Pihalni orkester Akademije za glasbo UL
Dirigent: prof. Miha Rogina
ČAROBNI ZVEN BARV
Spored:
Jan van der Roost (1956)
BARVE
Johan de Meij (1953)
SUITA NIZOZEMSKIH MOJSTROV ZLATE DOBE
1. Rembrandt: Nočna straža
2. Vermeer: Ljubezensko pismo
3. Steen: Dan princa
‣ ‣ ‣
Luís Carvalho (1974)
CHIAROSCÚRO
Tošio Mašima (1949–2016)
TRI PODOBE IZ JAPONSKE (Les trois notes du Japon)
1. Ples žerjavov
2. Zasnežena reka
3. Praznik ognja
Jan van der Roost (1956) je belgijski skladatelj, profesor na Konservatoriju za glasbo v mestu Lueven in gostujoč profesor na Inštitutu za glasbo v Tokiju. Mednarodno uveljavljen umetnik, član različnih glasbenih žirij, gostujoči predavatelj, vodja delavnic in gostujoči dirigent je s svojimi glasbenimi dejavnostmi obiskal že 45 držav na štirih celinah, njegove skladbe pa so bile izvedene in posnete po vsem svetu. Njegov opus zajema široko paleto skladb različnih slogov in žanrov, od tega jih je kar nekaj napisanih za pihalni orkester.
Skladba Colores (2022) že s svojim naslovom nakazuje, da skladatelj poudarja glasbene barve, zvočne učinke ter slikovitost zvena. Gre za abstraktno kompozicijo brez zgodbe, scenarija ali programskega navdiha. Oblikovana je kot svobodna variacijska oblika s tematskimi elementi, ki se sproti spreminjajo in dopolnjujejo. Skladba izkorišča celoten spekter sodobnega pihalnega orkestra. V uvodu slišimo tematsko gradivo, sestavljeno iz kratkih motivičnih celic, ki se razvijajo ter ustvarjajo nemir in odtujenost. Zatem zaslišimo koralno melodijo, ki se bo v različnih inštrumentih večkrat ponovila z drugačno harmonsko spremljavo. Nova tema, za katero so značilni kvartni intervali, je vpeljana v dialog s prejšnjim tematskim materialom. V teku skladbe se pojavljajo še novi kratki motivi, ki pa ne prevladajo nad uvodoma predstavljenimi. Nekaj je tihih in mirnih odsekov, v katerih pridejo do izraza celotne družine pihal in tolkal. Pri tem dobimo občutek, kot da poslušamo orgle, pri katerih se različni registri izmenjujejo in vodijo medsebojni dialog. K barvitosti pripomorejo tudi velika tolkalna sekcija, harfa in klavir. Finale je spektakularen in virtuozen s hitrimi pasažami v pihalih in tolkalih, ki morajo tekmovati s trobilno sekcijo, ki v alternaciji povzema glavno tematsko gradivo. Skladba vsebuje zahtevne ritmične elemente v kombinaciji s hitrimi pasažami in homofonimi odseki.
Obsežen opus nizozemskega pozavnista, skladatelja in dirigenta Johana de Meija (1953) obsega kompozicije za pihalni in simfonični orkester, komorne zasedbe ter aranžmaje filmske glasbe in muzikalov. Skladatelju, ki je glasbo študiral na Kraljevem konservatoriju za glasbo v Haagu, je mednarodno slavo prineslo njegovo najbolj znano in večkrat nagrajeno delo Simfonija št. 1, »Gospodar prstanov«, ki temelji na istoimenskem romanu Johna Ronalda Reuela Tolkiena. Njegova skladateljska in dirigentska pot se od takrat ves čas vzpenja. Sodeloval je že z Londonskim simfoničnim orkestrom, Orkestrom Severne Nizozemske, Amsterdamskim pihalnim orkestrom in še mnogimi drugimi. Je gostujoči dirigent Pihalnega orkestra v New Yorku in Pihalnega orkestra Kjušu na Japonskem, leta 2010 pa je postal še stalni gostujoči dirigent Mladinskega pihalnega orkestra Simon Bolivar v Venezueli.
Po svoji skladbi Beneške zbirke iz leta 2000 je znova našel navdih pri znamenitih likovnih umetninah, tokrat iz Državnega muzeja (Rijksmuseum) v domačem Amsterdamu. Suita nizozemskih mojstrov zlate dobe (2009) opisuje tri slike, ki so nastale okoli leta 1650, v času nizozemske zlate dobe, ko je cvetelo nizozemsko in flamsko slikarstvo.
V uvodnem stavku se pokažejo strelci Rembrandtove Nočne straže. Kapitan Frans Banninck Cocq, ki ga predstavlja solo pozavna, nagovori svoje može.Lirični srednji stavek je v močnem kontrastu s prvim. Slišimo glasbo lutnje, ki jo izvaja ženska na Vermeerjevi sliki Ljubezensko pismo. Tiho brenka melanholično skladbo Sorrow Come Johna Dowlanda. Prekine jo trkanje na vrata in dostava pisma, ki ji ga izroči služkinja ... Končno ... Sporočilo njenega najdražjega! Vsebina pisma jo omamlja. Naposled se pomiri in nadaljuje z igranjem na lutnjo, ki se konča z mirnim durovim akordom.
Tretji stavek je povsem drugačen: Dan princa je praznični dan na Nizozemskem. Rodil se je princ Viljem III. in gostilne so polne ljudi ob praznovanju tega nepozabnega dogodka. Jan Steen je na svoji istoimenski sliki ustvaril podobo neurejene, kaotične gostilne iz tistega časa. Glasba je prav tako praznična. Začne se precej urejeno, z nežnim šumenjem, ropotom in cingljanjem kozarcev. Ansambel zaigra veselo ljubezensko pesem, medtem ko nekateri obiskovalci gostilne igrajo karte ali kocke. Toda postopoma začne učinkovati alkohol in stvari uidejo izpod nadzora. Plesna glasba postaja vse bolj »odštekana«, hkrati odmevajo različne pivske pesmi, slišimo petje, smeh in žlobudranje. Steklenice padajo in se razbijajo, pijani kmet se hvali na svojo drsno trobento. To pripelje do vrhunca, ki mu sledi »maček«: dolgočasna zvočna zmešnjava z utrinki praznične glasbe. Vedro razpoloženje počasi izginja. Ne ravno dostojanstven zaključek za naše stare mojstre, a na srečo nas De Meij z epilogom s tematskim gradivom iz Nočne straže popelje nazaj v civiliziran svet.
Portugalski klarinetist, skladatelj in dirigent Luís Carvalho (1974) velja za enega najbolj vsestranskih glasbenikov svoje generacije. Že v zgodnjih letih je razvil strast do glasbe, predvsem pa je znan po svojem izjemnem prispevku k sodobni glasbi. Naziv doktorja glasbe si je pridobil na Univerzi v Aveiru (Portugalska) in že med študijem prejel več nagrad. Na avdiciji za mlade dirigente Metropolitanskega orkestra v Lizboni leta 2010 je zasedel prvo mesto, za svoje orkestralno delo Nise Lacrimosa pa ga je Portugalsko združenje avtorjev nominiralo za nagrado. Številni skladatelji mu posvečajo skladbe, številne med njimi tudi krstno izvede. Carvalhova glasba pogosto združuje tradicionalne portugalske glasbene elemente s sodobnimi pristopi in eksperimentalnimi zvoki. Njegova dela so bila izvedena na številnih koncertih in festivalih po vsem svetu, kjer je prejel kopico pohval tako kritikov kot poslušalcev.
Leta 2015 napisano skladbo Chiaroscúro, tri skice za pihalni orkester, ki jo je avtor posvetil Portugalskemu pihalnemu orkestru in njihovemu koncertnemu mojstru Franciscu Ferreiri, definira klasična struktura hitro-počasi-hitro, kjer je vsak stavek zaznamovan z individualnimi posebnostmi. Mogočen in ritmičen začetek prvega stavka Maestoso, sostenuto assai nam odpira vpogled v proces metrične modulacije, kjer so kontrastni tempi verižno povezani na različnih ravneh polifone strukture. Popolno nasprotje temu je drugi stavek Grave, ki je statičen in introspektiven z nespremenljivim tempom od začetka do konca. Prostor zapolni dolg solističen odsek pozavne. Zadnji, tretji stavek Con anima, živahen in vznemirljiv, povzame metrično neenakomernost prvega, vendar ga preobleče v bolj plesno atmosfero. Posebno ritmično noto mu daje uporaba različnih tolkal. Skladba je, ob vseh teh značilnostih abstraktno delo, ki svoj naslov in esenco črpa iz renesančne slikarske tehnike, katere bistvo so kontrasti med svetlobo in senco.
Tošio Mašima (1949–2016) je japonski skladatelj, ki je sprva študiral inženirstvo, nato pa opustil tehniško fakulteto Univerze Kanagava in se posvetil glasbi – študiral je harmonijo in kompozicijo pri pokojnem Satošiju Kanedi. Mašima izhaja iz številnih glasbenih zvrsti, kot so jazz, sodobna francoska glasba in tradicionalna japonska glasba, vendar je njegov slog pisanja v zadnjem desetletju in pol večinoma črpal melodije iz japonske tradicije in harmonije iz evropske tradicionalne glasbe. Med njegova dela za pihalni orkester sodijo Simfonična pesnitev: Valovita pokrajina (1985), Koralno modra (1991) in Majski vetrovi (1997), ki so bila izbrana na tekmovanju za pihalne orkestre na Japonskem. Poleg teh treh del je ustvaril še cikel Mirage, ki raziskuje možnosti simfoničnega jazza v pihalnem orkestru. Za svoje kompozicije je prejel več glasbenih nagrad.
Skladba Tri podobe iz Japonske (2001) predstavlja glasbeno potovanje skozi različne vidike japonske kulture. Suita, napisana za pihalni orkester Tokyo Kosei, je sestavljena iz treh stavkov, ki izražajo skladateljevo ljubezen do Japonske. Napisana je v tonalitetah in harmoniji zahodne klasične glasbe za evropska klasična glasbila. Prvi stavek, Ples žerjavov (La danse des grues), prikazuje dvorjenje mandžurskega žerjava. Za te ptice je značilen čudovit kontrast med belim pernatim telesom, rdečimi glavami in poudarki črnega perja. Sredi melodije lahko slišimo zamahe kril in klice žerjavov. Drugi stavek, Zasnežena reka (La rivière enneigée), opisuje prizor zasnežene rečne soteske, tretji stavek, Praznik ognja (La fête du feu), pa predstavlja kolaž poletnih festivalov in plesov iz različnih japonskih regij. V srednjem delu bobni ponazorijo poletne prizore, ki pozvanjajo v ritmih festivala Nebuta v Aomoriju, rojstnem mestu skladateljeve matere.
Spremna beseda: Neža Verbovšek
Miha Rogina, ki je v reviji The Sax predstavljen kot »najboljši saksofonist današnje mlajše generacije«, slovi po svojih inovativnih interpretacijah glasbenih del. Študij saksofona je začel v Ljubljani pri prof. Matjažu Drevenšku in nadaljeval v Franciji na prestižnem Pariškem glasbenem koservatoriju (CNSM) pri prof. Claudu Delangleju, kjer je diplomiral z odliko. Izpopolnjeval se je na sloviti Eastman School of Music v ZDA. Je dobitnik 1. nagrade na desetih mednarodnih tekmovanjih. Sodeloval je z mnogimi vodilnimi glasbeniki, kot sta Pierre Boulez in Fabio Luisi, ter nastopil na velikih mednarodnih koncertnih odrih v Evropi, Aziji, Ameriki in Afriki. Med drugim je nastopil v dunajskem Musikvereinu, pariški Salle Pleyel, Großes Festspielhausu v Salzburgu in japonskem Izumi Hallu. Kot solist je nastopil z orkestri, kot so: Dunajski simfoniki, Tajski filharmonični orkester, simfonični orkestri Bruges, Saint Maur in Paris Laureates, Orkester Slovenske filharmonije in Simfonični orkester RTV Slovenija. Kot komorni glasbenik sodeluje s koncertno pianistko Sae Lee, s katero nastopata po svetu kot Duo Kalypso. Kot član dunajskega zbora Wiener Singverein je med drugim sodeloval z dirigenti, kot so: Riccardo Muti, Mariss Jansons in Daniel Barenboim. Miha Rogina je profesor saksofona na Akademiji za glasbo Univerze v Ljubljani. Od leta 2013 je gostujoči profesor na univerzi Senzoku Gakuen v Tokiu, od leta 2017 pa kot gostujoči profesor predava tudi na Osaka College of Music (Japonska) in Akademiji Sibelius v Helsinkih. Mojstrske tečaje vodi na univerzah na Japonskem, v Veliki Britaniji, Latviji, na Poljskem, Finskem, v Nemčiji in Avstriji. Deluje kot član žirij na domačih in mednarodnih tekmovanjih. Profesionalno glasbeno kariero gradi tudi kot dirigent. Študij orkestrskega dirigiranja je z odliko končal na Univerzi za glasbo in upodabljajočo umetnost na Dunaju, kjer je študiral pri Johannesu Wildnerju, Bertrandu Debillyju in Urošu Lajovicu, pozneje pa je pri Thomasu Langu končal še študij zborovskega dirigiranja. Za dirigentskim pultom je vodil več orkestrov, med njimi Orkester Slovenske filharmonije, Simfonični orkester RTV Slovenija, simfonični orkester SNG Opera in balet Ljubljana, orkester Slovaške filharmonije, Simfonični orkester Pro Arte, komorni ansambel pariškega državnega konservatorija in različne orkestralne zasedbe Akademije za glasbo Univerze v Ljubljani.
Pihalni orkester Akademije za glasbo Univerze v Ljubljani je bil ustanovljen v študijskem letu 1992/93. Sestavlja ga približno 75 študentov pihal, trobil in tolkal, pa tudi godal in drugih instrumentov s strunami ter instrumentov s tipkami. Njegov dirigent in umetniški vodja je bil ob ustanovitvi prof. Milivoj Šurbek. Leta 2014 je kot skrbnik orkestra nastopil asist. Simon Dvoršak, v letu 2015 je to vlogo prevzel doc. Marko Hribernik, leta 2017 pa prof. Miha Rogina. Orkestrov repertoar zajema širok spekter standardne klasične in sodobne literature, posega pa tudi po popularnem in jazzy stilu. Pozornost posveča slovenskim skladbam za to zasedbo, predvsem v sodelovanju z Oddelkom za kompozicijo UL AG. Mladim glasbenikom daje možnost, da se na podlagi uspešno opravljene avdicije z orkestrom predstavijo kot solisti. Orkester je sodeloval z Orkestrom in Zborom Slovenske filharmonije, Policijskim orkestrom in Orkestrom Slovenske vojske.