Izjemnost sodobne glasbene misli: Stockhausen, Berio, Pompe, Boulez

Jan Gričar, sopranski in altovski saksofon
Elvis Homan, elektronika
Karim Zajec, tonski tehnik

SPORED:
Karlheinz Stockhausen: In Freundschaft

Luciano Berio: Sequenza VIIb

Urška Pompe: Žilj

Pierre Boulez: Dialogue de l'ombre double
Sigle initial (chuchoté, hâtif, mystérieux)
Strophe I (assez vif, flexible, fluide)
Transitoire I/II
Strophe II (assez modéré, calme, flottant)
Transitoire II/III
Strophe III (très lent)
Transitoire III/IV
Strophe IV (très rapide)
Transitoire IV/V
Strophe V (vif, rigide)
Transitoire V/VI
Strophe VI
Sigle final (très rapide, agité, mais murmuré)

(posnetek je last Antonia Garcíe Jorge in se uporablja z njegovim dovoljenjem)

Saksofonist Jan Gričar (1992) je z odliko končal študij na Akademiji za glasbo v Ljubljani v razredih profesorjev Matjaža Drevenška in Mihe Rogine. Svojo glasbeno pot je nadaljeval v Franciji, kjer se je izobraževal na Regionalnem konservatoriju v Versaillesu pri profesorju Vincentu Davidu. Uspešno je zaključil magistrski študij na prestižnem Pariškem glasbenem konservatoriju v razredu profesorja Clauda Delangla, prav tako je zaključil tudi dodiplomski študij komorne igre pri profesorju Laszlu Hadadyju na omenjeni ustanovi.
Redno nastopa na glasbenih odrih po Sloveniji in Evropi, kot tudi na Japonskem. Predstavil se je v eminentnih dvoranah, kot so pariške Salle Cortot, Theatre du Chatelet in na Radiu France Musique, japonska Izumi hall, Essenska filharmonija, avstrijski Musikverein, Slovaška filharmonija, Cankarjev dom. Povabljen je bil na številne domače in mednarodne festivale - Jeunes Talents, Nuits musicales de Rouergue, Vox Musica (Francija), Schleswig-Holstein, Young Classic Europe, Rising Stars (Nemčija), Nei Suoni dei Luoghi (Italija), Lent, Imago in Minoriti (Slovenija). Kot solist je nastopil z Dunajskimi simfoniki, Simfoničnim orkestrom Slovaškega radia, Nacionalnim klasičnim orkestrom Andore, Simfoničnim orkestrom RTV Slovenija, Orkestrom Slovenske filharmonije. V raznovrstnih projektih je med drugim sodeloval z Ensemble Intercontemporaine ter ansamblom Neofonía in priznanimi dirigentskimi imeni, kot so: En Shao, Matthias Pintscher, Aleksandar Marković, Boian Videnoff, Anton Nanut, Marko Letonja. Krstno je izvedel preko 20 del domačih in tujih skladateljev, redno tudi snema za radijski arhiv RTV Slovenija in je prisoten na različnih diskografijah.
Je prejemnik številnih nagrad na državnih in mednarodnih tekmovanjih – TEMSIG, Marco Fiorindo, Andorra Sax Fest, Tekmovanje komornih skupin Primož Ramovš, Mednarodno tekmovanje Nova Gorica, Osaka International Chamber Music Competition, Vienna International Music Competition. Za izjemne uspehe na glasbenem področju je prejel Škerjančevo nagrado Konservatorija za glasbo in balet Ljubljana ter Prešernovo nagrado in Svečano listino za najboljše študijske dosežke Univerze v Ljubljani. Bil je večletni prejemnik Zoisove štipendije in štipendist Ministrstva za kulturo.
Kot pedagog deluje na Konservatoriju za glasbo in balet Ljubljana, kjer poučuje saksofon in komorno igro in kot asistent za področje saksofon na Akademiji za glasbo Univerze v Ljubljani. Leta 2019 je s strani Matjaža Drevenška prevzel umetniško vodenje Mednarodnih srečanj saksofonistov SAXGO v Novi Gorici za klasični saksofon. Vodi seminarje in mojstrske tečaje v Sloveniji in tujini (Francija, Srbija, Hrvaška) in je član strokovnih komisij na državnih in mednarodnih tekmovanjih. Je tudi aktiven član v Glasbenem društvu Saksofonija, ki pomembno sooblikuje domačo saksofonsko in glasbeno krajino.

Elvis Homan (1991) je glasbenik, ki živi in dela med Rotterdamom, Amsterdamom in Ljubljano. Leta 2017 je zaključil dodiplomski študij na University of Arts Codarts v Rotterdamu in magistriral iz sodobne kompozicije ter žive elektronike na akademiji v Amsterdamu. V svoji glasbeni karieri je izdal več zgoščenk ter nastopal na številnih festivalih tako v Sloveniji kot tudi v tujini, med drugim na North Sea Jazz Festivalu, InJazz, Tivoli Vredenburgu, Trieste Loves Jazz, Oktober Jazz, Jazz Wine of Peace, Kurji Polti, International Film Festival Rotterdam, Mozzajik Jazz Festival Velenje, Imago, Haarlem JazzX, in drugih. Skomponiral je tudi glasbo za film Haxan v sodelovanju z Boštjanom Simonom. Za svoje delo je prejel več prestižnih nagrad, med drugim drugo nagrado na Erasmus Jazz Prijs ter prvo nagrado na Leiden Jazz Award 2017 s skupino Marco Apicella Trio. Elvis je član Rotterdam Electronic Orchestra, Quartzite 4tet, Punky Button Clan, Void Noise, aug.unis in sodeluje pri drugih mednarodnih projektih.

Izjemnost sodobne glasbene misli: Stockhausen, Berio, Pompe, Boulez

Koncertni spored tvori preplet inovativnih glasbenih idej in odkrivanje novih glasbenih zvočnosti izjemnih mojstrov sodobne glasbe. Skozi popotovanje avantgardnega pejsaža glasbe 20. in 21. stoletja, boste prisluhnili delom pionirskih skladateljev, ki so raziskovali meje zvočnega in elektroakustičnega komponiranja. Program ponuja raznolik vpogled v sodoben repertoar za solo saksofon, ki je sicer tehnično izjemno zahteven, a obenem tvori vrhunec mojstrstva kompozicije za naš inštrument v tem času.

Karlheinz Stockhausen (1928–2007)
Nemški skladatelj Karlheinz Stockhausen je s svojevrstno kombinacijo senzitivnosti, zvočne rigoroznosti in sofisticirano metodologijo komponiranja ena najbolj razburljivih in inovativnih glasbenih osebnosti v minulem stoletju. Z glasbo se je kot sirota pričel ukvarjati že zelo zgodaj. Muzikologijo, filozofijo in nemščino je študiral na univerzi v rodnem Kölnu, kjer se je kmalu priključil novim avantgardnim gibanjem v glasbi. Med drugim se je glasbeno izobraževal pri Theodorju W. Adornu in Olivierju Messiaenu. Ta poznanstva kot tudi študij fonetike in informacijske teorije so ključno vplivali na njegovo delo na področju elektronske glasbe. Že v sredini petdesetih let se je uveljavil kot eden ključnih pionirjev elektronske glasbe. V dekadi, ki je sledila, je kreativne odnose vzpostavil še z drugimi velikani sodobne klasične glasbe kot sta György Ligeti in John Cage. Napisal je preko 300 različnih glasbenih del, med najpomembnejša se uvrščajo "Gesang der Jünglinge", "Klavierstücke", "Gruppen" in "Helikopter-Streichquartett". V svojih delih se pogosto radikalno odmika od glasbene tradicije, navdih pa po lastnih besedah išče pri avtorjih kot so Olivier Messiaen, Edgard Varèse in Anton Webern, v filmski umetnosti in pri slikarjih kot sta Piet Mondrian in Paul Klee. Stockhausnove najbolj vplivne kompozicije koreninijo v dediščini t.i. »serializma«. Po slogu je inovativno teatralen, vsebinsko pa izkazuje zanimanje za znanost, tehnologijo, religijo, kozmologijo in misticizem. Njegova različna instrumentalna in vokalna dela iz petdesetih, šestdesetih in sedemdesetih let razkrivajo različne poti uporabe glasbenega »serializma« tako v metodi kot matematični strukturi.

Skladba IN FREUNDSCHAFT (V prijateljstvu) je bila že od začetka zamišljena tako, da jo lahko igrajo različni solo inštrumenti. Prvotna različica je nastala 24. julija 1977 v Aix-en-Provencu, kot rojstnodnevno darilo za klarinetistko Suzanne Stephens. Na prvem nastopu, ki se je odvil na zasebnem praznovanju njenega rojstnega dne 28. julija 1977, sta različico za flavto dvakrat zaigrali ameriški flavtistki in šolski prijateljici Suzanne Stephens, Lucille Goeres in Marjorie Shansky, ki sta študirali skladbo HARLEKIN pri Suzanne Stephens v Aixu. Po naročilu saksofonista Johna Sampna, je Stockhausen skladbo priredil za saksofon in Sampen jo je leta 1982 prvič izvedel na sopranskem saksofonu.
''IN FREUNDSCHAFT'' je sestavljena v treh plasteh - kot horizontalna polifonija - in zahteva posebno umetnost poslušanja. Na začetku je predstavljena formula, na kateri sloni celotna kompozicija. Formula je sestavljena iz petih ''okončin'', ločenih s premori. S postopnim pospeševanjem na zadnjem intervalu pete ''okončine'' (mala sekunda) se v srednjem registru razvije trilček, ki postane orientacijska linija celotne kompozicije. Formula nato vstopi v tri plasti. Plasti v visokem, mehkem, mirnem sloju se izmenjujejo s tistimi v nizkem, glasnem in hitrem okoli segmentov trila, ki se slišijo kot srednja plast, na katerega se nanašajo vse višine. Proces dvakrat izbruhne v navdušenih kadencah: prvič »svobodno« po tretji sekciji, drugič »vehementno, veselo« po šesti sekciji. Jasna diferenciacija, odnos do skupnega in stalnega središča, izmenjava, približevanje drug drugemu, gibanje živahnih vzpenjajočih se elementov proti koncu formule: ''IN FREUNDSCHAFT''.

Luciano Berio (1925-2003)
Luciano Berio je bil italijanski skladatelj, ki je izhajal iz družine z dolgoletno glasbeno tradicijo. Študiral je na Konservatoriju "Giuseppe Verdi" v Milanu, kjer je imel priložnost delati s priznanimi skladatelji, kot sta Giulio Cesare Paribeni in Luigi Dallapiccola. Berio se je hitro uveljavil kot vodilni predstavnik nove glasbene avantgarde, ki je eksperimentirala s sodobnimi tehnikami in zvokovnimi izraznimi sredstvi.
Pomemben mejnik v Beriovi karieri je bila ustanovitev prvega italijanskega studia za elektronsko glasbo v Milanu leta 1954, ki je omogočil raziskovanje interakcije med akustičnimi in elektronsko ustvarjenimi zvoki. To obdobje je zaznamovalo tudi ustvarjanje kompleksnih kompozicij, kot sta "Momenti" (1957) in "Différences" (1958-59), kjer je raziskoval nove odnose med zvoki in besedami. Poučeval je na uglednih glasbenih in akademskih institucijah v Evropi in ZDA (Darmstadt, Dartington, Tanglewood, Mills College, Juilliard School, Univerza Harvard). Od leta 1974 do 1980 je vodil oddelek za elektroakustiko na IRCAMu v Parizu, leta 1987 pa je ustanovil Centro Tempo Reale v Firencah.
Berio je znal izraziti glasbo tudi skozi posamezne instrumente, kar je jasno izraženo v njegovi seriji "Sequenza", kjer je preučeval idiomatski potencial različnih instrumentov. S svojim delom je stal na presečišču tradicije in inovacije, saj je bil hkrati zvest glasbeni dediščini, a obenem odprt za nove eksperimentalne pristope. Poleg skladateljske dejavnosti je Berio tudi dirigiral, poučeval in promoviral sodobno glasbo, kar je pustilo neprecenljiv pečat na sodobni glasbeni krajini.

Sequenza VIIb je napisana za solo sopranski saksofon, ki jo je leta 1993 za saksofon priredil in dodelal Claude Delangle. Premiera je bila izvedena 20. maja 1993 na konservatoriju v Strassbourgu. Originalna Sequenza VII je nastala leta 1969 (kmalu po njegovi Sinfonii) za oboo in je posvečena slovitemu Heinzu Holligerju. Napisana je bila sedma po vrsti od štirinajstih ''Sequenz'', ki so bile napisane za različne inštrumente oz. glas. Skladba se ponaša z zapletenimi strukturami in inovativnimi notacijskimi praksami, značilnimi za Berieva dela. Od interpreta zahteva poznavanje razširjenih izvajalskih praks (dvojni jezik, multifoni, različni alternativni prijemi ene note, prepihovanje...). Delo temelji na osnovnem tonu H1, ki skozi izvedbo ves čas subtilno zveni v ozadju. Leta 1975 je Berio prilagodil Sequenzo VII tudi v krajši koncert za solo oboo in enajst godalnih instrumentov, ki ga je poimenoval Chemins IV. Delangle je prav tako prilagodil Chemins IV za solo sopranski saksofon in ga poimenoval v Chemins IVb. Beriu se je saksofonska adaptacija celo bolj dopadla, zato je načrtoval, da bi jo predelal v originalno verzijo, vendar mu to pred smrtjo leta 2003 ni uspelo.

Urška Pompe (l969)
Urška Pompe je po diplomi iz kompozicije na ljubljanski Akademiji za glasbo (prof. Dane Škerl) podiplomski študij nadaljevala na Franz Liszt Akademiji za glasbo v Budimpešti (kompozicija, komorna igra, solfeggio) ter švicarskem Baslu (kompozicija, R. Moser). Tekom študija je svoje znanje dopolnjevala na mednarodnih mojstrskih tečajih in srečanja ter delo s priznanimi skladatelji in instrumentalisti predstavljajo zelo pomembno vlogo pri njenem ustvarjalnem zorenju: kompozicija - Brian Ferneyhough, James Dillon (Royaumont, Paris), Gyorgy Kurtag, H. Lachenmann, Ivan Fedele, F. B. Mache (Avignon), Jonathan Harvey (Szombathely), Sofia Gubaidulina (Salzburg), klavir: Pierre-Laurent Aimard, komorna glasba: Perenyi Miklos, Gulyas Marta.
Za svoje dosedanje delo je prejela več nagrad in priznanj, leta 2007 tudi državno nagrado Prešernovega sklada za umetniška dela v zadnjih dveh letih.Njena dela so izvajana na festivalih v tujini in doma: ISCM World Music Days Zagreb 2005, “Mouvement – Musik im 21. Jahrhundert” Saarbrücken, “Musik unserer Zeit” Münster, Rostrum Paris, “Freiburger Klang-Sequenzen” Freiburg, “Chamber Music Festival” Gödölő, Madzarska, Festival Radovljica, EXPAN - Spittal an der Drau, Avstrija, Carinthishe Sommer, Ossiah, Avstrija, Taiwan (Taipei), Atlanta, ZDA, Zagreb Bienale (2005, 2015), ISCM World Music Days Ljubljana 2015, Katowice (NSPR, Poljska, 2016), Sarajevo (Sonemus Festival 2017), Bienale Koper, Composers field trip in China 2018 (Peking).

''Žilj naj bi bila primorska narečna beseda za plevel, a ko sem iskala izvor besede, sem v hrvaški enciklopediji zasledila Primorski žilj, (slov. obmorski Pankracij, lat. Pancratium maritimum iz grških besed pan in kratos), ogroženo vrsto lilije (ital. giglio di mare), ki raste v peščeni zemlji na Mljetu ter južni Dalmaciji, ob obalah sredozemskega in črnega morja, JZ Azije in SZ Afrike. Privabila me je beseda plevel, saj poleg splošne negativne oznake lahko nekatere vrste plevela posredno pozitivno pripomorejo k rasti kulturnih rastlin. Skladba tako ubira pot med zvočno iluzijo kombinacijskih tonov in realnim tonskim razraščanjem.''

Pierre Boulez (1925-2016)
Francoski skladatelj, dirigent in mislec Pierre Boulez je bil gonilna sila mednarodnega glasbenega življenja, ikonična figura v evropski, pravzaprav svetovni kulturi povojnega obdobja. Že od 50. letih 20. stoletja so skladatelji po vsem svetu z zanimanjem spremljali kaj piše, da bi videli, ali bi lahko njegove ideje prilagodili v svojo glasbo ali jih zavrnili v iskanju lastnega sloga. Glasba francoskega skladatelja, ki jo je pisal že od konca 40-ih let prejšnjega stoletja, je bil zavesten akt upora proti tradiciji, kot sta jo predstavljala Schönberg ali Stravinski, pa tudi njegov učitelj Messiaen, katerega vpliv pa je vseeno pustil pečat na Boulezovi glasbi.
V svojih kompozicijah, pa tudi v svojih spisih, je bil Boulez sprva jezen in uporniški mladenič. Tekom časa je postal uveljavljena figura v glasbenem svetu. Ustanovil je IRCAM Institut de Recherche et Coordination Acoustique/Musique) in ''Ensemble Intercontemporain''. Poučeval je na različnih inštitucijah kot je Pariški konservatorij, v Luzernu pa je svoje obsežno znanje delil z začetniki dirigenti na Festivalni akademiji. Po vzponu njegove dirigentske kariere se je omehčal in razširil repertoar, vključno z deli Brucknerja in Mahlerja. Kot dirigent je bil znan po svoji zavezanosti izvajanja sodobne glasbe ter po svoji sposobnosti, da je interpretiral najbolj zapletena in zahtevna dela z neverjetno natančnostjo in izraznostjo. Ustvaril je številna pomembna glasbena dela, ki so zaznamovala sodobno glasbeno krajino. Med najbolj znana in vplivna se uvrščajo "Le Marteau sans maître", "Pli selon pli", "Répons", "Notations". Nenehno je razmišljal o vlogi in prihodnosti glasbe v sodobni družbi. Njegovi številni eseji in predavanja so postali ključni del glasbenega diskurza, kjer je izražal svoje poglede na glasbeno estetiko, kompozicijske tehnike in družbeno vlogo umetnosti.

Skladba Dialogue de l'ombre double je bila napisana leta 1985 za klarinet in elektroniko in velja za eno najpomembnejših in eno najbolj inovativnih del sodobne glasbe. Delo je posvečeno Lucianu Beriu ob njegovem šestdesetem rojstnem dnevu. Prvič je bila izvedena 28. oktobra 1985 v Firencah s strani Alaina Damiensa. Verzijo za saksofon, ki je bila odobrena s strani skladatelja, je 23. junija 2001 v gledališču Théâtre des Bouffes du Nord krstno izvedel Vincent David.
Bouleza je za skladbo navdihnila scena "l'ombre double" iz gledališke igre ''Soulier de satin'' Paula Claudela, ki sicer traja kar enajst ur in je zelo redko izvajana. Glavni poudarek skladbe je na dialogu med solistom in elektronskimi zvoki. Boulez je ustvaril kompleksno interakcijo med živim zvokom inštrumenta in predposnetimi elektronskimi zvoki, kar ustvarja vtis dvojne sence (ombre double), od tod tudi naslov skladbe. Za elektroniko je Boulez uporabil posebno tehniko prostorskega zvoka, imenovano "spatialization", ki omogoča premikanje zvokov v tridimenzionalnem prostoru. To ustvarja izjemno učinkovito interakcijo med izvajalcem in elektronskimi zvoki ter ustvarja edinstveno in bogato zvočno izkušnjo za poslušalce. "Dialogue de l'ombre double" je znana po svoji zahtevnosti tako za solista kot za tehnika, ki upravlja elektroniko. Za inštrumentalista je izvajanje te skladbe zahtevno zaradi kompleksnih tehničnih pasaž, ekstremnih dinamičnih kontrastov in zapletenih ritmičnih struktur. Poleg tega je elektronski del skladbe tudi tehnično zahteven, saj zahteva natančno sinhronizacijo in usklajevanje z živo izvedbo ter ustrezno obvladovanje tehnologije za prostorsko obdelavo zvoka.

Obvestilo o fotografiranju in snemanju dogodka

Organizator dogodka Akademija za glasbo Univerze v Ljubljani bo na dogodku zajela več zaslonskih slik (fotografij) in videoposnetkov z namenom promocije dogodka oz. poročanja o dogodku. Fotografiranje in snemanje bo potekalo skladno z veljavnim nacionalnim Zakonom o varstvu osebnih podatkov (ZVOP-2) in Uredbo EU 2016/679. Fotografije in videoposnetki dogodka bodo objavljeni na spletni strani, na družbenih omrežjih (Facebook, Instagram, YouTube, LinkedIn, X), v publikacijah ter na promocijskih in drugih informativnih gradivih Akademije za glasbo UL. Fotografije se bodo nanašale na dogodek na splošno in ne na posamezne udeležence.

Imetnik materialnih avtorskih pravic dogodka je Akademija za glasbo UL, zato kakršno koli kopiranje, vključno s snemanjem in shranitvijo v elektronski obliki, razširjanje, spletno objavljanje in druga uporaba razen dovoljene zasebne rabe, ni dovoljena brez predhodnega dovoljenja Akademije za glasbo UL.

Za dodatne informacije se obrnite na pooblaščeno osebo za varstvo osebnih podatkov na Akademiji za glasbo UL:
Manja Belina (manja.belina@ag.uni-lj.si).