- O Akademiji
Kako do nas, (how to find us - map)
- Volitve dekana 2013/2017
- Struktura in uradne ure
- Pravilniki in ceniki
- Raziskovalna dejavnost
- Glasbeno pedagoški zbornik
- Poslovna poročila
- Poročila o kakovosti
- Katalog informacij javnega značaja
- Alumni
- Vpis na AG 2013/2014
- Dodiplomski študij I. stopnje
- Magistrski študij II. stopnje
- Doktorski študij III. stopnje
- Študij na AG
- Dogodki
- Mednarodno sodelovanje
- Študentske strani
- Povezave
- Priznanja in nagrade
- Koncertna sezona 2013
kanal AG
posnetki AG
Iskanje
Ocena
Glasbeni utrip, 2. 5. 2012, Radio Slovenija
(Mihael Kozjek)
Veličastno, ognjevito, mojstrsko,
to so trije pridevniki, ki najbolje zaobjamejo splošni vtis koncerta, na katerem smo lahko
poslušali odlično pripravljen akademski orkester pod vodstvom prav tako prepričljivega
Pehlivaniana in enega največjih slovenskih glasbenih talentov, violinistko Tanjo Sonc.
Najprej je bil na sporedu violinski koncert v D-duru opus 79, ki ga je Johannes Brahms napisal
leta 1878 in ga posvetil svojemu dobremu prijatelju, violinskemu virtuozu Josephu Joachimu.
Koncert je napisan v beethovnovski tradiciji in vsebuje tri stavke. Prvi je izjemno obsežni Allegro
non troppo, sledi že omenjeni spevni Adagio, zadnji stavek v obliki rondoja pa je Allegro giocoso,
ma non troppo vivace. Glavna tema ima pridih madžarskega melosa, s čimer se je skladatelj
poklonil Joachimovemu rodu. Že po uvodnih taktih koncerta, ki ga uvede orkester, se je
reprezentativno izvajalsko telo Akademije za glasbo prikazalo kot homogen orkester z dobro
intonacijo in zglednim razmerjem med posameznimi sekcijami. Simfonični orkester je na ta
način pripravil prostor za izjemno izvedbo solističnega parta, za katerega se je zdelo, da ga je
Brahms napisal za Tanjo Sonc in ne Joachima. Violinistka je vseskozi blestela, tako v virtuozni
kadenci, ko se je izkazala z brilijantno izvedenimi dvojemkami, kot tudi v številnih pasažah in
počasnejših, spevnejših delih. Odlikovala sta jo tudi odlična intonacija in svetel, prodoren ton, ki
počasi postaja njen zaščitni znak. Orkester jo je večinoma zgledno in pazljivo spremljal, za kar
gre veliko zaslug dirigentu Pehlivanianu, kljub temu pa bi lahko poskrbel za boljše dinamično
razmerje do solistke, saj jo je orkester nemalokrat tudi preglasil. Izpostaviti velja tudi
navdahnjen solo oboe, ki kot kontrasubjekt solo violini nastopi v drugem stavku. V zadnjem
stavku, ki s svojim sinkopiranim, skoraj plesnim madžarskim ritmom vseskozi drži poslušalca in
orkester v napetosti in pričakovanju pa smo pri orkestru pogrešali nekaj artikulacijske ostrine ki
bi bolje poudarila sam značaj stavka.
Po odmoru je sledila podelitev zelo cenjene nagrade, štipendije Yamaha Music foundation of
Europe, ki si jo je letos na avdiciji fundacije prislužil saksofonist Jan Gričar. Jan je prejemnik
številnih nagrad in kot solist ali komorni glasbenik nastopa s številnimi sestavi in orkestri,
najbolje pa ga poznamo po tem, da je l. 2008 zastopal Slovenijo na evrovizijskem tekmovanju
mladih glasbenikov na Dunaju, kjer je v finalu nastopil kot solist z dunajskim simfoničnim
orkestrom. Čestitkam se pridružujemo tudi na programu ARS.
V drugem delu je orkester izvedel še simfonijo št. 2 v D-duru op. 43 Jeana Sibeliusa. Gre za
priljubljeno štiristavčno delo s katerim je Sibeliusu kot enemu redkih skandinavskih skladateljev
uspel tudi preboj v Nemčiji. Simfonija zaokrožuje Sibeliusovo zgodnje romantično obdobje, in
predstavlja nekakšen spomenik njegovim simfoničnim predhodnikom. Kljub temu simfonijo v
veliki meri zaznamuje skladateljev individualni glasbeni jezik. Ta se najbolje kaže v temnih
barvah pihal in občasno trobil kratkih in preprostih ljudskih motivični drobcih ter značilnih
skandinavski melodiki. Orkester pod vodstvom Georga Pehlivaniana se je tokrat izkazal s
pretanjenim občutkom za muziciranje in zvočno bogatim oblikovanjem melodičnih linij. Sama
artikulacija je bila boljša kot pri Brahmsu Kljub manjšim intonančnim zdrsom je bila tudi
intonacija dobra, na trenutke pa bi lahko bili vstopi posameznih instrumentov oziroma skupin
bolj sinhroni. Ena izmed glavnih odlik orkestra na koncertu je bila tudi velika dinamična
variabilnost. Orkester je zmogel subtilne pianisime , veličastne gradacije pa tudi čvrst fortissimo,
s katerim je triumfalno dosegel simfonični klimaks in sklenil simfonijo. Na tem mestu ne gre
prezreti trobil, ki se jih ne bi sramoval niti kateri izmed priznanih nemških simfoničnih orkestrov.
George Pehlivanian je očitno na vajah opravil veliko delo, zgledno pripravil orkester tako po
tehnični kot tudi interpretacijski plati. Iz njega je predvsem v muzikalnem smislu izvlekel veliko
in tako lahko izvedbo samo zlahka postavimo ob bok orkestru Slovenske filharmonije ali
Simfoničnemu orkestru RTV Slovenija.
Izdelava 2007-2013 Nanosplet.com