Akademija za glasbo --------------------
Iskanje
Obvestila
Trenutno ni novic!
Akademija za glasbo Akademija za glasbo Akademija za glasbo Akademija za glasbo Akademija za glasbo
Domov Kontakt RSS fb Switch to English intranet

Zgodovina študija na Akademiji za glasbo

pošlji prijataljunatisni

Konservatorij Glasbene matice (19191926)

Prve pobude o potrebi po visokošolski glasbeni ustanovi na Slovenskem segajo v leto 1872. Izražene so bile ob ustanovitvi ljubljanske Glasbene matice, katere upravni odbor se je že takrat zavedal pomena glasbenega izobraževanja na višji oziroma visoki stopnji ter na nacionalni ravni. Dolgoletna prizadevanja Matice so se uresničila šele v okviru novonastale države leta 1919, ko je bil ustanovljen Jugoslovanski konservatorij Glasbene matice v Ljubljani, in sicer z nižjo, srednjo in višjo stopnjo glasbenega izobraževanja.

Delovanje konservatorija je pomenilo veliko prelomnico v prizadevanjih za sistematično vzgojo slovenskih glasbenih talentov. S tem so se med drugim začele vztrajno zapolnjevati vrzeli v učiteljskih vrstah, saj je konservatorij izobraževal instrumentaliste, pevce in glasbene pedagoge. Najuspešnejši so s pomočjo svojih profesorjev in s štipendijo Glasbene matice šolanje nadaljevali na visoki stopnji praških, dunajskih in drugih pomembnih glasbenih ustanov po Evropi. Večinoma so se po študiju vrnili v Ljubljano in postali profesorji tamkajšnjega konservatorija. Josip Mantuani, Lucijan Marija Škerjanc, Slavko Osterc, Janko in Anton Ravnik, Anton Trost, Julij Betetto, Marijan Lipovšek, Pavel Šivic in drugi so neizbrisno pripomogli k občutnemu dvigu ravni domačih študentov, po vzoru evropsko priznanih ustanov pa so k nam prinašali tudi sodobne učne načrte in metode poučevanja.

Uspehi niso izostali, o čemer priča tudi poustvarjalna raven šolskih produkcij ter solističnih, komornih in orkestralnih koncertov, saj sta tehnična in umetniška raven gojencev vztrajno napredovali. K temu je pripomoglo leta 1919 v okviru Matice ustanovljeno Orkestralno društvo, ki je na koncertih uresničevalo vzgojne in umetniške cilje. Društvo je poskušalo nadaljevati tradicijo v začetku 20. stoletja delujoče Slovenske filharmonije (1908‒1913), ki je neslavno zamrla zaradi društvenih in političnih razprtij. Zaradi kroničnega pomanjkanja dobrih instrumentalistov njene ravni sicer ni doseglo, vendar je oživilo in intenziviralo izvajanje novonastalih in starejših orkestralnih del slovenskih skladateljev. V društvenem orkestru so nastopali tudi člani študentskega orkestra konservatorija.

V 20. letih so se nekateri dovolj osveščeni posamezniki že zavedali, da je treba glasbeno izobraževanje razširiti tudi na znanstvene študije. Tako si je Josip Mantuani, sicer umetnostni zgodovinar, ki se je intenzivno ukvarjal tudi s proučevanjem slovenske glasbene preteklosti, že leta 1922 prizadeval za odprtje samostojnega oddelka muzikologije, vendar se njegovi načrti niso uresničili. Znanstvena študijska smer je bila vpeljana šele leta 1945 s tako imenovanim Znanstvenim oddelkom na Akademiji za glasbo, ki je ob glasbeni zgodovini obravnaval še študij glasbene pedagogike in narodopisja, v letu 1962 pa je muzikologija zaživela kot samostojni oddelek na ljubljanski Filozofski fakulteti.

Ljubljanska Glasbena matica se je od ustanovitve konservatorija borila za podržavljenje ustanove, saj sama kot društvo ni zmogla velikih finančnih bremen. Prizadevanja so obrodila sadove leta 1926, ko je bil ustanovljen Državni konservatorij.

Državni konservatorij (1926‒1939)

Raven poučevanja se v podržavljeni ustanovi ni spremenila, vendar so bile od tedaj možnosti razvoja ustanove večje. Konservatorij je imel tri izobrazbene ravni: nižjo, srednjo in visoko stopnjo, ki je dejansko ustrezala današnji višji stopnji, kot posebni oddelki pa so v njenem okvirju delovali še Dirigentska šola, Operna šola in Pedagoški oddelek. Učiteljski zbor so sestavljali ravnatelj Matej Hubad, kasneje Julij Betetto, ter učitelji Janko in Anton Ravnik, Jan Šlajs, Slavko Osterc, Lucijan Marija Škerjanc, Angela Trost, Emerik Beran, Avgust Ivančič, Vida Jeraj Hribar, Ivan Noč, Josip Pavčič, Josip Mantuani, Stanko Premrl, Marijan Lipovšek, Danilo Švara in drugi.

Število gojencev vseh stopenj se je gibalo med 130 in 230, na najvišji stopnji pa je bilo le okrog 10 študentov. V ustanovi so izvajali tudi državne izpite iz glasbe, ki so omogočali poučevanje glasbenega pouka na meščanskih in strokovnih ter drugih šolah. V tem času so na konservatoriju absolvirali Blaž Arnič (orgle), Janko Gregorc (klarinet), Vida Jeraj (violina), Pavel Rančigaj (orgle), Zora Zarnik (klavir), Karlo Rupel (violina), Pavel Šivic (klavir in kompozicija) in drugi. Kljub temu da so bili nekateri učni načrti naravnani na visoko stopnjo izobraževanja, ta ni bila povsem primerljiva z drugimi evropskimi visokošolskimi ustanovami, čeprav so bili učni načrti izdelani po vzoru konservatorijev na Dunaju in v Pragi. Vodstvo konservatorija si je zato še naprej intenzivno prizadevalo, da bi ustanova dobila status visoke šole, kar se je po dolgotrajnih pogajanjih z najvišjimi oblastmi v Beogradu uresničilo leta 1939 z ustanovitvijo Glasbene akademije v Ljubljani.

Glasbena akademija (1939‒1945)

Prve uresničljive pobude za ustanovitev akademije so nastale v vrstah Glasbene matice in Državnega konservatorija leta 1937. Med najpomembnejšimi pobudniki sta bila predsednik matice dr. Vladimir Ravnihar in ravnatelj konservatorija Julij Betetto, v prizadevanja pa se je vključilo tudi Društvo Glasbene akademije, ki ga je vodil takratni ljubljanski župan dr. Ivan Tavčar. Pokrovitelji društva so bili najvišji predstavniki slovenskega naroda, med njimi tudi dr. Anton Korošec ter vrsta drugih. Dolgoletna prizadevanja društva so bila uresničena, ko je Ministrstvo za prosveto v Beogradu avgusta leta 1939 izdalo uredbo o ustanovitvi Glasbene akademije v Ljubljani v rangu fakultetnih ustanov s potrjenima oddelkoma na srednji in visoki stopnji izobraževanja. Prvi rektor je postal ugledni, mednarodno uveljavljeni pianist in pedagog Anton Trost, ki ga je leta 1942 zamenjal Julij Betetto. Na stopnji akademije je delovalo osem oddelkov: I. kompozicija in dirigiranje, II. koncertno in operno petje, III. klavir, IV. violina, V. violončelo, VI. orgle, VII. dramska in operna umetnost ter VIII. glasbena pedagogika. Za prve redno zaposlene profesorje so bili imenovani mednarodno uveljavljeni pevec in večletni ravnatelj ljubljanskega konservatorija Julij Betetto, skladatelj in organist Stanko Premrl ter pianist Anton Trost. Honorarno so poučevali Marijan Lipovšek in Pavel Šivic, oba pianista in skladatelja, violinist Karlo Rupel in drugi. Skupaj je na visoki stopnji poučevalo okoli 20 profesorjev.

Akademija je neprekinjeno delovala kljub vojnim časom. Da bi preživela, se je skušala nekoliko prilagoditi novim oblastem, tako kot so se na predlog univerzitetnega profesorja dr. Frana Ramovša ter pod okriljem Osrednjega kulturnega sveta odločile Slovenska matica, Akademija znanosti in umetnosti, Narodna galerija in Glasbena matica. Nova oblast je tako kot drugim tudi akademiji zagotovila potrebna denarna sredstva, od nje pa zahtevala lojalnost, skrb za izvajanje italijanskih oziroma po septembru 1943 nemških skladateljev ter ignoranco do drugih slovanskih skladateljev. Kljub vojnim razmeram ali pa morda prav zaradi njih je mladina vestno študirala, kot da bi v študiju našla zavetje pred realnostjo. Med vojno je na Glasbeni akademiji letno študiralo okrog 40 študentov. Letna poročila kažejo na hiter vzpon visoke in srednje šole, kar dokazujejo dosežki na koncertnih in diplomskih nastopih. Na obojih so se med drugimi odlikovali Zorka Bradač, Bojan Adamič, Samo Hubad, Jurij Gregorc, Ciril Cvetko, Nada Stritar, Rudolf Francl in številni drugi.

Akademija je bila vsestransko uspešna do leta 1944, ko so tudi Ljubljano pretresale še ostrejše vojne razmere. Zaradi njih je bil izobraževalni proces večkrat prekinjen, vendar so ga vedno znova uspešno nadaljevali. Medvojno delovanje akademije je pripomoglo k temu, da smo Slovenci takoj po osvoboditvi imeli dovolj izobraženih glasbenikov, ki so s še večjim zamahom zmogli vzgajati bodoče umetnike in glasbene pedagoge na srednji in visoki ravni.

Akademija za glasbo (1945‒1991)

Po koncu druge svetovne vojne se je Glasbena akademija preimenovala v Akademijo za glasbo. Prvi rektor je postal Lucijan Marija Škerjanc, upravno vodenje pa so zaupali violinistu in skladatelju Matiji Bravničarju. Pod okriljem ustanove sta še naprej delovali tako srednja kot visoka stopnja. Umetniškim oddelkom so pridružili že omenjeni Znanstveni oddelek, ki je skrbel za izobraževanje v glasbenozgodovinskih znanostih, glasbeni pedagogiki in narodopisju. Po reorganizaciji leta 1948 je akademija imela oddelke za kompozicijo in dirigiranje, solopetje, klavir, violino, violončelo, kontrabas, orgle, harfo, pihala in trobila ter Zgodovinsko-folklorni oddelek, ki se je nato preimenoval v Zgodovinski oddelek ter bil leta 1962 z ustanovitvijo Oddelka za muzikologijo na Filozofski fakulteti ukinjen. Leta 1953 se je srednja glasbena šola odcepila od akademije in postala samostojna ustanova kot Srednja glasbena šola Ljubljana.

Po Škerjancu so se na vodilnem mestu akademije zvrstili Janko Ravnik, Franjo Šifrer, Karlo Rupel, Marijan Lipovšek, Leon Pfeifer, Mihael Gunzek, Danijel Škerl in Marijan Gabrijelčič. Z desetletji je število študentov vztrajno naraščalo, s tem pa tudi potrebe po novih, dopolnjenih in prenovljenih učnih programih. Podiplomski študij je bil najprej uveden za umetniške oddelke, prvi diplomanti pa so končali študij leta 1965. Naslednje leto je bil na pobudo Pavla Šivica ustanovljen samostojni Oddelek za glasbeno pedagogiko. Izobraževanje glasbenih pedagogov za splošno in glasbeno šolstvo je pod Šivičevim vodstvom, nato pa po zaslugi njegovih naslednikov, kot sta bila dr. Breda Oblak in dr. Primož Kuret, dobilo v okviru Akademije za glasbo vsestransko veljavo. Danes je akademija na tem področju vodilna ustanova na Slovenskem, posamezni profesorji pa so zaslužni tudi za razvoj glasbenopedagoških znanosti.

Razvoj slovenske glasbene pedagogike in glasbene didaktike je spodbudil podiplomski študij. Akademija je leta 1972 doživela novo preobrazbo, ko so bili uvedeni posodobljeni višješolski, visokošolski in podiplomski študiji umetniških smeri. Podiplomski študij na Oddelku za glasbeno pedagogiko je bil uveden leta 1979, najprej kot magistrski študij, prvi doktorand pa je bil promoviran leta 1987. Leta 1975 je bila ustanova pridružena Univerzi v Ljubljani, s čimer je Akademija za glasbo postala njena enakopravna članica. Tudi po priključitvi k Univerzi Akademija še naprej uspešno opravlja svoje vzgojno in umetniško poslanstvo, njeni najuspešnejši študentje pa od leta 1978 prejemajo tudi študentske Prešernove nagrade.

Akademija za glasbo v samostojni Republiki Sloveniji (1991‒)

V času od študijskega leta 1991 do 2009 sta ustanovo vodila dva dekana: Dejan Bravničar in Pavel Mihelčič, od leta 2009 jo vodi Andrej Grafenauer. Od osamosvojitve Slovenije do danes so bili uvedeni še nekateri novi študijski programi in smeri, kot so študij cerkvene glasbe (uveden leta 1992, danes imenovan sakralna glasba), kitare (uveden leta 1996) in saksofona (uveden leta 1998). Bolonjska prenova je prinesla korenito posodobitev na vseh stopnjah študijskih programov, hkrati pa je omogočila uvedbo štirih novih študijskih smeri: zborovsko dirigiranje, kljunasta flavta, čembalo in harmonika. Študij po bolonjskih programih se postopno uvaja od študijskega leta 2009/10 in zaenkrat poteka na prvi in tretji stopnji, drugostopenjski magistrski programi pa so v fazi akreditacije in jih bomo začeli izvajati v študijskem letu 2012/13.

Študij jazza je trenutno na stopnji modularne oblike študija, in sicer kot izbirni modul v prvostopenjskem bolonjskem študijskem programu Glasbena umetnost, Akademija za glasbo pa ga načrtuje razviti v samostojen program.

Danes ima Akademija za glasbo oddelke za kompozicijo in teorijo, dirigiranje, petje, instrumente s tipkami, godala in instrumente s strunami, pihala, trobila in tolkala ter oddelka za glasbeno pedagogiko in sakralno glasbo. V ustanovi delujejo štiri katedre, in sicer Katedra za ansambelsko in komorno igro, Katedra za glasbenoteoretične predmete, Katedra za glasbeno zgodovino in literaturo ter Pedagoška katedra, uvajata pa se katedri za staro glasbo in jazz. V zadnjih letih akademijo obiskuje okrog 360 rednih, 50 izrednih ter 10 doktorskih študentov. Pred uvedbo bolonjske reforme smo imeli na podiplomskih magistrskih oziroma specialističnih programih približno 30 študentov.

Znanstvene raziskave na področju glasbene zgodovine so leta 1993 na pobudo dr. Primoža Kureta in dr. Eda Škulja spodbudile organizacijo muzikoloških simpozijev, ki jih je akademija nekaj let organizirala skupaj s Teološko fakulteto. Od leta 2005 so znanstvena srečanja dejavnost Katedre za glasbeno zgodovino in literaturo. Plod teh raziskav in vsakoletnih simpozijev, na katerih sodelujejo vidnejši domači in tuji strokovnjaki, so knjižne publikacije o slovenskih skladateljih, ki pomenijo pomemben prispevek k muzikološki znanosti na Slovenskem. Znanstveni izsledki izhajajo kot tematske številke Glasbeno-pedagoškega zbornika Akademije za glasbo v Ljubljani (urednica tematskih številk je dr. Darja Koter). Glasbeno-pedagoški zbornik, znanstvena revija akademije, je začel izhajati leta 1995 in prinaša prispevke s področja glasbene pedagogike, didaktike in glasbene zgodovine. Urednica publikacije je dr. Branka Rotar Pance. Od leta 2008 je akademija pri Javni agenciji za raziskovalno dejavnost RS registrirana kot raziskovalna organizacija s svojo raziskovalno skupino. V njenem okviru deluje tudi visokošolska knjižnica odprtega tipa, ki obsega okrog 30.116 enot knjižnega in notnega gradiva.

Akademija za glasbo, ki je prvenstveno izobraževalna in umetniška ustanova, si vseskozi prizadeva, da bi se študentje kalili tudi na koncertnih odrih, saj je umetniška dejavnost neločljivo povezana z izobraževanjem za umetniške poklice. V ta namen prireja koncertni abonma, v katerem najboljši študentje kot solisti nastopajo s profesionalnimi orkestri, ter številne druge komorne in solistične koncerte. V njenem okviru stalno delujejo simfonični, pihalni, godalni, kitarski, baročni in harmonikarski orkester, mešani, dekliški, komorni in koralni zbor ter številne komorne skupine, v zadnjem letu pa tudi big band. Posamezni solisti, komorni glasbeniki, mladi skladatelji in dirigenti se že v času študija uveljavljajo in potrjujejo kot zreli umetniki, umetniški ansambli pa so, tudi z obsežnim mednarodnim delovanjem, dokazali, da sodijo med najboljše tovrstne zasedbe v Evropi.

Ustanova je dolga leta delovala v prostorih Glasbene matice na Gosposki ulici 10 v Ljubljani, leta 1985 pa je bila preseljena v Stiški dvorec na Starem trgu 34, kjer gostuje še danes. Zaradi prostorske stiske deluje tudi na drugih lokacijah. Do študijskega leta 2010/11 je imela najete prostore v Škofovih zavodih v Šentvidu, v Srednji glasbeni in baletni šoli Ljubljana (od leta 2009 preimenovana v Konservatorij za glasbo in balet Ljubljana), v Dvorani sv. Jakoba in drugje, danes pa velik del dejavnosti ponovno opravlja v najetih prostorih Glasbene matice Ljubljana na Vegovi 8 in Gosposki 10.

Akademija za glasbo je povezana s številnimi sorodnimi ustanovami po Evropi in v ZDA, s čimer uspešno stopa po poti globalizacije, ki med drugim zahteva intenzivno povezovanje s svetom, od profesorjev in študentov pa nenehno potrjevanje kakovosti in razvijanje nacionalne kulture.

Izdelava 2007-2015 Nanosplet.com

Uporabljamo piškotke!


Naše spletne strani uporabljajo piškotke (cookies), s katerimi vam lahko zagotavljamo boljšo uporabniško izkušnjo, uporabljamo pa jih tudi za beleženje statistike dostopa.

Več o piškotkih

Z obiskom in uporabo spletne strani soglašate z uporabo piškotkov.