Orkester Slovenske filharmonije
Dirigent: prof. Simon Dvoršak

Solistke:
Nuša Planinc, violončelo
Mentor: doc. Eldar Saparayev

Hanna Kryvtsova, violina
Mentor: prof. Vasilij Meljnikov

Marija Jovanović, klavir
Mentor: prof. Vladimir Mlinarić

SPORED

Dmitrij Šostakovič (1906–1975)
Koncert za violončelo in orkester št. 1, op. 107
1. Allegretto
2. Moderato
3. Cadenza (attacca)
4. Allegro con moto

Sergej Prokofjev (1891–1953)
Koncert za violino in orkester št. 2 v g-molu, op. 63
1. Allegro moderato
2. Andante assai
3. Allegro, ben marcato

*

Benjamin Britten (1913–1976)
Koncert za klavir in orkester, op. 13
1. Toccata: Allegro molto e con brio
2. Waltz: Allegretto 
3. Impromptu: Andante lento
4. March: Allegro moderato sempre a la marcia

...............................................................................................................................................

Dmitrij Šostakovič je Koncert za violončelo in orkester št. 1, op. 107, napisal leta 1959 in ga posvetil Mstislavu Rostropoviču, ki je delo tudi krstil v Leningradu pod vodstvom Jevgenija Mravinskega. Rostropovič se je leta 1943 vpisal na Moskovski glasbeni konservatorij, kjer se je učil kompozicije prav pod vodstvom Šostakoviča, odnos med profesorjem in učencem pa je postajal vse bližji. Dvajset let starejšega Šostakoviča je ruska vlada leta 1948 prisilila zapustiti mesto profesorja na Moskovskem konservatoriju – kot odgovor na to je Rostropovič sam iz solidarnosti še istega leta hitro dokončal vse svoje študijske obveznosti, diplomiral in zapustil konservatorij. 
Novica, da je Šostakovič pričel s pisanjem svojega prvega koncerta za violončelo, je prišla v javnost junija 1959, julija pa je Rostropovič skupaj s svojim korepetitorjem Dedjuhinom obiskal Šostakoviča v Leningradu, kjer sta se pričela podrobno pogovarjati o takrat še nedokončanem koncertu. Rostropovič je bil nad koncertom navdušen, ga takoj vzljubil in se ga nato naučil na pamet v pičlih štirih dneh. Šostakovič je bil času pisanja koncerta že uveljavljen kot eden osrednjih sovjetskih skladateljev, za seboj je imel pomembna simfonična dela, med njimi tudi Simfonijo št. 11, za katero je prejel Leninovo nagrado. Koncert je nastal v obdobju, ko je skladatelj ponovno deloval razmeroma svobodno, po letih političnih pritiskov in nadzora, ki sta zaznamovala njegovo ustvarjanje v štiridesetih in petdesetih letih. K nastanku koncerta je prispevalo tudi dejstvo, da je Šostakovič dobro poznal Simfonični koncert za violončelo in orkester v e-molu, op. 125, Sergeja Prokofjeva, ki je vplival na njegovo zanimanje za žanr.
Koncert je zasnovan v štirih stavkih, ki so med seboj povezani in tvorijo izrazito enotno celoto. Prvi stavek (Allegretto) temelji na kratkem, ritmično jasnem motivu (g–fes–ces–b), ki se nenehno vrača in postane osrednji gradnik celotnega stavka. Ta motiv je oblikovan tako, da ga je mogoče prepoznavati v različnih harmonskih in ritmičnih kontekstih, kar omogoča skladatelju, da ga uporablja kot povezovalni element. V orkestru ima pomembno vlogo rog, ki se pojavlja kot izrazit partner v dialogu s solističnim instrumentom. Motiv roga se večkrat odziva na violončelo, kar ustvarja značilno razmerje med solistom in orkestrom, ki ga Šostakovič pogosto uporablja v svojih koncertantnih delih. Drugi stavek (Moderato) prinaša izrazito liričen značaj, z dolgimi frazami in pregledno orkestracijo. V ospredju so godala in pihala, ki ustvarjajo zadržano zvočno okolje, nad katerim se razpenja solistična linija. V tem stavku se pojavljajo modalni obrati, ki spominjajo na rusko ljudsko glasbo, kar je značilno za številne Šostakovičeve počasne stavke. Razmerje med solistom in orkestrom je tu bolj zadržano, poudarek je na oblikovanju dolgega glasbenega loka, ki se postopoma razvija iz preprostih motivičnih celic. Osrednja kadenca je samostojen glasbeni monolog in eden najzahtevnejših odsekov v repertoarju za violončelo. V njej se prepletajo motivični drobci iz prejšnjih stavkov, ki jih solist postopoma razvija in povezuje v daljše fraze. Kadenca ima izrazito razvojno funkcijo, saj povzema in preoblikuje tematski material ter ga vodi proti zaključnemu stavku koncerta. Kot formalni člen povezuje drugi in tretji stavek ter pripravi prehod v finale, ki se začne skoraj neposredno iz njenega zaključka. Finale (Allegro con moto) združuje ritmično izrazitost in kontraste. Stavek izraža ambivalentno naravo, saj zveni resno in mestoma temačno, obenem pa prepoznamo posmehljiv ton – motivika stavka namreč aludira na gruzijsko pesem Suliko, ki je bila Stalinova najljubša. Rog ponovno prevzame začetni štirizvočni motiv, ki se prepleta z glavnim tematskim materialom, in vodi do zaključka, v katerem se pojavi nenaden udarec timpana. Ta zaključek daje celotnemu delu značilen pečat in poudarja povezavo med posameznimi stavki, ki so zasnovani kot enotna glasbena celota.

Sergej Prokofjev je Koncert za violino in orkester št. 2 v g-molu, op. 63, napisal leta 1935, tik pred vrnitvijo v Sovjetsko zvezo, in ga posvetil francoskemu violinistu Robertu Soëtensu. Delo je nastalo v času skladateljevega potovanja med različnimi mesti: prvo temo je napisal v Parizu, počasni stavek v Voronežu, orkestracijo pa dokončal v Bakuju. Premiera je bila 1. decembra 1935 v Madridu pod vodstvom Enriqueja Arbósa. Koncert označuje skladateljev prehod v obdobje, ki ga je sam opisal kot »novo preprostost«, glasbo, ki naj bi bila jasna in dostopna poslušalcem, ne da bi pri tem postala trivialna. Nova preprostost je temeljila na ideji, da mora glasba odslikavati in ob enem spodbujati nacionalni ponos Sovjetske zveze. Od sovjetskih skladateljev se je tako pričakovalo, da bodo zavrnili zahodnoevropski avantgardni glasbeni slog in gradivo črpali iz bolj preprostih ljudskih pesmi, saj bi le tako lahko potrdile zmagoslavje sovjetskega proletariata.
Koncert je zasnovan v treh stavkih in napisan za zmerno velik orkester. Prvi stavek (Allegro moderato) se začne s prepoznavno solistično temo, ki se razširi v široko melodijo. Drugi motiv prinaša več napetosti in harmonskih zasukov, razvojni del pa je zasnovan kot niz kontrastov in sprememb tempa, kar daje stavku občutek variacijskega toka. Drugi stavek (Andante assai) je lirično središče koncerta, z nežnim pizzicatom v godalih in akordi v pihalih, ki ustvarjajo zadržano zvočno okolje. Solistična linija je oblikovana v dolgih frazah, ki se postopoma dvigajo in spuščajo, kar daje stavku občutek notranje umirjenosti. Finale (Allegro ben marcato) prinaša izrazito ritmično živahnost in značaj plesa, ki spominja na španski rondo, kar je mogoče povezati z dejstvom, da je bila premiera v Madridu. Kastanjete in bobni poudarjajo plesni značaj, medtem ko se kontrasti in harmonski premiki stapljajo v zaključek, ki daje delu izrazito energičen pečat. Koncert je bil ob premieri sprejet z navdušenjem in je kmalu postal eno najbolj priljubljenih Prokofjevih del, saj združuje jasnost melodike, pregledno formo in značilne ritmične poudarke skladateljevega poznega ustvarjanja.

Benjamin Britten velja za enega osrednjih angleških skladateljev 20. stoletja, ki se je v glasbeno zgodovino zapisal z opusom, ki vsebuje med drugimi 14 oper, 3 balete, številna vokalna dela (tako za solista kot za zbor), 9 godalnih kvartetov in 21 orkestrskih del. Svoj Koncert za klavir in orkester, op. 13, je Britten napisal v času, ko sta njegovo življenje zaznamovala smrt matere in prijateljstvo s tenoristom Peterjem Pearsom, leto 1937 pa je prav tako naznanilo njegovo prvo širše priznano delo, izvajano tudi na koncertnih odrih prek Atlantika, Variacije na temo Franka Bridga, op. 10. Britten je v programskih opombah poudaril, da je želel izkoristiti različne značilnosti klavirja, med drugim njegov obseg, tolkalno naravo in primernost za figuracije. Zato koncert ni zasnovan kot simfonično delo s klavirjem, temveč kot izrazito solistični koncert z orkestrsko spremljavo. Delo je nastalo v času, ko je skladatelj intenzivno raziskoval možnosti klavirja kot koncertnega instrumenta.
Koncert je zasnovan v štirih stavkih. Prvi stavek (Toccata) je oblikovan kot sonatna oblika, v kateri je osrednji element fanfarni motiv, ki se pojavlja v različnih preobrazbah in povezuje posamezne dele stavka. Britten uporablja jasne ritmične poudarke in kontraste med klavirjem in orkestrom, kar daje stavku izrazito energičen značaj. Orkestracija je pregledna, osrednjo težo  nosijo pihala in trobila, ki ustvarjajo barvne kontraste s solističnim inštrumentom. Drugi stavek (Waltz | Valček) je zasnovan kot valček, v katerem se prepletata humor in zadržana melanholija. Tema najprej nastopi v violi, nato jo prevzame klavir, ki jo preoblikuje z ritmičnimi in harmonskimi odmiki. Britten v tem stavku uporablja značilne postopke, s katerimi ustvarja občutek rahle distanciranosti od plesnega značaja, kar je značilno za njegovo zgodnje ustvarjanje. Tretji stavek je bil v izvirni verziji zasnovan kot Recitativ in Arija, vendar ga je Britten leta 1945 zamenjal z novim Impromptujem, ki temelji na glasbi za radijsko igro Kralj Arthur iz leta 1937. Novi stavek je zasnovan kot passacaglia, niz variacij na harmonsko dvoumno temo. Orkestracija je pregledna, poudarek je na godalih in pihalih, kar ustvarja zadržano zvočno okolje, v katerem se solistična linija razvija v daljših lokih. Finale (March | Koračnica) ponovno vzpostavi energijo začetka. Glasba ima značaj koračnice, ki ga ustvarjajo ritmični poudarki in orkestrska barva. Klavirska kadenca je izrazita in jo spremljajo udarci malega in velikega bobna ter činel. Ob premieri je občinstvo delo sprejelo z navdušenjem, medtem ko so bili kritiki bolj zadržani, predvsem zaradi nenavadne strukture in barvitosti orkestracije. Po reviziji leta 1945 je koncert postal stalnica repertoarja in eno pomembnejših Brittnovih zgodnjih del.
Spremna beseda: Nina Novak in Jaka Jeršič
...............................................................................................................................................

Dirigent Simon Dvoršak je po končani srednji glasbeni šoli in gimnaziji v Celju najprej diplomiral na Pedagoški fakulteti v Mariboru pod mentorstvom prof. Jožeta Fürsta, nato pa je vpisal študij na Akademiji za glasbo UL, kjer je diplomiral v razredu maestra Marka Letonje in prejel diplomo s posebno pohvalo (summa cum laude). Julija 2009 je bil sprejet na podiplomski študij Akademije za gledališko umetnost Mountview (Mountview Academy of Theatre Arts) v Londonu, kjer je z odliko zaključil specializacijo iz glasbenega gledališča. Že v času študija je bil asistent dirigenta Orkestra Slovenske filharmonije. Vodil je številne orkestre v Sloveniji in tujini. Redno sodeluje z Orkestrom Slovenske filharmonije, Orkestrom SNG Maribor, SNG Opera in balet Ljubljana, Simfoničnim orkestrom RTV Slovenija, orkestri Akademije za glasbo UL, Orkestrom Slovenske vojske in orkestri v Avstriji, Veliki Britaniji, Romuniji in na Hrvaškem. Za njim je vrsta koncertov z Glasbeno mladino Slovenije in Glasbeno mladino ljubljansko. Veliko časa posveča glasbenemu gledališču, operi, opereti in muzikalu. Tako je kot dirigent pripravil in vodil številne premiere in krstne izvedbe del na različnih odrih v Sloveniji in tujini. Kot glasbeni vodja redno sodeluje pri opernih produkcijah Slovenskega komornega glasbenega gledališča. Njegov repertoar obsega dela od baroka do 21. stoletja, tako na koncertnem kot gledališkem odru. Za seboj ima tudi vrsto koncertov in nastopov v vlogi pianista in korepetitorja: sodeloval je s priznanimi slovenskimi in tujimi, instrumentalnimi in pevskimi solisti. Pogosto snema za arhiv RTV Slovenija, redno je član žirij na glasbenih tekmovanjih in festivalih. Kot gostujoči predavatelj pripravlja mojstrske tečaje v Sloveniji in Veliki Britaniji. Deluje kot umetniški svetovalec Hiše kulture Celje. Kot dirigent in pedagog se predano posveča delu z mladimi, kot redni profesor predava na Akademiji za glasbo UL. Prejel je bronasti celjski grb za 25-letno delovanje v kulturi in zlato plaketo Univerze v Ljubljani. 

Violončelistka Nuša Planinc je pričela z igranjem violončela pri sedmih letih v Glasbeni šoli Krško pod mentorstvom prof. Maje Virant. V razredu prof. Karmen Pečar se je šolala na Konservatoriju za glasbo in balet v Ljubljani in tudi nadaljevala na Akademiji za glasbo UL. Diplomirala je v razredu prof. Eldarja Saparayeva, pri katerem trenutno zaključuje magistrski študij. Udeležila se je več prestižnih mednarodnih tekmovanj, kot so Anna Kull, David Popper in Antonio Janigro, ter tudi državnih tekmovanj TEMSIG, kjer je posegala po visokih nagradah, postala pa je tudi laureatka mednarodnega tekmovanja Petar Konjović. Svoje izobraževanje je izpopolnjevala pri vrhunskih violončelistih, kot so Thomas Carroll, Jullian Steckel, Thomas Platzgummer, Enrico Dindo, David Grigorian, Giovanni Gnocchi, Marco Testori, Igor Mitrovič, Sebastian Bertoncelj in Dragan Đorđević. Redno nastopa v različnih komornih zasedbah, kot tudi kot solistka na koncertih različnih festivalov in organizacij, poučuje mlajše generacije violončelistov, je redna substitutka Simfoničnega orkestra RTV Slovenija, substitutka orkestra Staatskapelle Dresden in članica Tria Ad Astra. Tretje leto zapored je članica prestižnega Mladinskega orkestra Gustava Mahlerja, letos je prevzela tudi vlogo solo violončelistke in tudi v Mladinskem orkestru Evropske unije. S Simfoničnim orkestrom RTV Slovenija je v lanskem letu maja izvedla Dvořákov Koncert za violončelo in orkester. Igra na violončelo Loeiza Honoreja 2023.

Hanna Kryvtsova je ukrajinska violinistka, ki prihaja iz Odese. Srednjo glasbeno izobrazbo je pridobila na Visoki šoli za kulturo in umetnost K.F. Dankevich v Odesi. Trenutno študira na Akademiji za glasbo Univerze v Ljubljani v razredu profesorja Vasilija Meljnikova. Violino igra od svojega 6. leta, udeležila se je številnih koncertov in tekmovanj. V lanskem letu je dobila priložnost za izvedbo Violinskega koncerta Jana Sibeliusa s Simfoničnim orkestrom Akademije za glasbo UL v Cankarjevem domu. Leta 2024 je prejela Prešernovo nagrade Akademije za glasbo UL. Hanna je sodelovala pri dveh projektih Mladinskega orkestra Gustava Mahlerja z dirigentom Kirillom Petrenkom in drugimi. Tudi kot substitutka redno sodeluje v Orkestru Slovenske filharmonije.

Marija Jovanović je srbska diplomirana pianistka, ki študira na Akademiji za glasbo UL. Glasbeno izobraževanje je začela v GŠ Petar Krančević v Sremski Mitrovici v Srbiji. Diplomirala je na istoimenski glasbeni gimnaziji, kjer je ob zaključku prejela nagrado za najboljšo dijakinjo generacije. Od leta 2025 je prva redna študentka novonastalega študijskega programa Kolaborativni klavir na drugi stopnji študija v razredu doc. Sae Lee. Istočasno je v zaključnem letniku druge stopnje študija klavirja pri prof. Vladimirju Mlinariću. Udeležuje se tudi seminarjev priznanih profesorjev, med katerimi so Barry Douglas, Epifanio Comis, Laszlo Borbely, Igor Grishin, Rita Kinka, Jasminka Stančul, Konstantin Krasnitski in drugi. Dodatno se je izpopolnjevala v okviru kratkoročnih Erasmus+ študijskih izmenjav v Sofiji in Benetkah. Gostuje na različnih koncertih in festivalih v Srbiji, Sloveniji, Avstriji, na Hrvaškem in širši regiji, kjer izvaja solistične koncerte klasične in filmske glasbe. Sodelovala je v ansamblu Foruma nove glasbe v Ljubljani in kot solistka igrala na 23. memorijalu Daraka Lukića v Osijeku. Nastopila je na koncertih in recitalih v okviru ciklov Glasbena mladina ljubljanska in Solo e da camera, pogosto pa je vabljena tudi kot izvajalka na prireditve Veleposlaništva Republike Srbije v Sloveniji. Udeležuje se številnih tekmovanj v Sloveniji, Srbiji, Rusiji, Latviji, Črni Gori, Romuniji, Severni Makedoniji ter drugod po Evropi. Je lavreatka in dobitnica več prvih nagrad na mednarodnih in državnih tekmovanjih. Med njimi so Grand prix na mednarodnem tekmovanju Viva la musica v Daugavpilsu v Latviji, naziv lavreatke na republiškem tekmovanju v Beogradu, prva nagrada na Tekmovanju slovanske glasbe v Moskvi ter prva nagrada na mednarodnem klavirskem tekmovanju v Tivtu v Črni Gori. Je tudi prejemnica Prešernove nagrade Akademije za glasbo UL za izvedbo skladb na solističnem recitalu leta 2024. Kot študentka je marca 2026 prejela dve posebni nagradi za zgledno korepetiranje svojih kolegov z Akademije za glasbo UL na tekmovanju TEMSIG. Od otroštva je članica pevskega zbora glasbenega centra Vivak v Sremski Mitrovici, kjer od leta 2017 deluje kot skladateljica, korepetitorka in aranžerka.

Orkester Slovenske filharmonije se lahko skupaj s svojimi predhodnicami pohvali z bogato tradicijo, kar ga uvršča med najstarejše podobne institucije v Evropi. Njegove korenine segajo v leto 1701, ko so domači plemiči ustanovili Academio Philharmonicorum. Njeno delo je nadaljevala Filharmonična družba (1794), ki si je kot glavni cilj zadala izvajanje instrumentalne glasbe, s čimer so bile začrtane smernice sodobnega simfoničnega orkestra. Ta je z vso polnostjo zaživel leta 1947, ko je bila ustanovljena Slovenska filharmonija. 
Orkester je nato nenehno rastel, za kar so bili odločilnega pomena najprej domači stalni dirigenti, potem pa tudi številni slavni dirigentski gostje in solisti največjega mednarodnega slovesa. Poleg koncertov v matični dvorani Slovenske filharmonije od leta 1982 orkester pripravlja redne koncerte v Cankarjevem domu, v zadnjih desetletjih pa so ga turneje in gostovanja vodili tudi v najprestižnejše dvorane in na odmevne festivale po vsem svetu.

VSTOP PROST.
Brezplačne vstopnice bodo na voljo eno uro pred koncertom v preddverju Slovenske filharmonije.

Predhodna rezervacija vstopnic je možna prek e-naslova: rezervacije@ag.uni-lj.si. 

Obvestilo o fotografiranju in snemanju dogodka

Organizatorka Akademija za glasbo UL bo na dogodkih zajela več zaslonskih slik (fotografij) in videoposnetkov z namenom promocije dogodka oz. poročanja o njem. Fotografiranje in snemanje bosta potekala skladno z veljavnim nacionalnim Zakonom o varstvu osebnih podatkov (ZVOP-2) in Uredbo EU 2016/679. Fotografije in videoposnetki dogodka bodo objavljeni na spletni strani, družbenih omrežjih (Facebook, Instagram, YouTube, LinkedIn, X), v publikacijah ter na promocijskem in drugem informativnem gradivu Akademije za glasbo UL.

Fotografije se bodo nanašale na dogodek na splošno in ne na posamezne udeležence. Imetnik materialnih avtorskih pravic dogodka je Akademija za glasbo UL, zato kakršno koli kopiranje, vključno s snemanjem in shranjevanjem v elektronski obliki, razširjanje, spletno objavljanje in druga uporaba razen dovoljene zasebne rabe ni dovoljena brez predhodnega dovoljenja Akademije za glasbo UL.

Za dodatne informacije se obrnite na pooblaščeno osebo za varstvo osebnih podatkov na Akademiji za glasbo UL: Manja Belina (dpo@ag.uni-lj.si).