"Dežela vzhajajočega sonca"

prof. Matej Zupan, flavta
doc. Sae Lee, klavir
Brina Zupančič, klavir*

Spored:
Yuko Uébayashi (1958): SONATA za flavto in klavir
1. Lento
2. Presto
3. Calmato
4. Allegro

Masa Matsuura (1978): MIRAGE za flavto in klavir (praizvedba)

*

Brina Zupančič (1953): MAMINA PESEM OB JEZERU za flavto in klavir (praizvedba)
   Brina Zupančič, klavir

Makoto Shinohara (1931–2024): KASSOUGA za flavto in klavir

Takashi Yoshimatsu (1953): DIGITAL BIRD SUITE, op. 15 za flavto in klavir
1. Birdophobia
2. A Bird in the Twilight
3. Twitter Machine
4. A Bird in the Noon
5. Bird Circuit

Dežela vzhajajočega sonca

Japonska, otočje tišine, discipline in zvočne subtilnosti, že stoletja neguje poseben odnos do zvoka, kjer je en sam ton lahko svet zase. Od meditativnih odmevov tradicionalne flavte šakuhači do sodobnih koncertnih odrov se razpira glasbeni svet, v katerem se preteklost in sedanjost ne izključujeta, temveč dihata skupaj. Tako kot je Olivier Messiaen v Evropi poslušal ptice kot glasnike glasbe, japonski skladatelji v svojih delih pogosto iščejo zvok narave, vetra, vode in tišine. Program večera združuje dela japonskih skladateljic in skladateljev, ki v prefinjenem ravnovesju povezujejo tradicionalne estetske principe z modernimi kompozicijskimi tehnikami, od zvočnih barv, mikrogest in diha do ritmične energije in virtuoznosti. Poseben poudarek imata dve praizvedbi, japonska in slovenska, pri čemer se bo v eni izmed njih skladateljica predstavila tudi kot pianistka, kar koncertu dodaja neposredno ustvarjalno prisotnost. To je glasbeno potovanje skozi deželo vzhajajočega sonca, med tišino in zvokom, med spominom in sodobnostjo, med krhkostjo trenutka in natančnostjo oblike.

Sonata za flavto in klavir (2002/2003) japonske skladateljice Yuko Uebayashi je posvečena flavtistu Jeanu Ferrandisu in pianistu Emilu Naoumoffu. Uebayashijeva v svojem prepoznavnem slogu združuje elemente francoskega impresionizma in japonske filmske glasbe, pri čemer črpa navdih iz narave, svetlobe in likovne umetnosti ter ustvarja glasbo za izvajalce, s katerimi čuti posebno umetniško povezavo. Ferrandis je njeno glasbo opisal kot »dragulje, ki, čeprav so med seboj različni, pripadajo istemu svetu – svetu živahnosti, sanj, nežnosti in humorja, ki mu subtilno nasprotujejo vehemenca, virtuoznost, melanholija in žalost.« Sonata je sodobno zasnovano delo, ki subtilno izkorišča tonalnost, ritem in predvsem komorno muziciranje kot prefinjen dialog med flavto in klavirjem. Prvi stavek (Allegro moderato) se začne z nežnim, sentimentalnim počasnim uvodom, nato pa se razvija skozi izmenjavanje dveh kontrastnih tem. Drugi stavek (Presto) deluje kot igriv scherzo, kjer prihaja do izrazitega kontrasta med lahkotnim staccatom in virtuoznim legatom; celotno dogajanje se vrti okoli tona E, ob tem pa se stavek harmonsko razpenja od a-mola do A-dura. Tretji stavek (Calmato) prinaša občutek umirjene, graciozne pesmi – skoraj arije, polne zadržane lirike. Zaključni četrti stavek (Allegro) je energičen rondo v obliki ABACA, ki delo zaokroži z živahnostjo, virtuoznostjo in izrazito gibalno močjo.

Masa Matsuura o svoji novi skladbi: "Skladba Mirage (Privid), napisana posebej za današnji koncert, izhaja iz podobe fatamorgane – bežnega, varljivega privida. V neskončni puščavi, kjer pogled tone v morje peska, izčrpana popotnica uzre oddaljeno mesto. Z upanjem se odpravi proti njemu, a kljub vztrajnosti ostaja nedosegljivo, vedno enako oddaljeno. Ko se naposled zave, da je vse le iluzija, jo preplavi razočaranje, vendar prav v tem trenutku, ko se zdi, da je vse izgubljeno, pogleda k svojim stopalom – in tam odkrije vodo. Skladateljica v tej zgodbi odpira prostor poslušalčevi domišljiji: privid kot prevara, a hkrati tudi kot pot k nepričakovanemu odkritju, zato lahko vsak poslušalec v glasbi poišče in oblikuje svojo lastno podobo tega izmuzljivega sveta."

Skladba Mamina pesem ob jezeru za flavto in klavir je nastala na pobudo flavtista Mateja Zupana, ki je izrazil željo po vključitvi ljudskega motiva. Skladba je lirična in čustvena, nastajala je z mislijo na mojo pokojno mamo in na pesem Zaplula je barčica moja, ki me jo je naučila v otroštvu. Pela jo je ob jezeru, na katerem smo z družino spuščali papirnate ladjice. Pravi, otožni pomen te pesmi razumem šele danes. Začetna tema zazveni kot nagovor mami: "Veš, mama, kako bi rada zavrtela čas nazaj, da ti povem, kako te vidim zdaj", s spomini na otroštvo »ko si s pesmicami, zgodbami, zbujala moj svit; kazala si mi lepote življenja, ko šli smo v gozd, ob potoku, med polji«. V tretjem pojavu se tema preobrazi v ritem swinga – kot vesel, igriv spomin na te trenutke. Sledi kratka zvočna slika lesketajočega se jezera. Osrednji del prinaša mojo interpretacijo »Barčice«, ki se ob ponovitvi prav tako prevesi v swing, kot droben jazzovski odsev spomina. V kratki reprizi »jezero še vedno stoji«, jaz pa se spet obrnem na mamo z mislijo, kako spoznamo kaj smo imeli šele, ko to izgubimo.

Kassouga je sodobna skladba za flavto in klavir japonskega skladatelja Makota Shinohare, posvečena flavtistu Hirohiku Katu. Nastala je leta 1959 v Parizu na pobudo založnika Alphonsa Leduca z namenom obogatitve zbirke novih del za pihala. Skladba je zasnovana v dveh kontrastnih delih: prvi, počasnejši in izrazno poglobljen, vsebuje solistično kadenco flavte, ki deluje skoraj improvizacijsko, drugi pa prinaša izrazit preobrat – je hiter, ritmično poudarjen in energičen, z jasnejšo harmonsko zasnovo. Naslov skladbe ima zanimivo ozadje: prvotno je delo nosilo ime Chant et danse japonais, vendar se je založniku zdelo preveč splošno, zato je skladatelj predlagal več novih naslovov, med katerimi je bil izbran Kassouga. Beseda »Kassouga« v japonščini pomeni »pomladni dan«, hkrati pa označuje tudi regijo ter znano šintoistično svetišče v Nari; v tem delu naslov deluje predvsem kot simbolična referenca na Japonsko, brez neposredne programske vsebine. Shinoharov slog pogosto vključuje okrasje in zvočne učinke, navdihnjene s tradicionalno japonsko flavto šakuhači, kar daje glasbi poseben barvni in izrazni značaj, zato Kassouga zahteva visoko tehnično pripravljenost in izrazno zrelost ter ostaja pomemben del sodobnega flavtističnega repertoarja. Makoto Shinohara sodi med pomembnejše japonske skladatelje 20. stoletja, znan po povezovanju vzhodnih in zahodnih glasbenih tradicij; študiral je pri Olivierju Messiaenu v Parizu in Bernd Alois Zimmermannu v Nemčiji.

Suita Digital Bird, op. 15 (1982) za flavto in klavir japonskega skladatelja Takashija Yoshimatsuja je virtuozna petstavčna suita, izpeljana iz »izmišljene glasbe za izmišljeni balet«, katerega glavni junak je mehanska ptica z imenom Digital Bird. Tako kot Olivier Messiaen v zahodnem glasbenem prostoru je tudi Yoshimatsu skozi številna dela raziskoval gibanje in oglašanje ptic, kar se odraža v njegovem značilnem glasbenem jeziku. Skladba združuje lirično, skoraj neoromantično melodičnost z modernimi, mestoma avantgardnimi ritmi in teksturami ter izstopa po izraziti igri med flavto in klavirjem. Suito sestavlja pet kontrastnih stavkov: Bird-Phobia, v katerem ptica zapusti gozd; A Bird in the Twilight, nežna uspavanka; Twitter Machine, ritmično živahen, skoraj kadenčni intermezzo; A Bird at Noon, lahkoten valček; in Bird Circuit, sklepni stavek, ki ponazarja let mehanske ptice. Glasbeni tok zaznamujejo trepetajoči tremoli, hitri arpeggii, lomljena melodika na stabilnih ritmičnih pulzih ter številni zvočni motivi, ki spominjajo na ptičje oglašanje, prepletene z izrazitimi melodičnimi linijami. Delo je del skladateljevega širšega »ptičjega« cikla in danes sodi med priljubljena dela sodobnega flavtističnega repertoarja, saj združuje tehnično zahtevnost z neposredno, zvočno privlačnostjo.

Matej Zupan je profesor za flavto na Akademiji za glasbo Univerze v Ljubljani. Od leta 1996 do 2008 je bil solo flavtist Simfoničnega orkestra RTV Slovenija. Flavto je začel igrati na Glasbeni šoli v Zagorju ob Savi pri Ivanu Jerinu, šolanje nadaljeval na Srednji glasbeni šoli v Ljubljani pri prof. Jožetu Pogačniku in diplomiral na Akademiji za glasbo Univerze v Ljubljani pri prof. Fedji Ruplu. Izpopolnjeval se je pri Mariu Ancillottiju ter na mojstrskih tečajih, ki so jih vodili: Trevor Wye, Michel Debost, Peter-Lukas Graf in James Galway. Je član Pihalnega kvinteta ARIART, Komornega orkestra Academia Ars Musicae in Ansambla za sodobno glasbo MD7. Kot solist in član različnih komornih sestavov je nastopal v Evropi, Severni in Južni Ameriki ter Aziji. Snemal je za RTV Slovenija, RAI in ÖRF. V letih od 2010 do 2015 je bil predsednik Glasbene mladine Slovenije. Posnel je več samostojnih zgoščenk, nekaj tudi z zasedbama Pihalni kvintet Ariart in Ansambel za sodobno glasbo MD7. Redno vodi seminarje v Sloveniji in tujini.

Sae Lee velja za eno najvidnejših pianistk svoje generacije. Časopis Mainichi jo opisuje kot glasbenico, katere »sposobnost subtilne interakcije s soigralci, izjemno obvladovanje instrumenta in vrhunski umetniški nivo začarata občinstvo«. Rodila se je na Japonskem. Klavir je študirala na prestižni univerzi Toho Gakuen School of Music v Tokiu, zatem pa na Pariškem konservatoriju pri Michelu Beroffu in Ericu Le Sageu, kjer je z odliko diplomirala iz klavirja in komorne igre. Zmagala je na številnih mednarodnih tekmovanjih, med drugim Città di Padova, Albert Roussel, Fnapec, Carlo Soliva in Cidade de Alcobaça. Kot solistka je nastopila s Filharmoničnim orkestrom Kansai, Sofijsko in Plevensko filharmonijo, Orkestrom Slovenske filharmonije ter Göttingenskim simfoničnim orkestrom. S številnimi orkestri je izvedla dela Haydna, Mozarta, Beethovna, Schumanna, Saint-Saënsa, Rahmaninova in Messiaena, kar priča o njenem širokem repertoarju, ki zajema klasično, romantično in sodobno glasbo. Nastopila je tudi na koncertih ob 90. jubileju Vinka Globokarja in Lojzeta Lebiča ter 70-letnici Uroša Rojka, pripravljenih v koprodukciji New Music Foruma, Društva slovenskih skladateljev (DSS) in Cankarjevega doma, kjer je interpretirala njihova dela v okviru projektov sodobne glasbe. Redno nastopa na festivalih in koncertnih odrih po Evropi in Aziji, med drugim na pariškem festivalu Piano à Enghien, festivalu Trieste Prima, festivalih Villa Musica, na mednarodni konferenci Nevada–Semipalatinsk pod pokroviteljstvom kazahstanske vlade in UNESCO ter v programu NHK Classic Club na japonski državni televiziji. Pojavlja se tudi v programih nacionalnega radia in televizije v Bolgariji, Sloveniji in na Japonskem. Sodeluje z vrhunskimi baletnimi umetniki, kot sta Aurélie Dupont in Kevin O’Hare. Tekom svoje kariere je sodelovala z uglednimi dirigenti, kot so Charles Dutoit, Franck Ollu in Alejo Pérez, ter s pomembnimi skladatelji sodobne glasbe, med njimi Helmut Lachenmann in Agata Zubel. Kot komorna glasbenica nastopa z mnogimi vrhunskimi izvajalci z mednarodne in slovenske glasbene scene. Posebno mesto ima njen klavirsko-saksofonski Duo Kalypso z Miho Rogino, cenjen zaradi slogovne občutljivosti in izvirnih programov. Sae je profesorica klavirja na Akademiji za glasbo UL, kjer je bila izvoljena v naziv docentke za področje klavirja (2022) in komorne igre (2021). Vodila je tudi mojstrske tečaje v Franciji, na Hrvaškem, na Japonskem, v Nemčiji, na Poljskem, v Sloveniji in v Španiji. Obsežno pedagoško delo dopolnjuje z aktivnim koncertiranjem, komornimi projekti in sodelovanji z umetniki različnih ustvarjalnih področij.

Obvestilo o fotografiranju in snemanju dogodka

Organizatorka Akademija za glasbo UL bo na dogodkih zajela več zaslonskih slik (fotografij) in videoposnetkov z namenom promocije dogodka oz. poročanja o njem. Fotografiranje in snemanje bosta potekala skladno z veljavnim nacionalnim Zakonom o varstvu osebnih podatkov (ZVOP-2) in Uredbo EU 2016/679. Fotografije in videoposnetki dogodka bodo objavljeni na spletni strani, družbenih omrežjih (Facebook, Instagram, YouTube, LinkedIn, X), v publikacijah ter na promocijskem in drugem informativnem gradivu Akademije za glasbo UL.

Fotografije se bodo nanašale na dogodek na splošno in ne na posamezne udeležence. Imetnik materialnih avtorskih pravic dogodka je Akademija za glasbo UL, zato kakršno koli kopiranje, vključno s snemanjem in shranjevanjem v elektronski obliki, razširjanje, spletno objavljanje in druga uporaba razen dovoljene zasebne rabe ni dovoljena brez predhodnega dovoljenja Akademije za glasbo UL.

Za dodatne informacije se obrnite na pooblaščeno osebo za varstvo osebnih podatkov na Akademiji za glasbo UL: Manja Belina (dpo@ag.uni-lj.si).