SODELUJOČI:
prva violina: Matej Haas (koncertni mojster), Uroš Bičanin, Stefanijia Udicki
druga violina: Mirjam Šolar (vodja), Vivijana Rogina
viola: Petar Njegovan
violončelo: Sebastian Bertoncelj
kontrabas: Zoran Marković
flavta: Meta Pirc, Annemarie Glavič
naravni rog: Ruben Hudnik, David Tretjak
orgle in historični klavir: Dalibor Miklavčič

SPORED
z baročnimi orglami (Orglarstvo Močnik, opus 07, dalibor-miklavcic.com/hausorgel)

Wolfgang Amadeus Mozart (1756–1791)
• SONATA DA CHIESA V D-DURU, K. 144, za orgle in godala
• SONATA DA CHIESA V C-DURU, K. 336, za orgle in godala (po Schröterjevih motivih)
• SONATA DA CHIESA V F-DURU, K. 67, za orgle in godala
• SONATA DA CHIESA V F-DURU, K. 224, za orgle in godala

۞ ۞ ۞

s historičnim klavirjem iz zbirke D. Miklavčiča

Johann Samuel Schroeter [Schröter] (1753-1788)
KONCERT ZA GLASBILO S TIPKAMI IN KOMORNI
ORKESTER V D-DURU, OP. 5, ŠT. 3
1 Allegro con spirito
2 Grazioso
3 Rondeau Allegro

KONCERT ZA GLASBILO S TIPKAMI IN GODALA V F-DURU, OP. 5, ŠT. 2
2 Tempo di Menuetto

KONCERT ZA GLASBILO S TIPKAMI IN GODALA V G-DURU, OP. 5, ŠT. 4
1 Allegro
2 Grazioso

KONCERT ZA GLASBILO S TIPKAMI IN KOMORNI ORKESTER V ES-DURU, OP. 5, ŠT. 6
1 Allegro spiritoso
2 Larghetto
3 Rondeau Allegro

Rekonstrukcija partov za rogove in flavte/oboe: Dalibor Miklavčič

O sporedu in premierni izvedbi:
Mozart v pismu iz Pariza sporoča očetu Leopoldu Mozartu, da je spoznal ‘resnično zelo lepe koncerte’ sodobnika Johanna Samuela Schroeterja, v Londonu delujočega nemškega skladatelja, ki je bil varovanec in kasneje tudi naslednik Johanna Christiana Bacha. Po pravici Schroeter velja za enega od ‘očetov’ klavirskega koncerta ter soustvarjalca glasbenega sloga, ki ga je vsrkal tudi Mozart.
Danes je Schroeter sicer neznan, a v svojem času je bil celó slaven, bil je glasbeni ljubljenec angleške kraljeve družine in po Evropi veljal za karizmatičnega mojstra klaviature; njegove skladbe je občudoval po Mozartu tudi Joseph Haydn, ki je kmalu po Schroeterjevi prezgodnji smrti obiskal London.
Med raziskovanjem me je presenetilo, da je Mozart nekatere glasbene zamisli dobesedno prekopiral od Schroeterja; da ni bilo obratno, je kronološko razvidno: Schroeterjeva dela so izšla v tisku že pred nastankom Mozartovih, zgolj rokopisnih. To npr. opazimo pri Mozartovi Sonati, K. 336, ki jo prav zato nocoj izvajamo. Vsled podobnih spoznanj moramo Schroeterjev vpliv na mladega Mozarta na novo oceniti. Mozart je tudi zložil šest ali sedem lastnih kadenc k Schroeterjevim koncertom iz opusa 3, kar kaže, da jim je posvečal precej pozornosti. Popolnoma neznani pa so nam do danes bili Schroeterjevi koncerti iz kasnejših opusov (oštevilčenja se večkrat tudi razhajajo), ki pa so umetniško gledano tehtnejši od onih, že znanih, iz opusa št. 3.
Nocoj tako prinašamo svetovno premiero štirih, v rekonstruiranih zasedbah srednje velikosti, z rogovi in flavtami. Moja posebna zahvala gre pri tem The British Library in njenim sodelavcem za opravljeno pomoč, digitalizacijo arhivskih virov ter dovoljenje za izvedbo ter pripravo prve moderne edicije po okoli 240 letih.

Nekaj izhodišč za interpretacijo:
London je postal sredi 60. let 18. stoletja prizorišče rojstva klavirskega koncerta, z Johannom Christianom Bachom kot osrednjo figuro. Prej koncertov za klavir (fortepiano) dejansko ni bilo.

Seveda pa so takratni izvajalci širokopotezno uporabljali katera koli glasbila s tipkami, torej so skladbe pokazale različne ‘obraze’ glede na uporabljeni inštrument. Bachov rival, londonski virtuoz in skladatelj Thomas Arne, je še dolga leta po smrti užival slavo s svojimi Six
Favourite Concertos for Organ, Harpsichord or Pianoforte, for Public or Private Concerts.
Johann Christian Bach je šel še dlje, saj je svojih Šest koncertov, opus 1 označil z ‘za glasbila s tipkami ali za harfo’. Taki in podobni naslovi pričujejo ne le o uporabi različnih solističnih glasbil, marveč public and private pomeni tudi različno ukrojene zasedbe od najmanjše privatne (2 violini in violončelo) do polnega orkestra za največje javne prireditve. Podobno je na Dunaju nekatere svoje klavirske koncerte zasnoval še Mozart, ko jih je naslovil ‘za fortepiano ali čembalo’ ob spremljavi godalnega kvarteta ali večjih komornih zasedb, vse do polnega orkestra, s pihali ad libitum, znano je tudi, da je za pomembno izvedbo na cesarskem dvoru Mozart nekemu koncertu dodal še trobente in pavke.

Torej: Na koncertu bi zlahka slišali Mozartove skladbe na klavirju in Schroeterjeve na orglah (ali seveda čembalu) ter z različnimi dimenzijami orkestra. Za nocoj sem izbral srednjo velikost godalnega korpusa in rekonstruiral parte za 2 rogova ter 2 oboi/flavti. Fortepiano zgodnjega obdobja ni imel ‘desnega pedala’, temveč pogosto ročni register, ki je dušilce vklopil ali izklopil. Tako so cele odseke skladb radi igrali brez dušilcev, kar bo nocoj ponekod nakazala tudi naša izvedba. 
Schroeter je v želji po prodajnem uspehu lansiral, tako v Londonu kot v Parizu, preprostejše verzije partitur oz. zasedb, kakršne bi doma zlahka izvajali tudi manj zahtevni ljubitelji: dve violini in violončelo, klaviatura pa z majhnim obsegom tipk (sam skladatelj je dokazano uporabljal mnogo večje klavirje). To današnjega interpreta seveda postavi pred zanimive izzive rekonstruiranja Schroeterjevih ‘zahtevnejših’, morda bolj avtentičnih verzij.

Dalibor Miklavčič