Petek, 8. maj 2026, ob 19.00
Sobota, 9. maj 2026, ob 19.00
Dvorana Julija Betetta
Vstopnice
LA CLEMENZA DI TITO | TITOVO USMILJENJE, K. 621
opera v dveh dejanjih
Glasba: Wolfgang Amadeus Mozart
Libreto: Caterino Mazzolà (po Pietru Metastasiu)
Glasbeno vodstvo in dirigent: prof. Simon Dvoršak
Režija: izr. prof. Rocc
ZASEDBA VLOG (po abecednem vrstnem redu)
Tito, rimski cesar: Oleksandr Nastasiichuk, Fabijan Trbara
Vitellia, hči bivšega cesarja: Nives Hadžić, Leonarda Kavedžić
Sesto, Titov prijatelj, zaljubljen v Vitellio: Ana Benedik, Ireneja Nejka Čuk
Annio, Sestov prijatelj, zaljubljen v Servilio: Eva Kokot
Servilia, Sestova sestra, zaljubljena v Annia: Isabel Gale, Lara Malenić
Publio, poveljnik pretorijanske garde: Aljaž Kolenko
Operni orkester Akademije za glasbo UL
Koncertna mojstrica: Anja Kralj
I. violina: Val Jelenski, Gaja Žnidaršič, Elza Premrl, Illia Miziuk
II. violina: Zala Eva Kocijančič, Aleksandar Vojneski,
Lana Kunčič, Lana Savič
Viola: Živa Grmovšek, Natalija Farkaš
Violončelo: Nuša Planinc, Neža Homšak
Kontrabas: Veljko Stanković
Flavta: Katarina Sladojević, Lara Oblak
Oboa: Luna Vavourakis, Andrej Petreski
Klarinet: Manca Rozmarič, Miljana Ivanović
Fagot: Sofia Chornei, Arpad Balasz Piri (k. g.)
Rog: Vjeko Pezer, Fedor Rogin
Trobenta: Lovro Tavčar, Miha Sotošek
Timpani: Marko Zadravec
Orgle: Hana Taškov, Nika Gorše
Čembalo: Ivan Vombergar
Mentorja projekta: prof. Simon Dvoršak in izr. prof. Rocc
Mentorji pevcev: prof. Pia Brodnik, prof. Barbara Jernejčič Fürst, izr. prof. Theresa Plut, prof. Matjaž Robavs
Korepetitorja: strok. svet. Ivan Vombergar, Leon Felix Schlagintweit
Scenografija in kostumografija: Borjan Litovski
Maska in frizura: Borjan Litovski
Oblikovanje luči: izr. prof. Rocc in Karim Zajec
Producentki: prof. Pia Brodnik in izr. prof. Theresa Plut
Izvedba v italijanskem originalu z nadnapisi v slovenskem jeziku.
Prevod: prof. Pia Brodnik
Tehnična priprava in izvedba nadnapisov: Karim Zajec
Produkcija: Akademija za glasbo Univerze v Ljubljani
Predstava ima en odmor.
...................................................................................................................
Wolfgang Amadé Mozart (1756–1791) je opero Titovo usmiljenje (La clemenza di Tito) napisal leta 1791, v zadnjih mesecih svojega življenja, za slovesnost ob kronanju Leopolda II. za češkega kralja v Pragi. Krstna izvedba je bila 6. septembra 1791 v tamkajšnjem Narodnem, pozneje Stanovskem gledališču. To prvo izvedbo opere uvršča le nekaj tednov pred premiero Čarobne piščali na Dunaju in tri mesece pred skladateljevo prezgodnjo smrtjo.
Za angažma skladatelja kronanjske opere je bil odgovoren impresarij tamkajšnjega gledališča Domenico Guardasoni, ki je bil z Mozartom povezan že od časa izjemnega praškega uspeha Figarove svatbe in pozneje Dona Giovannija, ki je bil prav tako praizveden v Pragi 29. oktobra 1787. Na zahtevo čeških deželnih stanov, predstavniškega telesa češkega plemstva, naj bi Guardasoni angažiral priznanega skladatelja. Sprva se je obrnil na Mozartovega tekmeca Antonia Salierija – varnejšo izbiro zaradi njegovega položaja v glasbenem okolju cesarskega mesta – a je ta naročilo zavrnil. Šele po tem je Guardasoni k ustvarjanju povabil Mozarta. Kot številna druga mojstrova dela je tudi Usmiljenje nastalo v kratkem času: poleti 1791 je Mozart poleg Usmiljenja namreč dokončeval Čarobno piščal in bržkone pisal Rekvijem. Slednjega je po skladateljevi smrti, opirajoč se na Mozartove skice, dokončal njegov učenec Franz Xaver Süssmayr – ta naj bi po mnenju številnih raziskovalcev prispeval tudi secco recitative za pričujočo opero.
Vsebinsko izhodišče za Usmiljenje je bilo tedaj že staro in slovito besedilo Pietra Metastasia, osrednjega libretista opere serie 18. stoletja. Metastasiovo Usmiljenje je bilo prvič uglasbeno že leta 1734, pred Mozartom pa ga je uporabilo že več deset skladateljev. Za praško priložnost je libreto priredil Caterino Mazzolà, dvorni pesnik, ki je na dunajskem dvoru zamenjal Mozartovega slovitega libretista Lorenza Da Ponteja. Mazzolà je Metastasiovo tridejanko strnil v dve dejanji, bistveno skrajšal recitative in v opero serio, kot jo je pri vnosu v lastni katalog poimenoval Mozart, dodal številne ansamble.
Na prvi pogled se zdi izbira opere serie kot žanra resne opere s herojskimi, zgodovinskimi temami in plemenitimi liki povsem skladna s kronanjsko priložnostjo. Tit, rimski cesar iz 1. stoletja, je predstavljen kot vladar, ki se mora odločiti med kaznijo in odpuščanjem, med maščevanjem in politično veličino. A vendar leta 1791 takšna zgodba povsem politično nevtralno ni mogla zveneti. Francoska revolucija je že pretresala evropski politični red, monarhije pa so z zaprepadenostjo opazovale, kako se razsvetljenski ideali spreminjajo v grožnjo njihovi lastni stabilnosti. V tem kontekstu lahko Titovo usmiljenje razumemo tudi kot politično alegorijo: kot prikaz razsvetljenega vladarja, obenem pa razmislek o oblasti in pravičnosti v času po revoluciji.
Posebno težo v operi nosijo ansambli. Prav njihova obsežnost, umestitev in kompleksnost predstavljajo najpomembnejši odmik od tradicije opere serie, v ospredju katere so bile solistične arije. Mozart jo preoblikuje z izkušnjo svojih zrelih dunajskih oper, pri čemer posebej do izraza pridejo razmerja med liki, njihove raznolike karakterizacije in protislovja med njihovimi čustvi. Tudi zvočno je opera zanimiva, saj po tradiciji prevladujejo izrazito visoki glasovi. Tako gre v primeru dveh moških vlog Seksta in Annia za tako imenovani hlačni vlogi, ki ju danes navadno pojeta mezzosopranistki. Izvorni orkester je bil majhen, orkestracijo pa odlikuje obsežno pisanje za pihalno sekcijo, katere inštrumente Mozart pogosto prepleta v dialog z vokalno linijo.
Odzivi na praško krstno izvedbo so bili mešani. Cesarica Marija Ludovika je v svoj dnevnik zapisala, da ta velika opera ni bila posebno velika in da je bila glasba celo zelo slaba. Tudi prvi sprejem občinstva je bil mlačen, kar viri pripisujejo neugodnim okoliščinam, saj je bila opera izvedena ob koncu dolgega kronanjskega dne. Po Mozartovi smrti je delo v 19. stoletju zdrsnilo na rob repertoarja, širše zanimanje zanj pa se je izraziteje obnovilo šele v poznejšem 20. stoletju. Danes opera velja za eno najbolj nenavadnih Mozartovih odrskih del, saj po zunanjih znakih pripada staremu žanru, pogled navznoter pa razkrije za Mozarta značilen svet psihološke drame.
Spremna beseda: Jakob Barbo
SINOPSIS
Mozartova opera Titovo usmiljenje (La clemenza di Tito) v dveh dejanjih, ki izhaja iz zgodovinskih virov o rimskem cesarju Titu, prikazuje konflikt med ljubeznijo, dolžnostjo in maščevanjem.
1. dejanje: Vitellia, hči odstavljenega cesarja Vitellia, upa, da bo postala žena novega cesarja Tita. Ker se Tit namerava poročiti s tujo kraljico Bereniko, Vitellia prepriča svojega mladega občudovalca Seksta, ki je Titov tesen prijatelj, naj izvede atentat na cesarja in požge Kapitol. Sekst je razdvojen med zvestobo do prijatelja in slepo ljubeznijo do Vitellie, a na koncu privoli v zaroto. Medtem se Tit premisli. Bereniko pošlje domov in za svojo nevesto izbere Sekstovo sestro Servilio. Vendar Servilia prizna Titu, da ljubi dvorjana Annia, zato se plemeniti Tit umakne in blagoslovi njuno zvezo. Tit zdaj želi za roko zaprositi Vitellio. Vitellia, ki še ne ve za Titovo novo odločitev, dokončno ukaže napad. Sekst sproži požar in v zmešnjavi zabode nekoga, za katerega misli, da je cesar. Dejanje se konča v grozi in žalovanju nad domnevno Titovo smrtjo.
2. dejanje: Annio obvesti Seksta, da je Tit preživel. Zarota je razkrita in Seksta aretirajo. Čeprav ga Annio spodbuja, naj prosi cesarja za milost, je Sekst v svojem obupu tiho, saj ne želi izdati Vitellie. Tit se sooči s težko dilemo. Kot vladar mora podpisati smrtno obsodbo za izdajo, kot prijatelj pa ne more verjeti Sekstovemu dejanju. Seksta pokliče na zasebni pogovor, a mu ta ne izda motiva, le prosi za smrt. Ko se Sekst že sooča z usmrtitvijo, Vitellio zapeče vest. Spozna, da je Sekst pripravljen umreti za njeno čast, zato stopi pred cesarja in javno prizna, da je ona načrtovala zaroto. Rimsko ljudstvo pričakuje kazen, a Tit se odloči za veliko dejanje usmiljenja. Izjavi, da se raje odpove maščevanju, kot da bi vladal s strahom in obljubi, da bo skrbel za blaginjo Rima. Vsem zarotnikom odpusti, opera pa se zaključi s slavljenjem Titove modrosti in plemenitosti.
Na voljo so brezplačne vstopnice, saj je število sedišč omejeno.
Rezervacija vstopnic:
– na e-naslovu: rezervacije@ag.uni-lj.si
Prevzem vstopnic:
– v pisarni PT.03 (pritličje UL AG) ali
– eno uro pred predstavo pred dvorano Julija Betetta (1. nadstropje UL AG).
Vabimo vas, da z donacijo podprete našo operno produkcijo.
Želeni znesek donacije lahko nakažete na:
Prejemnik: UL AG, Kongresni trg 1, 1000 Ljubljana
Številka računa (IBAN): SI56 0110 0603 0706 828
odprt pri banki: BANKA SLOVENIJE
SWIFT: BSLJSI2XXXX
Koda namena: ADCS
Namen plačila: Donacija za operno produkcijo
Sklic in referenca: SI00 20260508
ali prek QR kode:
Obvestilo o fotografiranju in snemanju dogodka
Organizatorka Akademija za glasbo UL bo na dogodkih zajela več zaslonskih slik (fotografij) in videoposnetkov z namenom promocije dogodka oz. poročanja o njem. Fotografiranje in snemanje bosta potekala skladno z veljavnim nacionalnim Zakonom o varstvu osebnih podatkov (ZVOP-2) in Uredbo EU 2016/679. Fotografije in videoposnetki dogodka bodo objavljeni na spletni strani, družbenih omrežjih (Facebook, Instagram, YouTube, LinkedIn, X), v publikacijah ter na promocijskem in drugem informativnem gradivu Akademije za glasbo UL.
Fotografije se bodo nanašale na dogodek na splošno in ne na posamezne udeležence. Imetnik materialnih avtorskih pravic dogodka je Akademija za glasbo UL, zato kakršno koli kopiranje, vključno s snemanjem in shranjevanjem v elektronski obliki, razširjanje, spletno objavljanje in druga uporaba razen dovoljene zasebne rabe ni dovoljena brez predhodnega dovoljenja Akademije za glasbo UL.
Za dodatne informacije se obrnite na pooblaščeno osebo za varstvo osebnih podatkov na Akademiji za glasbo UL: Manja Belina (dpo@ag.uni-lj.si).