LJUBKA JE BILA PESEM …

DEKLIŠKI ZBOR AKADEMIJA ZA GLASBO UNIVERZE V LJUBLJANI
Dirigenti: prof. Marko Vatovec, Petra Ivančič, GP M2 in Lara Willewaldt, GU M2
Vokalna tehnika: viš. strok. sod. Julieta Kubik de Habjanič

Spored:

Petra Ivančič: ZDRAVA MARIJA* 
Javier Busto: SALVE REGINA  
Maurice Durufle: TOTA PULCHRA ES
Johannes Brahms: REGINA COELI, op. 37
Solistki: Ema Pavlič, sopran, Petra Ivančič, alt

Klara Mlakar: BOGORODITSE DJEVO** 
Andrej Makor: BOGORODITSE DJEVO 
Benjamin Britten:  SWEET WAS THE SONG
Dirigent: prof. Marko Vatovec

Emil Adamič: OJ LE SIJAJ, SIJAJ SONCE (goriški napev)
Uroš Krek: AJ, ZÈLENA JE VSA GORÁ
Radovan Gobec: VÖRA BIJE
Dirigentka: Lara Willewaldt, GU M2

Andrej Makor: PETELINČEK JE ZAPIEU
Ciril Cvetko: PRLEŠKO GOSTŰVANJE
Ambrož Čopi: SAN SE ŠETAO
Dirigentka:  Petra Ivančič, GP M2

Slavko Osterc: NEZGODA NA PIRU
Dirigent: prof. Marko Vatovec

* krstna izvedba različice za ženski zbor
** krstna izvedba

Glavne akterke nocojšnjega koncerta bodo pevke Dekliškega pevskega zbora ljubljanske Akademije za glasbo, ki združuje študentke glasbene pedagogike, dirigiranja in sakralne glasbe. Slednja bo zaznamovala tudi prvi del koncertnega večera, saj so na sporedu tri uglasbitve krščanske molitve Zdrava Marija in himna, posvečena Mariji Salve Regina. V drugem delu bo zbor izvedel uglasbitve ljudskih napevov vidnejših slovenskih skladateljev zborovske glasbe 20. in 21. stoletja.

Večer bo otvorilo delo Zdrava Marija mlade skladateljice Petre Ivančič (1998), ki se izpopolnjuje na ljubljanski Akademiji za glasbo. Njena različica uglasbitve znane krščanske molitve za dekliški zbor bo izvajana prvič. Molitev se v rimskokatoliškem izročilu redno pojavlja pri vsakdanjih obredih, še posebej pa je v ospredju v velikonočnem času pri molitvi rožnega venca. Besedilo molitve se napaja v svetopisemskih odlomkih iz Lukovega evangelija, ki pričajo o obisku nadangela Gabriela pri Mariji, ki ji preda posebno vlogo – postala bo Jezusova mati in prva med ženskami. V molitvi se verniki zatekajo k njeni veličini in jo prosijo za priprošnjo pri Bogu. Svojo molitev je Ivančič posvetila svoji vokalni skupini, ki jo je krstno izvedli ob župnijskem prazniku sv. Mihaela septembra 2020. Lani je nastala še različica za ženski zbor, ki bo tokrat izvedena prvič. V petglasni skladbi (mestoma se deli na šestglasje) skuša skladateljica s preprosto harmonijo v široki legi ponazoriti Marijino širokosrčnost in odprtost duha. Glavna melodija poteka v prvem altu, ostali glasovi pa imajo vlogo spremljave. Skladba je pisana v preprostem štiričetrtinskem taktovskem načinu in je homofona, s prevladujočim izoritmičnim gibanjem.

Komponiranje sakralnih besedil je prevzelo tudi Javierja Busto (1949), ki je diplomiral iz medicine, a ga je kmalu pritegnil svet zborovske glasbe. Tudi Busto je svojo skladbo namenil opevanju Marije. Himna Salve Regina se pogosto izvaja v večernem času med letom, med praznikom Svete Trojice in na prvo adventno nedeljo. Latinsko besedilo naj bi napisal srednjeveški menih Hermann iz Reichenaua, a je točen odgovor o avtorstvu negotov. Bustovo skladbo otvarja postopno nalaganje glasov v tonski grozd, ki izzveni na naslovnih besedah molitve. Busto izmenjuje enoglasne koralne melodične odseke s ponovitvami v večglasnem odmevu. Harmonsko nas kompozicija odpelje na področje modalne harmonije, kjer nas ne vodijo izraziti tonično-dominantni harmonski odnosi, temveč logika starocerkvenih lestvic, v katerih prevladujejo mehkejše harmonske zveze.

Maurice Duruflé (1902–1986) je bil nadvse samokritičen glasbenik. Zato ne čudi, da so v času njegovega življenja natisnili le 13 njegovih del, med njimi so tudi Štiri motete na gregorijanske teme, op. 10 (Quatre Motets sur des thèmes grégoriens) iz leta 1960. Vsak od kratkih motetov je napisan na gregoriiansko psalmodijo. Skladatelj jih je posvetil Augustu Le Guennantu, takratnemu direktorju Gregorijanskega inštituta v Parizu. Motet št. 2, Tota pulchra es, opeva brezmadežno spočetje device Marije.

Številna zgodnja zborovska dela Johannesa Brahmsa (1833–1897) so nastala v času, ko je vodil ženski zbor v Hamburgu in zborovsko društvo Detmold. Med njimi so tudi Tri duhovne pesmi, op. 37. Končna med njimi, Regina coeli (Raduj se, Kraljica nebeška), je najverjetneje nastala že v zgodnjih 1860-ih in je vesele in prijetne narave. Zanimivo je, da je vsak refren skoraj dvakrat daljši od prejšnjega (18, 36 in 76 taktov). Regina caeli je velikonočna antifona, natančneje ena od štirih marijanskih antifon, s katero se časti Marijo in vstalega Kristusa. Njen izvor ni znan, po nekaterih virih naj bi segal v 13. stoletje, iz katerega izvira tudi tako imenovana »zlata legenda«, delo Jacobusa da Varagine, italijanskega kronopisca in škofa iz Genove. V njej poleg opisov življenja svetnikov najdemo tudi zgodbo o nastanku omenjene antifone, ki pa je precej starejša: Papež Gregor Véliki naj bi v 6. stoletju med procesijo s podobo Blažene Device, h kateri so molili za konec kuge v Rimu, slišal angele, ki so peli prve tri verze iz Regine caeli. Ko je na Angelskem gradu zagledal še angela, ki je v znak konca smrtonosne bolezni pospravil svoj meč,  je pod silnim vtisom videnja sam dodal še četrti verz, to je Ora pro nobis Deum.

Študentka kompozicije Klara Mlakar (1999), zmagovalka mednarodnega mladinskega zborovskega natečaja Aegis carminis 2021, je svojo skladbo Bogoroditse Djevo (Zdrava Marija) posvetila dirigentu Marku Vatovcu in Dekliškemu pevskemu zboru Akademije za glasbo Univerze v Ljubljani. Gre za uglasbitev bogoslužnega besedila v stari cerkveni slovanščini. Nocoj bomo prisluhnili krstni izvedbi skladbe, v kateri skuša skladateljica Marijino podobo predstaviti v drugačni luči. V ospredje želi »postaviti njene ne tako vsakdanje aspekte – misticizem, ženskost, misterioznost, kompleksno preprostost in nezemeljskost« in »odpreti prostor za razmislek o tem, kdo je Marija«. Skozi glasbeni izraz preizprašuje Marijino vlogo v krščanskem kanonu kot Jezusovo mati in Jožefovo ženo ter skuša v njeni podobi najti bistvo njene mistike in nezemeljske preprostosti. Z osvoboditvijo posameznih zborovskih glasov drug od drugega išče srž Marijine ženskosti. Slednje doseže z raziskovanjem zvočnih ploskev v posameznih glasovih, ki so v kompoziciji neodvisni drug od drugega. To se kaže predvsem v ponavljanju melodične celice, ki nastopi že takoj v začetku v drugem sopranu, med razvojem skladbe pa se kasneje pojavi tudi v vseh ostalih glasovih. Mlakarjeva za izvedbo te celice, ki nosi besedilo »Bogoroditse«, izrecno narekuje, da se mora izvajati počasi, brez metruma, torej se melodija osvobodi časovnega okvirja. Prav s to naključnostjo v izvedbi skladateljica raziskuje individualnost in intuicijo posamezne pevke in jo hkrati poskuša projicirati tudi na že znano Marijino podobo.

Nasprotno je pristop Andreja Makorja (1987), slovenskega skladatelja mlajše generacije, ki je študij kompozicije zaključil na Akademiji za glasbo v Ljubljani, specializacijo pa opravil na Državnem konservatoriju za glasbo v Padovi, k istem besedilu bolj tradicionalističen. V priredbi za ženski zbor z mešanico tradicionalne (homofoni, asketski stavek) in modernejše govorice, kar se kaže predvsem na ravni modulacij, ustvarja religiozno atmosfero, v kateri je vsak glas del blagozvočne glasbene slike. Skladba Bogoroditse Djevo je del cikla Trije duhovni zbori, nastalega leta 2014 v sklopu projekta Pravoslavna zapuščina primorskih skladateljev, ki ga je zasnoval Ambrož Čopi v sodelovanju z APZ Univerze na Primorskem.

S skladbo Sweet Was the Song (Ljubka je bila pesem) Benjamina Brittna (1913–1976) je zaznamovan naslov današnjega koncerta. Britten je bil osrednja glasbena osebnost 20. stoletja na Angleškem, pianist, dirigent, ustanovitelj Angleške operne skupine ter Festivala Aldeburgh in avtor opusa najrazličnejših glasbenih žanrov. Najbolj je znan po operi Peter Grimes ter simfoničnem delu Vodnik po orkestru za mlade, mednarodni sloves pa si ji priboril leta 1962 z Vojnim rekviemom. Kljub temu v njegovem opusu najdemo okrog 60 zborovskih del, večinoma s preprostim glasbenim stavkom. Brittnova skladba je sicer nastala že leta 1931, ko je imel 18 let. Z njo se je prijavil za štipendijo na Kraljevi glasbeni akademiji v Londonu in bil pri tem uspešen. Kasneje je bila skladba vključena v suito o Kristusovem rojstvu, za izvedbo na aldeburškem festivalu leta 1966 pa jo je skladatelj priredil za ženski zbor. Skladba temelji na pesmi Williama Balleta, objavljeni v zbirki popularnih napevov za lutnjo v začetku 17. stoletja. Skladba je napisana v tradicionalnem glasbenem stavku, v katerem solistični alt razvija melodijo, ki se z zborom vpleta v odnos vprašanje – odgovor.

V drugem delu večera bodo pevke predstavile uglasbitve ljudskih pesmi slovenskih skladateljev, katerih delovanje se razteza od začetka 20. stoletja do danes. Prva bo uglasbitev goriškega napeva Oj le sijaj, sijaj sonce Emila Adamiča (1877–1936), ki spada med najbolj plodne slovenske skladatelje, saj nam je zapustil preko 1000 kompozicij. Pisal je za moške, ženske, mešane in mladinske zbore a cappella ali s spremljavo klavirja, harmonija, orgel in orkestra, pa tudi skladbe za violino in orkester, za simfonični, godalni, mali in tamburaški ansambel, poleg tega še dela za odrske in komorne namene. Komponiral je najrazličnejše zvrsti, lahko bi rekli, da vse, kar je bilo potrebno za njegovo poklicno pedagoško prakso in kar mu je narekoval njegov notranji navdih. Priredba ljudskega napeva za ženski zbor odraža preprostost glavne melodije, ki se na začetku pojavi kot enoglasen odpev, v nadaljevanju kitice pa melodijo povzame celoten zbor. Skladba je napisana homofono in v preprostem harmonskem jeziku, ki je značilen za ljudsko petje pri nas.

Tudi Uroš Krek (1922–2008) se je intenzivno ukvarjal z ljudsko glasbo. Po študiju kompozicije in dirigiranja se je zaposlil na Radiu Ljubljana, nato pa na Glasbenonarodopisnem inštitutu. Zbiral je ljudske pesmi na območju Slovenije in v zamejstvu, čemur je bil zelo predan. Pri transkrbiranju se je naslanjal na ideje Béle Bartóka in ustvaril študije, ki vsebujejo analize in premislek o glasbenem gradivu. Uroš Krek je bil zvest ljudski poetiki tudi v svojem skladateljskem opusu. Belokranjski napev Aj, zèlena je vsa gorá ohranja prvinskost slovenskega ljudskega napeva, ki je najbolj razvidna v altu. Ta se giblje v kvartah, hkrati pa ima mestoma ležečo vlogo, ko melodija ostaja samo na enem tonu. Ostali glasovi so med seboj v terčnih razmerjih in potekajo v homofonem stavku, pri čemer občasni zamiki v vstopih glasov tvorijo rahle tonalne trke, ki pa kljub ostrini ne kvarijo blagozvočnosti. Besedilo pesmi je hvalnica pomladi in opeva rodovitno belokranjsko pokrajino.

Opus Radovana Gobca (1909–1995) so bolj zaznamovale revolucionarna, partizanska in delavska tematika, na kar sta vplivala njegov značaj in življenjske okoliščine. Bil je zborovodja Akademskega pevskega zbora Tone Tomšič in Partizanskega invalidskega pevskega zbora, pedagog v nižjem in višjem glasbenem šolstvu, snovalec učnih načrtov za vzgojo zborovodij, šolski inšpektor, direktor Ljubljanskega Festivala, predsednik Društva slovenskih skladateljev, svetovalec, mentor, žirant in veliki pobudnik razvoja amaterskega zborovskega petja na Slovenskem. Vöra bije je njegova uglasbitev prekmurskega napeva iz Črenšovcev, ki preko motiva o koncu dneva pripoveduje o odhodu moža v Ameriko v želji po boljšem zaslužku. Vsebina besedila je povezana tudi s harmonsko in ritmično zasnovo, ki je na začetku bolj spevna in poteka v daljših ritmičnih vrednostih, v nadaljnjem razvoju dramatičnosti zgodbe pa zasledimo melodijo v krajših notnih vrednostih.

Druga skladba Andreja Makorja na današnjem sporedu Petelinček je zapieu je uglasbitev ljudskega napeva iz Trinka v Benečiji. Besedilo je povzeto po zapisu Pavleta Merkuja, oblikovno pa je skladba sestavljena iz dveh kratkih kitic, ki opisujeta fantovo slovo od ljubljenega dekleta. Zapustiti jo mora zaradi odhoda v vojsko, vendar ji obljubi, da se snideta čez kratkih sedem let. Glavno melodijo zaznamo v najvišjem glasu, posebnost te uglasbitve pa je subtilno menjavanje med tri- in štiričetrtinskim taktovskim načinom.

Delovanje Cirila Cvetka (1920–1999) je bilo večplastno: ob skladateljski karieri je bil še dirigent, pedagog in publicist. Po skladateljski diplomi pri Slavku Ostercu in udeležbi v NOB je pri Danilu Švari diplomiral še iz dirigiranja, kar je dodatno izpopolnil v Pragi in Parizu. Bil je dirigent Opere in Filharmonije v Mariboru in Ljubljani. Kot skladatelj se je med delovanjem v NOB posvečal pisanju domoljubnih in revolucionarnih del, po drugi svetovni vojni pa priredbam ljudskih skladb. Prleško gostűvanje (1952) je njegova vokalna suita, ki združuje vesele napeve, ki se ponavadi spontano izvajajo ob gostűvanju oz. prleški gostiji. Gre za besedila šaljive narave, ki pogosto opevajo vino in druženje ob njem. Skladba je nekakšna lepljenka različnih prleških napevov. Besedilu primerna je preprosta terčna harmonizacija, kjer se glavna melodija pojavi najprej v zgornjih dveh glasovih, medtem ko spodnji ponavlja isti dvotaktni motiv v četrtinkah. V srednjem delu skladbe tudi spodnji glas postane bolj ritmično razgiban in se pridruži osminskemu gibanju v zgornjih dveh glasovih. Ta nas pripelje do dela, v katerem v dveh glasovih hkrati slišimo dva različna napeva, ki pa se ob koncu zopet združita v tistega, ki smo ga slišali že na začetku skladbe.

Tudi ljudska San se šetao izhaja iz severovzhodne Slovenije, natančneje iz Prekmurja. Pesem obstaja v več različicah, nocojšnja pa zgodbo o ljubezni na daljavo pripoveduje v obliki dialoga med zaljubljencema. Priredbo je domislil skladatelj in zborovodja Ambrož Čopi (1973), ki je za svoje dosežke že v času študija prejel naziv Mladi glasbenik leta 1995, dve leti kasneje Prešernovo nagrado Univerze v Ljubljani in kasneje tudi nagrado Prešernovega sklada. Čopi je glavno melodijo postavil v najvišji glas, spodnji pa ga spremljajo v daljših notnih vrednostih. Pri harmonizaciji glavne melodije na zaključkih fraz ostaja zvest terčni harmoniji in dominantno-toničnim zvezam, vmes pa si skladatelj dovoli nekaj več disonančnih zadržkov.

Spored bo sklenila belokranjska nagajivka Nezgoda na piru iz leta 1934 Slavka Osterca (1895–1941). Osterčev zborovski opus obsega več kot 35 del in je v glavnem posvečen tedanjim zborovodjem mladinskih zborov – Avgustu Šuligoju, Maksu Pirniku in Cirilu Preglju. Osterčevi mladinski zbori so namenjeni pevcem z odlično vokalno tehniko in dobrim posluhom. Odlikujejo jih pripovednost in silabika, polifona struktura, tonalna razrahljanost, ritmična in metrična raznolikost ter zahtevna intervalna razmerja. Osterčev glasbeni jezik se napaja v različnih slogih, najbolj značilna sta ekspresionizem in neoklasiciziem, ki je slišen tudi v pričujoči uglasbitvi. Skladatelj ostaja zvest homofoniji, a širi tradicionalni harmonski jezik z dodajanjem alteriranih tonov in neobremenjenim prehajanjem med različnimi, a sicer sorodnimi tonalitetami.

Komentarje k skladbam so pripravili študenti Oddelka za muzikologijo Filozofske fakultete: Evelin Frčec, Eva Vene in Ilja Kocijančič
Mentor: prof. dr. Gregor Pompe