SIMFONIČNI ORKESTER AKADEMIJE ZA GLASBO UNIVERZE V LJUBLJANI

05.04.2022
19:30
Cankarjev dom, Gallusova dvorana
Koncertni cikel Tutti

SIMFONIČNI ORKESTER AKADEMIJE ZA GLASBO UNIVERZE V LJUBLJANI
Dirigent: izr. prof. Simon Dvoršak

Solisti:
Kvartet rogov: Jože Rošer, Blaž Ogrič, Gašper Okorn, Petar Kšenek
Mentor: prof. Boštjan Lipovšek
Dominik Jakšič, skladatelj
Mentor: zasl. prof. Jani Golob

Spored:
Dominik Jakšič: Slavnostna uvertura (noviteta)
Robert Schumann: Koncertna skladba za štiri rogove in orkester, op. 86
Antonín Dvořák: Simfonija št. 8 v G-duru, op. 88

 

Vstopnice: 5 €

Informacijsko središče in prodaja vstopnic (podhod Maxija)
Odprto ob delavnikih od 11. do 13. in od 15. do 17., ob sob. od 11. do 13. ter uro pred prireditvami.
S plačilnimi karticami lahko nakup vstopnic opravite po telefonu (01) 2417 300, vsak delavnik od 11. do 13. ure.
Vabljeni tudi k spletnemu nakupu vstopnic
www.cd-cc.si
vstopnice@cd-cc.si
T (01) 24 17 299

SPLETNI NAKUP

Dominik Jakšič (1995) je predstavnik najmlajše skladateljske generacije. Aktiven je kot skladatelj, glasbeni publicist, pedagog, organizator in pianist. Njegov opus je kljub mladosti obsežen in šteje preko sto del, ki so si utrla pot na mnoge odre; od samospevov, komornih in zborovskih del, klavirskih skladb, koncertov do orkestrskih del. Študiral je v Ljubljani pri Marku Mihevcu, Vitu Žuraju in Janiju Golobu, med drugim se je izpopolnjeval pri Johnu Coriglianu. Njegov največji vzor je Lucijan Marija Škerjanc, s katerim se tudi prvenstveno muzikološko ukvarja. Čeprav trdi, da se je od njega naučil praktično vsega v glasbi in ga ima za nekakšnega »duhovnega« mentorja, meni, da je slogovna podobnost le naključna.

Slavnostno uverturo (2020) je napisal ob zaključku študija kompozicije na Akademiji za glasbo v Ljubljani, četudi jo je idejno snoval že v preteklosti. Skladbo je komponiral kar med letenjem v majhnem jadralnem letalu nad Koroško in jo kasneje zapisal v notno črtovje. Letenje mu ponuja svobodo, ki pa se lahko v trenutku spremeni v svoje nasprotje (»spokojen let nad Alpami se lahko konča z umiranjem na obroke v najglobljem breznu«), a ravno ta kontrast daje življenju smisel, zato je Slavnostna uvertura poklon materi naravi, lepotam domovine in staršem. Formalno se je zgledoval po baročnih francoskih uverturah, ki imajo značilno tridelno strukturo počasi–hitro–počasi. Predtakt trobil in tolkal nas popelje v glavno temo uverture, ki je preoblikovana koroška ljudska pesem Nmau čriez jizaro. To pesem je skladatelj pogosto prepeval v svojem otroštvu, njena vsebina pa se mu je zdela v dobi narodovega samozanikanja in tudi humanitarne begunske krize precej primerna za obdelavo. Hkrati lahko rečemo, da gre pri tem delu tudi za umetniško »slovo od mladosti«. Skladatelj se v skladbi poigrava z motivi pesmi Nmau čriez jizaro, jih variira in postavlja v različne inštrumente. Na začetku tako slišimo samo določene izseke v različnih inštrumentih, nato pa melodija v celoti zazveni v bogatem orkestrskem zvoku. V nadaljevanju poteka transformacija teme oz. njeno izpeljevanje, ki nato pripelje do ponovne ponovitve melodije v celotnem orkestru. Pesem Nmau čriez jizaro je tako postavljena v nov glasbeni kontekst, ki zazveni popolnoma drugače kot v ljudski varianti.

 

Svet romantične glasbe je bizaren, poln velikih in drobnih nasprotji in zbeganih spopadov. A prav to je pomembno, saj je individualizem spodbudil posameznika, da je napel svojo voljo in dospel do presenetljivih dosežkov. Romantični umetnik mnogokrat prihaja v nasprotja s čustvi in ne najde v sebi zagotovila za resničnost znanstvenih trditev. Neskladje med čustvom in razumom raste; v njegovi notranjosti se porajata boj in bolečina. Rešitev pa je beg, značilni romantični beg iz sedanjosti v sanje in privide, prepredene s svetoboljem in tožbami. Robert Schumann (1810–1856) predstavlja idealen primer razpetosti romantičnih umetnikov. Že znotraj njegovega opusa poteka močno nasprotje med svetoboljem zgodnjih klavirskih del in samospevov ter kasnejšimi klasicistično urejenimi ter nekoliko v preteklost zazrtimi simfoničnimi deli. Kontrastnost njegove narave izhaja iz mladih letih, ko ga je bolj kot glasba zanimala literatura. Naposled je prvo združil z drugim, ko je leta 1834 ustanovil časopis Novi leipziški glasbeni časopis, kjer se je v pisani besedi soočal s splošnimi estetskimi in kritičnimi pogledi na glasbo. Njegova pianistična kariera se je zaradi poškodbe prstov kmalu zaključila, kot skladatelj pa se sprva tudi ni pretirano uveljavil. Le njegove klavirske miniature, komorna dela in samospevi so postajali vse bolj priljubljeni. Poskušal si je zagotoviti svoje mesto med dirigenti, vendar je prvo resno zaposlitev dobil šele leta 1850 kot glasbeni direktor v Düsseldorfu.

Robert Schumann je občutil težo velikega predhodnika Beethovna, zato se je na vse pretege trudil ustvariti velike simfonije. Napisal jih je pet (Simfonijo v d-molu je napisal v dveh verzijah), v njih pa odzvanjajo sledi Schuberta in Beethovna ter celo Mozarta in Bacha. V štiridesetih letih 19. stoletja je poleg simfonij napisal tudi druga orkestrska dela: Scherzo in finale, Fantazijo v a-molu za klavir in orkester ter Koncertno skladbo za štiri rogove in orkester, op. 86. Do tedaj se je rog razmeroma redko pojavljal v solističnem repertoarju. Inštrument je v solistični vlogi

nastopil denimo v Bachovem Brandenburškem koncertu št. 1 v F-duru, BWV 1046, Mozartovih štirih koncertih za rog in orkester in Beethovnovi Sonati za rog in klavir v F-duru, op. 17, vendar so bile v času nastanka teh skladb v rabi še preprostejše oblike zavitih rogov, ki so jih poljubno preglaševali z različno dolgimi cevnimi podaljški. V prvi polovici 19. stoletja so se na Francoskem pojavili ventili – zato se tudi uporablja izraz francoski rog –, ki so bistveno razširili tako obseg kot tudi izrazne možnosti glasbila. Kmalu za tem sta se na operni repertoar uvrstili Halévyjeva Judinja in Wagnerjev Rienzi, prvi operni deli, ki sta zahtevali rogove z ventili, za njuno izvedbo v Dresdnu, kjer je Schumann živel in deloval med letoma 1844 in 1850, pa so se morali hornisti seznaniti s sodobno različico svojega inštrumenta.

Po besedah samega Schumanna je bilo leto 1849, ko je nastala Koncertna skladba, »najbolj plodovito leto« njegove skladateljske kariere in vsekakor je to bilo obdobje dobrega fizičnega in psihičnega počutja sicer duševno nemirnega skladatelja. V svoji Koncertni skladbi je bil soočen s problemom iskanja ravnotežja med nenavadno koncertantno skupino in velikim orkestrom, kar mu je nenazadnje tudi uspelo; skladba je živahno in virtuozno, a hkrati emotivno delo širokega dinamičnega obsega. Skladatelj je svoje novo delo označil za »popolnoma nenavadno« in ga razglasil za enega svojih najboljših. Schumann bi ga zlahka označil za »koncert za štiri rogove in orkester« in težko je razumeti, zakaj ga ni. Izraz Konzertstück običajno označuje enostavčno delo, vendar gre v tem primeru za tri stavke z zaporedjem hitro–počasi–hitro, ki so tematsko-motivično povezani v celoto. Prvi stavek je napisan v sonatni obliki, uvajata pa ga dva akorda v orkestru. Po uvodnih dveh taktih nastopi motiv fanfar, ki se preko triol povzpne do ritmično poudarjene prve teme. V nadaljevanju sledi izmenjavanj med tutti in solo odseki, ki pripeljejo do značilno lirično obarvane druge teme. Prepletanje linij, variiranje in transformacije tem so značilni elementi izpeljave, ki nas popeljejo do energično obarvane reprize. Po kratkem premoru sledi počasen, tridelni drugi stavek v d-molu. Stavek temelji na preprosti melodiji, ki jo najprej predstavijo oboa, viole in violončela, nato pa jo prevzamejo rogovi in jo v nadaljevanju kanonično razvijajo. Srednji del stavka je v B-duru, zaznamuje pa ga bogata kromatičnost. Trikratni klic trobente vodi brez premora do zelo živahnega in energičnega tretjega stavka, ki je po značaju in tematski strukturi povezan s prvim stavkom. Finale se začne s tremi ritmično poudarjenimi takti v orkestru, ki se nato prenesejo na solo rogove. Zdi se, da se v tem stavku kaže lahkotnost in prožnost kromatičnih rogov, ki se med seboj prepletajo, izmenjujejo in ustvarjajo občutek igrivosti. Povezavo med posameznimi stavki še zadnjič utrjuje dejstvo, da se tema iz srednjega dela drugega stavka pojavi tokrat v kvartetu rogov v svetlem E-duru.

Poleg Smetane si je v 19. stoletju status češkega nacionalnega skladatelja zagotovil tudi Antonin Dvořák (1841–1904). Dvořák se je pri oblikovanju glasbenega jezika zgledoval večinoma po nemških skladateljih, najbolj pa po Brahmsu. Prav Brahms je bil tisti, ki je postal pozoren na mladega skladatelja in mu je prek svojega založnika Simrocka omogočil mednarodno veljavo. Dvořákov zgodnejši opus kaže določeno odvisnost od tradicionalnih modelov, ki jih je prevzel od Beethovna in Schuberta, vendar se ni nikoli zares poistovetil s tem glasbenim idiomom. Mnogo bolj sta ga prevzeli češka ljudska glasba ter nacionalna dediščina, ki jo je poosebljal Smetana. Za razliko od Smetane, Dvořák ni ustvarjal velikih »nacionalnih« žanrov, temveč absolutno glasbo – sonate, simfonije in komorno glasbo, v katerih se težje zrcali nacionalni idiom. Seveda pa to ne pomeni, da se je nacionalnim temam odpovedal. Ravno nasprotno. Ustvaril je svojevrsten glasbeni jezik, ki je s svojo kultivirano »eksotičnostjo« pritegnil širše občinstvo.

Dvořák je svojo Osmo simfonijo v G-duru, op. 88 (1889) dokončal v srečnejšem obdobju naraščajoče slave, ki mu je prinesla številna priznanja in nagrade, natančneje ob svoji izvolitvi v Češko akademijo znanosti in umetnosti, ki ji je delo tudi posvetil. Osma simfonija odraža ta novo pridobljeni optimizem ter stanje duha in je temu primerno bistveno bolj lahkotne narave, kar jo postavlja v velik kontrast tako z njegovo prejšnjo, »tragično« Sedmo simfonijo v d-molu, op. 70 (1885) kot tudi z velikim deležem zahodnoevropske glasbe tega časa. Prav tako se v primerjavi s starejšimi deli ponovno jasno sliši vpliv ljudske glasbe češkega nacionalnega idioma, ki ni nikoli dosledno citirana, temveč postavljena kot izhodiščna inspiracija za melodično oblikovanje in harmonsko strukturo glasbe. Dvořák je s svojo Osmo simfonijo upal, da bo napisal »nekaj drugačnega od svojih drugih simfonij in na nov način oblikoval glasbene vsebine svojih idej«. Pestrost teh idej je osupljiva – od imitacij naravnih zvokov, pastoralnih tem, signalov, fanfar, pogrebne koračnice, do koralno oblikovanih odsekov –, pogosto pa so izražene v zanje neznačilnem glasbenem jeziku. Dvořák je obdržal značilen format simfonije v štirih stavkih, vendar jih je strukturiral na nenavaden način, kajti manj se je zanašal na strogo predstavljanje in izpeljevanje glasbenih idej in bolj na takojšnjo privlačnost raznovrstnih slikovitih motivov, pri čemer je pogosto sopostavljal kontrastne odseke v različnih tonalitetah.

Prvi stavek se ne začne v osnovni tonaliteti, temveč skladatelj v počasnem uvodu predstavi melanholično melodijo v g-molu. Ta uvod se nato ponovi še na začetku izpeljave in pred reprizo, kar mu daje poseben vsebinski pomen. Vstop flavte prinese osnovno tonaliteto in motiv »klic ptic«, iz katerega se nato v nadaljevanju razvije dramatično dogajanje. Stavek se konča s kratko, a zelo energično kodo. Kljub temu, da je drugi stavek zasnovan v počasnem tempu, se dogajanje odvija razmeroma hitro. Stavek je oblikovan kot simfonična pesnitev, najdemo pa veliko instrumentalnih dialogov in tematskega razvijanja. Temo na začetku predstavijo godala, nato pa jo prevzamejo flavta in oboa. Ta del spominja na Beethovnovo Pastoralno simfonijo, saj se tudi Dvořák odloči za prikazovanje pokrajine oz. bolj natančno, poletnega dne, ki ga prekine nevihta. Tretji stavek ni tipičen menuet, ampak podobno kot pri Prvi in Drugi Brahmsovi simfoniji intermezzo. Zamišljen je kot stiliziran valček, ki prinaša melanholično melodijo, v triu pa zveni bolj kot preprosti ljudski ples. Finale, s katerim sicer skladatelj ni bil najbolj zadovoljen, združuje principe sonatnega stavka in vrsto kontrastnih variacij. Začne se s fanfarnim motivom v trobentah, ki bi si jih lahko razlagali kot poziv na boj, a znani dirigent Rafael Kubelik je na eni izmed vaj dejal: »Gospodje, na Češkem trobente nikoli ne kličejo v boj – vedno kličejo k plesu!« Po uvodnem motivu fanfar se glasba razvije v spevno melodijo, ki jo najprej zaigrajo violončela, nato pa se priključijo še ostali inštrumenti in skupaj v vsej svoji veličini zaigrajo začetno temo v nekoliko hitrejšem tempu. Po vrnitvi k počasnemu, liričnemu delu se skladba konča s kromatično obarvano kodo, v kateri izstopajo trobila in timpani.

Komentarje k skladbam so pripravili študenti Oddelka za muzikologijo Filozofske fakultete: Ivana Čemažar, Tjaša Judež in Jan Prepadnik

 

Rogist Jože Rošer je leta 2012 končal študij na ljubljanski Akademiji za glasbo v razredu Boštjana Lipovška. Leto kasneje je bil sprejet na magistrski študij na Mozarteum Salzburg v razred Radovana Vlatkovića. Med študijem v okviru izmenjave Erasmus je študiral še na Visoki šoli za glasbo v Stuttgartu v razredu Ericha Penzla in Christiana Lamperta. Leta 2009 je prejel študentsko Prešernovo nagrado s trobilnim ansamblom Akademije za glasbo, leto dni kasneje pa študentsko Prešernovo nagrado za izvedbo Concertina Larsa-Erika Larssona s Komornim godalnim orkestrom Slovenske filharmonije. Že med študijem je izvedel oba Straussova koncerta za rog in orkester: prvega s Simfoničnim orkestrom RTV Slovenija in drugega z Orkestrom Slovenske filharmonije. Dejaven je tudi kot komorni glasbenik, kot član pihalnega kvinteta Con Spirito in mednarodne trobilne zasedbe WorldBrass. Izobraževal se je na mojstrskih tečajih pri Stefanu Dohru, Radku Baboráku, Johannesu Hinterholzerju, Luizu Garcii, Jacquesu Zoonu, Markusu Bruggaierju, Georgu Pohleju idr. Sodeloval je s številnimi uglednimi orkestri: Londonskim simfoničnim orkestrom, Simfoničnim orkestrom Frankfurtskega radia, Avstralskim komornim orkestrom, Simfoničnim orkestrom Zahodne Avstralije (WASO), Mladinskim orkestrom Evropske unije, Simfoničnim orkestrom RTV Slovenija, Zagrebško filharmonijo idr. Je rogist solist Orkestra Slovenske filharmonije in deluje tudi kot docent na Akademiji za glasbo v Ljubljani.

Trije člani Kvarteta rogov FourCor, ki je bil ustanovljen leta 2018 na pobudo študentov Akademije za glasbo v Ljubljani, Petar Kšenek, Blaž Ogrič in Gašper Okorn, ki so se v kvartet (poleg Sebastijana Bude) zbrali v želji po skupnem muziciranju in poustvarjanju komorne glasbe. Mladi glasbeniki so vsak zase že dodobra uveljavljeni tako v domačem kot v mednarodnem prostoru.

V Zagrebu rojeni hornist Petar Kšenek je vsestransko nadarjen glasbenik. Leta 2017 je osvojil prvo nagrado na Tekmovanju mladih glasbenikov Republike Slovenije TEMSIG in zmagal na Mednarodnem tekmovanju iz solfeggia v Sloveniji. Kot solist, orkestrski ali komorni glasbenik sodeluje z mnogimi zasedbami, med drugim z Godalnim kvartetom Rucner, Zagrebško filharmonijo, Orkestrom Slovenske filharmonije in Simfoničnim orkestrom RTV Slovenija. Trenutno v sklopu študentske izmenjave Erasmus+ študira v razredu profesorja Mahirja Kalmika na Visoki šoli za glasbo v Mainzu. Hrvaški skladatelj Tomislav Uhlik je zanj napisal skladbo Petrov čarobni rog, ki jo je Kšenek kot otrok izvedel s tamburaškim orkestrom.

Blaž Ogrič je dobitnik Škerjančeve nagrade Konservatorija za glasbo in balet Ljubljana za izjemne uspehe pri umetniškem uveljavljanju šole. Z mednarodnim Mladinskim orkestrom Gustava Mahlerja, v katerem igra prvi rog, se je udeležil štirih turnej. Sodeloval je z dirigenti, kot so sir Neville Marriner, Daniel Harding, Christoph Eschenbach idr. Redno sodeluje z najuglednejšimi domačimi orkestri. Študiral je na ljubljanski Akademiji za glasbo, v razredu profesorja Boštjana Lipovška. Leta 2015 je na mednarodnem tekmovanju v Varaždinu osvojil prvo mesto v najvišji kategoriji. Je rogist solist Orkestra Slovenske filharmonije.

Kvartet FourCor zaokrožuje Gašper Okorn. Tudi on študira rog v razredu profesorja Boštjana Lipovška. Udeležuje se seminarjev uveljavljenih glasbenikov, kot so Raimund Zell, Szabolsc Zempléni, Boštjan Lipovšek, Johannes Hinterholzer, Dale Clevenger, Stefan de Leval Jezierski, Pálma Szilágyi, Nilo Caracristi idr. Leta 2016 je na Tekmovanju mladih glasbenikov Republike Slovenije TEMSIG s kvartetom rogov osvojil zlato plaketo, leto pozneje pa na istem tekmovanju kot posameznik še drugo mesto, 97 točk in tudi zlato plaketo. Poleg ljubezni do klasične glasbe in jazza ga zanima tudi sodobna glasba, ki jo izvaja v projektnih ansamblih Akademije za glasbo.

Dirigent Simon Dvoršak je po končani srednji glasbeni šoli in gimnaziji v Celju najprej diplomiral  na Pedagoški fakulteti v Mariboru pod mentorstvom prof. Jožeta Fürsta, nato pa se je vpisal na Akademijo za glasbo v Ljubljani, kjer je diplomiral in prejel diplomo summa cum laude v razredu maestra Marka Letonje. Izpopolnjeval se je tudi pri Georgu Pehlivanianu na akademiji v Španiji. Julija 2009 je bil sprejet na podiplomski študij na Mountview Academy of Theatre Arts v Londonu, kjer je z odliko zaključil specializacijo iz glasbenega gledališča. Že v času študija je bil asistent dirigenta orkestra Slovenske filharmonije. Do sedaj je umetniško vodil številne orkestre širom Slovenije. Redno  sodeluje in koncertira z orkestrom Slovenske filharmonije, orkestrom SNG Maribor, Simfoničnim orkestrom RTV Slovenija, orkestri Akademije za glasbo, orkestrom Slovenske vojske ter orkestri v Avstriji, Veliki Britaniji, Romuniji in na Hrvaškem. Za seboj ima vrsto koncertov za Glasbeno mladino Slovenije in Glasbeno mladino ljubljansko, redno sodeluje z mariborskim Festivalskim orkestrom. Veliko časa posveča glasbenemu gledališču, operi, opereti in muzikalu. Tako je kot dirigent pripravil in vodil številne premiere in krstne izvedbe del na raličnih odrih v Sloveniji in tujini. Njegov repertoar obsega dela od baroka do 21. stoletja, tako na koncertnem kot gledališkem odru. Za seboj ima vrsto koncertov in nastopov kot pianist korepetitor pri čemer je sodeloval s priznanimi slovenskimi in tujimi instrumentalnimi in pevskimi solisti. Pogosto snema za arhiv RTV Slovenija in je reden član žirij na glasbenih tekmovanjih in festivalih. Kot  gostujoči predavatelj redno pripravlja mojstrske tečaje v Sloveniji in Veliki Britaniji. Deluje kot umetniški vodja Hiše kulture Celje. Kot dirigent in pedagog se predano posveča delu z mladimi. Zaposlen je kot izredni profesor na Akademiji za glasbo Univerze v Ljubljani. Je prejemnik bronastega celjskega grba za 25-letno delovanje v kulturi.

Simfonični orkester Akademije za glasbo Univerze v Ljubljani deluje od leta 1948. Njegov repertoar obsega temeljna simfonična in koncertantna dela vseh stilnih obdobij, posebno skrb pa ansambel namenja sodobni slovenski simfonični glasbi. Simfonični orkester združuje študente vseh letnikov oddelkov za godala ter pihala, trobila in tolkala ter predstavlja reprezentativni izvajalski korpus te ugledne slovenske visokošolske glasbenoizobraževalne ustanove. V tem času so orkestru dirigirali številni znani domači in tuji dirigenti, kot so dr. Danilo Švara, Uroš Prevoršek, Anton Nanut, Ciril Škerjanec, Marko Letonja, Uroš Lajovic, Milivoj Šurbek, Igor Švara, Marko Hribernik, Simon Krečič, Simon Dvoršak, Miha Rogina (Slovenija), János Kovácz (Madžarska), Wellisar Gentscheff (Bolgarija), Jürgen Bruns (Nemčija), René Gulikers (Nizozemska), Nicol Matt (Italija), Toshihiro Yonezu (Japonska), George Pehlivanian (Združene države Amerike), Sian Edwards (Velika Britanija), En Shao (Kitajska), Matthew Coorey (Avstralija), Alexander Drčar (Avstrija), Quentin Hindley (Francija), Catherine Larsen - Maguire (Velika Britanija)... Mladi glasbeniki pripravijo letno od dva do tri nove projekte, s katerimi redno koncertirajo po Sloveniji in tujini. V preteklih desetih sezonah so z velikimi uspehi gostovali na koncertih, turnejah in mednarodnih festivalih v Avstriji, Nemčiji, Italiji, Franciji, na Hrvaškem in v Srbiji. V letih 2004, 2007 in 2018 je orkester gostoval na elitnem mednarodnem festivalu Young Euro Classic v dvorani Koncertne hiše v Berlinu, kjer so ga po ocenah nemške glasbene kritike uvrstili med najboljše evropske mlade simfonične orkestre.

Na vrh