Magistrski koncert
Anja Ravnikar Zabukovšek, violončelo

Mentor
izr. prof. Igor Škerjanec

Klavir
Tina Gašperšič Kralj, strok. svet.

Spored

Edvard Grieg (1843–1907)
Sonata za violončelo in klavir v a-molu, op. 36

Allegro agitato
Andante molto tranquillo
Allegro molto e marcato

Johann Sebastian Bach (1685–1750)
Suita za violončelo solo v d-molu

Preludij

Édouard Lalo (1823–1892)
Koncert za violončelo v d-molu

Introduction. Andante-Allegro vivace

Lucijan Marija Škerjanc (1900–1973)
Pet liričnih melodij

V. Lento

K sporedu

Spored koncerta zajema znana dela za violončelo skladateljev evropskih korenin, ki so nastala v obdobju med 18. in 20. stoletjem.

Edvard Grieg (1843–1907) se je rodil v norveškem mestu Bergen. Odraščal je v glasbeni družini. Njegova mati Gesine je bila njegova prva učiteljica klavirja. Kasneje je študiral klavir na Konservatoriju v Leipzigu, kjer je, kljub temu da pri delu ni bil pretirano discipliniran, dosegal visoke ocene na vseh področjih, razen pri orglah, ki so bile takrat obvezen predmet za pianiste. Po vrnitvi v domovino se je navdušil nad norveško ljudsko glasbo in ideali domovinskega gibanja. Pridružil se je skupini glasbenikov, literatov in slikarjev, ki so v drugi polovici 19. stoletja utemeljili norveško umetnost in pripomogli k prepoznavnosti svoje dežele.
Grieg velja za najpomembnejšega skladatelja norveške nacionalne romantike. Med njegova najbolj znana dela uvrščamo Koncert za klavir v a-molu, deset knjig s skladbami za klavir in njegovo spremljavo za Ibsenovo igro Peer Gynt, med njimi najbolj znani Jutro in V dvorani gorskega kralja. Napisal je tudi tri sonate za violino in klavir ter Sonato za violončelo in klavir, ki je njegovo edino delo za ta sestav. Sonato je posvetil bratu Johnu, ki je bil ljubiteljski violončelist. V delu lahko slišimo teme iz nekaterih drugih Griegovih kompozicij, zaradi česar je sonata prejela kar nekaj kritik.

Nemški skladatelj in organist Johann Sebastian Bach (1685–1750) je deloval v obdobju baroka in velja za enega največjih skladateljev vseh časov. Njegova dela so znana po intelektualni globini, tehnični zahtevnosti in umetniški lepoti. Odraščal je v družini, v kateri so bili skoraj vsi skladatelji ali organisti. Kot dirigent in organist je služboval na več nemških dvorih in v znanih cerkvah, kjer je bil uveljavljen kot orgelski virtuoz, hkrati pa je komponiral skladbe za plemiča ali cerkev. Tekom svojega življenja je napisal ogromno skladb, od enostavnih do celovečernih oratorijev. Napisal je na stotine kantat, latinsko cerkveno glasbo, pasijone, oratorije in motete. Ogromno skladb je napisal za orgle in druge instrumente s tipkami. Med njegovimi deli so tudi koncerti za violino in čembalo. Bach je do popolnosti razvil slogovne značilnosti baročne glasbe, predvsem v okviru koncertov, fug, kantat in suit oziroma partit.
Šest suit za violončelo solo so najbolj prepoznavne in najpogosteje igrane solo kompozicije za violončelo, ki so bile najverjetneje napisane v obdobju med leti 1717 in 1723, ko je Bach služil v Köthnu. Dobro poznane so postale šele v 19. stoletju, ko jih je v Grützmacherjevi izdaji pri trinajstih letih odkril Pablo Casals. Pred tem so jih smatrali kot študijski material oziroma suhoparna dela, ki so bila preveč nezanimiva za večino poslušalcev, saj so bila brez spremljave. Vsaka suita se začne s Preludijem, zatem pa sledi pet plesnih stavkov.

Édouard-Victoire-Antoine Lalo (1823–1892) je bil francoski skladatelj španskih korenin. V Parizu je študiral violino in kompozicijo. Po koncu študija se je nekaj let preživljal kot violinist in učitelj, leta 1848 pa se je pridružil Armingaud kvartetu, sprva kot violist, kasneje pa kot drugi violinist. Njegovo najbolj poznano delo Symphonie espagnole je še vedno popularno delo v repertoarju za violino in orkester. Med njegova ostala pomembnejša dela uvrščamo Koncert za violončelo v d-molu, Koncert za klavir v f-molu, Koncert za violino v F-duru, Simfonijo v g-molu, Divertimento in Scherzo. Kljub temu da je Lalo bolj poznan kot orkestrski skladatelj, je bil mojster tudi v pisanju komorne glasbe.
V Koncertu za violončelo in orkester lahko slišimo odraz skladateljevih španskih korenin. Uvodni recitativi so pod Beethovnovim in Schumannovim vplivom, zato Laloju pripisujejo pridih nemškega kompozicijskega sloga. S čelističnega vidika je delo napisano briljantno, saj prikazuje najgloblji kot tudi najsvetlejši register. V tretjem stavku se prepletajo tako španski ritmi in razigranost kot tudi globoka senzibilnost.

Lucijan Marija Škerjanc (1900–1973) je eden ključnih slovenskih glasbenih osebnosti 20. stoletja. Bil je skladatelj, pianist, dirigent, glasbeni pedagog, muzikolog in glasbeni pisec. Po opravljeni maturi v Ljubljani je študiral v Pragi, na Dunaju, v Parizu in v Baslu. Med letoma 1945 in 1947 je poučeval na Akademiji za glasbo in bil njen rektor. S svojim teoretskim delom je obogatil tako slovensko kot jugoslovansko srenjo in vzgojil vrsto vidnih slovenskih skladateljev. Od leta 1955 dalje v skladateljev spomin Konservatorij za glasbo in balet Ljubljana vsako leto 8. februarja podeljuje Škerjančeve nagrade najboljšim dijakom za njihove dosežke. Skladatelj velja za tradicionalista, njegov slog pa odseva pozno romantiko s pridihom ekspresionizma in impresionizma, melanholije ter človeške občutljivosti. Njegov glasbeni opus obsega simfonično, komorno, klavirsko, scensko, vokalno in filmsko glasbo ter glasbo za godalni orkester.
Skladatelj je Pet liričnih melodij za violončelo in klavir napisal leta 1954. Melodije so izrazito romantično obarvane. Prisluhnili bomo zadnji lirični melodiji z oznako Lento.