MAGISTRSKI KONCERT
Daniel Šimek, harmonika

Gost
Gašper Vuga, klavir

Mentor
red. prof. Borut Zagoranski

Spored
Johann Sebastian Bach (1685‒1750):
Fantazija in fuga v a-molu (ca. 1725),
BWV 904

Uroš Rojko (1954):
Whose Song (1991)

Vladislav Zolotarjov (1942–1975):
Otroška suita št. 6 (1974)
I. Zimsko jutro
II. Na vasi
III. Dude
IV. Somrak
V. Tararuški

Elena Mendoza (1973):
Découpé (2016)

Ole Schmidt (1928–2010):
Simfonična fantazija in Allegro, op. 20 (1958)
I. Allegro moderato
II. Allegro grazioso

Natančna letnica, kdaj je Johann Sebastian Bach napisal Fantazijo in fugo v a-molu, ni znana, čeprav vemo, da je nastala v času njegovega delovanja v Leipzigu, ko je postal kantor v cerkvi svetega Tomaža ter ga opredeljujejo kot krono Bachovega življenja. V tem obdobju je med drugimi napisal tudi svoje pasijone in drugi del Dobro uglašenega klavirja. Fantazija in fuga v a-molu je pogosto opisana kot nenavadna, kajti instrument, za katerega je napisana, ni natančno določen. Oblika Fantazije s ponavljajočimi se deli spominja na ritornello, medtem ko dvojna fuga v dvojnem kontrapunktu ne prinaša tehnične virtuoznosti, ampak mogočnost in barvitost v povezovanju navidezno nezdružljivih tem – ene predvsem diatonične in ritmično razgibane ter druge kromatične in ritmično nepopustljive.

Čeprav ustvarja več kot dvesto let po Bachu, je Uroš Rojko v skladbi Whose Song predstavil sodobni vpogled v kontrapunktne tehnike, ki jih zasledimo že pri Bachu. V njegovi prvi skladbi za harmoniko iz leta 1991 opazujemo njegov pogled na instrument in raziskovanje mejnih izrazitosti. Sam pravi, da je skladbo treba izvajati eksistencialno in brez kompromisa. Prvi stavek je zasnovan na asimetričnem metrumu z akcenti na prvih dobah, medtem ko so vse linije izpeljane v mikro-križni kanon. V drugem stavku raziskuje akustična trenja, ki nastanejo kot posledica glissandirajočih ponovitev tonov, ki jih gradi na elementih iz prvega stavka. Tretji stavek obdeluje postopno prenehanje in oglašanje tonov med igranjem tehnike kratkega meha.

Zapuščina, ki jo je Vladislav Zolotarjov zapustil kot skladatelj in harmonikar, je zaznamovala in spremenila literaturo za harmoniko tedanjega časa in odprla pot do harmonike kot klasičnega instrumenta, ki ga poznamo danes. Njegov opus, čeprav zaznamovan z osebnimi tragedijami in političnimi pritiski tedanjega časa, odkriva nove, do takrat neslišane zvočne in tehnične možnosti harmonike ter pestre uporabe tedanje novosti pri harmoniki – tretjega manuala. V njegovih skladbah čutimo vpliv Druge dunajske šole, vendar je Zolotarjov našel svojo edinstveno pot, polno eksistencialnih vprašanj. Otroška suita št. 6, ki je pastoralnega značaja in zadnja iz cikla otroških suit, je nastala iz prvotne obsežne Otroške suite št. 4. Friedrich Lips jo je razdelil na Otroške suite št. 4, 5 in 6.

Skladateljski opus Elene Mendoze, španske skladateljice, je primarno zasnovan na govoru, petju, sodelovanju z dramsko umetnostjo in navdušenostjo s fenomenom časa. Skladba Découpé je druga izmed treh skladb, ki jih je napisala za harmoniko ali komorne skupine s harmoniko. Skladateljske tehnike, uporabljene v skladbi, izhajajo iz dadaizma – notni tekst je razčlenjen na fragmente, ki so zgrajeni iz motivov iz sodobne literature, francoske ljudske glasbe in jazza, ter ponovno združen z namenom ustvarjanja novega teksta. Novonastale povezave med fragmenti so naključne. Povezuje jih hitri tempo, ki vedno znova zamegli meje med neprekinjenimi in prekinjenimi fragmenti, vendar mora skozi celotno skladbo ostati nespremenjen.

Ole Schmidt je v glasbenem svetu pogosto opredeljen kot dirigent, vendar je njegov skladateljski opus močno prispeval k razvoju harmonike, za katero je napisal nekaj temeljnih skladb harmonikarske literature v sodelovanju z Mogensom Ellegaardom. Koncert za harmoniko in komorni orkester Simfonična fantazija in Allegro je stilsko uvrščen med Hindemithom in Vaughanom Williamsom, ki ga zaznamuje kontrapunktna jasnost, energična in vedno večja intenziteta glasbe ter skladateljev smisel za humor. Prvi stavek dopušča izvajalcu svobodo v širokih kadencah, medtem ko ritmični drugi stavek, ki spominja na scherzo, zaključi skladbo z delikatnim pianissimom, za razliko od tradicionalnega »velikega« forte zaključka.

***

Daniel Šimek se je med študijem udeležil številnih tekmovanj in prejel visoke nagrade kot solist in v različnih komornih skupinah, med katerimi je tudi prva nagrada in zlata plaketa na 46. tekmovanju TEMSIG. Uspehe je nizal tudi v tujini, na tekmovanjih v Italiji, Bosni in Hercegovini ter na Hrvaškem. Slovenski publiki se je predstavil v nekaterih uveljavljenih koncertnih abonmajih, kot so Mladi virtuozi, Festival Lent in cikli Glasbene mladine ljubljanske. Svojo harmonikarsko pot je začel na Srednji glasbeni šoli Ivana Matetića Ronjgova na Reki, kjer je zaključil program harmonike in glasbene teorije v razredu prof. Josipa Nemeta. Šolanje je nadaljeval na Akademiji za glasbo v Ljubljani pod mentorstvom red. prof. Boruta Zagoranskega. Med študijem je svoja znanja izpopolnjeval na mojstrskih tečajih pri številnih uveljavljenih profesorjih, kot so Mika Väyrynen, Teodoro Anzellotti in Boris Lenko. Poleg harmonike je aktivno vpleten v zborovsko petje in jazz glasbo. Že na začetku študija je prepoznal svojo željo in strast do poučevanja, ki je bila in je ostala glavna motivacija za nadaljnje delo. Trenutno uči harmoniko na Glasbeni šoli Vič-Rudnik ter klavir, harmoniko in glasbeno teorijo na Glasbeni šoli B.A.S.E.