MAGISTRSKI KONCERT
Mirta Stublić, orgle

Spored

Mirta Stublić (roj. 1978)
IMPROVIZACIJA I
Koralni bicinij s c. f. v sopranu na Liebster Jesu, wir sind hier F-dur v baročnem slogu

Georg Böhm (1661-1733)
PRAELUDIM  IN A

Mirta Stublić
PESEM BREZ BESED ZA ORGLE V ES-DURU

Johann Sebastian Bach (1685-1750)
PRELUDIJ IN FUGA V G-DURU BWV 541

Mirta Stublić
IMPROVIZACIJA II
Meditacija (Communio) v impresionističnem slogu, c. f. iz HR-cerkvene pesmarice »Pjevajte Gospodu pjesmu novu«: Veseli se, Majko Božja

Felix Mendelssohn (1809-1847)
SONATA V D-MOLU,  OP.65, ŠT. 6
Chorale:Andante sostenuto. Allegro molto
Fuga
Finale: Andante

Primož Ramovš (1921-1999)
DVE KORALNI PREDIGRI ZA ORGLE
Koralna predigra št. 2

Boris Papandopulo (1906-1991)
TOCCATA CROMATICA

Mirta Stublić
IMPROVIZACIJA III
Poročna koračnica v značilni formi, nemško-romantični slog 19. stoletja, D-dur

Mentorji
prof. dr. Mario Perestegi (orgle)
prof. mag. Ivan Florjanc (lastna skladba)
doc.  Dalibor Miklavčič (improvizacija)

K sporedu

Magistrski koncert na Oddelku za sakralno glasbo na Akademiji za glasbo v Ljubljani je sestavljen iz izvedbe skladb različnih avtorjev iz različnih obdobij (od 17. do konca 20. stoletja), lastne skladbe in improvizacije na zadano temo. Mentor magistrskega koncerta je prof.dr. Mario Perestegi, lastne skladbe prof.mag. Ivan Florjanc, improvizacije doc. Dalibor Miklavčić.

Georg Böhm (1661–1733) je orglar in skladatelj rojen v Hohenkirchenu, Tiringija, 2.11.1661. in je umrl v Lüneburgu 18.5.1733. leta. Njegov oče je bil organist. Na gimnaziji v Gothi se je učil glasbe pri C. Güntherju in I.I.Hessu. Po študiju na Univerzi v Jeni je od leta 1693 živel v Hamburgu. Od 1686. leta je bil organist v cerkvi Sv. Janeza v Lüneburgu.
V skladbi Praeludium in a po preludiju, ki je zasnovan improvizacijsko, sledi kontrastni, strukturirani štiriglasni fugato. Za fugatom sledi Coda, ki vsebuje elemente improvizacije s začetka skladbe.

Johann Sebastian Bach (1685–1750) je skladatelj rojen v Eisenachu 21.2.1685, in je umrl 28.7.1850. v Leipzigu. Je potomec družine, katere generacije številnih članov so delovale kot organisti, zborovodje in kapelniki. Izobraževal se je v Ohrduftu in Lüneburgu. Tam se je temeljito seznanil s cerkveno vokalno glasbo in najvišjimi dosežgi na področjo instrumentalne glasbe. Bil je violinist v Weimarju, nato organist in kantor v Arnsatadtu, organist v Mühlhausenu, dvorski organist v Weimarju, dvorski violinist v Köthenu. Od leta 1723 je bil kantor v Cerkvi sv. Tome v Leipzigu. Bach je eden od najplodovitejših baročnih skladateljev. Zaradi bogatega skladateljskega opusa, pogosto ga imenujejo »Oče glasbe«.
Praeludium et Fuga in G BWV 541 je najverjetneje nastal Leipzigu leta 1724 ali 1725 (Angela Tomanič, Bachove orgelske skladbe, Samozaložba, Ljubljana, 2007). »Ena najbolj bleščečih orgelnih skladb« - čudovit uvodni solo vodi do impozantnega tuttija, ki spominja na solistične koncerte Vivaldija. V fugi je motiv ponavljajočih osminki kateri je prisoten že v preludiju. Vrhunac napetosti je v znižanom peteroglasnom nonakordu na koncu izpeljave. Zaključni akord strette je v šesteroglasju: potvrditev čvrstog tonalnog centra.

Bachov Choral – Übung III je zbirka skladb za orgle. Začeta je leta 1735-36 in objavljen v 1739. Delo ima obliko orgelne maše: med začetnim in zaključnim gibom je 21 koralni preludiji, BWV 669-689. Koralni preludij Kyrie, Gott Vater in Ewigkeit. Canto fermo in Soprano, a 2 Clav. e Pedale (BWV 669) je napisan v frigijskom načinu v alla breve mjeri, cantus firmus je v sopranu. Gre za predelano različico melodije „Kyrie summum bonum: Kyrie fons bonitatis“, ki je bila natisnjena v Wittenbergu leta 1541.
Felix Mendelssohn-Bartholdy je nemški skladatelj. Rodil se je 3.2.1809. v Hamburgu, umrl pa 4.11. 1847 v Leipzigu. Kompozicijo se je učil pri C. F. Zelterju. Leta 1824 je končal svojo prvo simfonijo, leta 1826 pa uverturo „Sen kresne noči“. V tem času je začel tudi s svojo dirigentsko kariero. Leta 1829 je organiziral in dirigiral izvedbo Bachovega Pasijona po Mateju, s čimer je dal odločujočo spodbudo oživljanju tedaj skoraj neznani Bachovi glasbi.

Kot skladatelj je postal znan najprej v Angliji, kjer je nekajkrat gostoval (začenši od leta 1829) in dirigiral lastna dela in koncertiral na orglah. V letih 1830- 1832 je potoval po Nemčiji, Avstriji, Italiji... Leta 1833 je postal ravnatelj Spodnjerajnskega glasbenega festivala in mestni
glasbeni ravnatelj v Düselldorfu. Leta 1835 je postal glavni dirigent koncertov Gewandhaus v Leipzigu. Tukaj je leta 1843 ustanovil konservatorij in s svojim mnogostranskim delovanje povzdignil Leipzig v vrsto glavnih evropskih glasbenih središč. Šest orgelskih sonatov Felixa Mendelssohna, Opus 65, je bilo objavljenih leta 1845. Sonate vključujejo sklice na luteranske korale.
Inspiracija in glavna tema za Sonatu v d-molu, op. 65 je koral „Vater unser in Himmerlreich“, luteranski koral iz leta 1539. Prvi stavek je koral (t. 1-25) s štirimi različnimi variacijami. Po hitrem delu (allegro molto) sledi koral, ki je sestavljen iz začetka in zaključka korala z začetka stavka (t. 182-190). Drugi stavek je fuga, tretji finale, mirnejši stavek, napisan v obliki romance.

Boris Papandopulo (1906-1991) se je rodil 25. 2.1906. v Honnefu na Rajni, umrl pa je 16.10.1991. v Zagrebu. Študiral je kompozicijo na zagrebški Glasbeni akademiji v razredu F. Dugana, B. Berse in A. Dobronića, dirigiranje pa na Novem dunajskem konservatoriju pri Dirku Focku (1925 – 1928). Papandopulo je eden izmed najplodovitejših hrvaških skladateljev. Toccata cromatica je bila napisana 18.8.1977. in je bila posvečena „prijatelju Anđelku Klobučarju“, ki je skladbo prvič izvedel dne 7.11.1977. v katedrali v Southwarku v Veliki Britaniji. Osnovna barvita kromatična ideja skladbe spominja na neko dvanajsttonsko serijo. V Toccati se improvizacijski deli brez metra izmenjujejo z deli, ki so v čvrstem ritmu, v dialogu, s strukturo in z enakopravnimi deli s polifonijo. Tonalna pripadnost se definira z zaključnim C-dur akordom. Kromatika, bogati kompozicijski postopki, ki jo slogovno postavljajo na prehod iz tonalnosti v atonalnost, gradacije, folklorni elementi, polifonija in improvizacijski deli čine ta skladbo virtuoznom »igro s staklenimi perlami«.

Primož Ramovš (1756–1791) rodil se je v Ljubljani 20.3.1921, umrl pa je 10.1.1999. Na Glasbeni akademiji v Ljubljani je študiral kompozicijo (S. Osterc). Po tem se je izpopolnjeval v Sieni (1941) pri A. Caselle v Rimu (1941-1943). Ramovš je bil zelo plodovit skladatelj in eden izmed najbolj vidnih predstavnikov slovenske glasbene ustvarjalnosti. V začetku se je naslanjal na neoklasicizem in neobarok, imel pa je tudi faze dodekafonije. V začetku 60-ih let se je usmeril proti najnovejšim glasbenim iskanjem. Značilnosti njegovega opusa so spremembe v gostoti, barvi in dinamiki, izhaja predvsem iz zvoka in glasbenih idej. Dve koralne predigri za orgle Ramovš je skladal 7.12.1963, skladba pa je izšla v Edicijah Društva slovenskih skladateljev leta 1994. Primož Ramovš je v svojih Dveh koralnih predigrah za orgle uporabljal dodekafonijo, skladateljsko tehniko organiziranja tonskih višin, zasnovano na uporabi niza, tvorjenega iz dvanajstih različnih tonov kromatske lestvice.