MAGISTRSKI KONCERT
»Sledi zvoka«

Lara Senica, flavta, pikolo

strok. svet. Mateja Hladnik, klavir

Mentor: red. prof. Matej Zupan,
asist. Marta Sesar

Spored
John Francis Barnett (1837-1916):
SONATA za flavto in klavir v g-molu, op. 41 Allegro
Andante con moto
Allegro Vivace

Georg Philipp Telemann (1681-1767):
FANTAZIJA ŠT. 12 v g-molu, TWV 40:13
Grave
Allegro
Grave
Allegro
Dolce
Allegro
Presto

Anže Rozman (1989-):
FUNTAZIJA / FUNTASY

Jaka Pucihar (1976-):
PICCOLO JAZZ za pikolo in klavir

K sporedu

Pri oblikovanju programa sem se osredotočila na raziskovanje različnih glasbenih obdobij in stilov, s poudarkom na pestri paleti zvočnih barv, ki jih ponujajo flavta, pikolo in klavir. Vsaka izbrana skladba odraža različne glasbene pristope in tehnike, ki so prisotne v delu skladateljev iz različnih obdobij, od baroka do sodobnosti, želela pa sem vključiti tudi pikolo, saj predstavlja pomemben del mojega glasbenega izobraževanja. Oblika programa je zasnovana tako, da vsak skladatelj prispeva svoj edinstven glasbeni izraz, hkrati pa se ustvarja kontrast med različnimi stilskimi obdobji in pristopi h kompoziciji, ki poslušalcem ponujajo raznolike zvočne izkušnje in čustvene odtenke.

John Francis Barnett (1837-1916) je bil angleški skladatelj in pianist, ki se je izpopolnjeval v Leipzigu, kasneje pa postal profesor na Kraljevem glasbenem inštitutu v Londonu. Kot skladatelj se je najbolj uveljavil s svojimi kantatami, manj znano Sonato za flavto in klavir v g-molu, ki je bila s svojimi živahnimi, bogatimi linijami primerjana z deli Mendelssohna pa je napisal okoli leta 1870.

Georg Philipp Telemann (1681-1767) je bil nemški baročni skladatelj in multiinštrumentalist. Štejejo ga za enega najbolj plodovitih skladateljev v zgodovini, vsaj glede na število ohranjenih del, njegovi sodobniki pa so ga imeli za enega vodilnih nemških skladateljev tistega časa, bolj cenjenega od svojega sodobnika, J. S. Bacha. Najbolj znan je po številnih sakralnih glasbenih delih, komponiral pa je tudi sonate, orkestrske suite ter komorna in solistična dela. Fantazija št. 12 v g-molu je zadnja fantazija njegove zbirke Dvanajst fantazij za solo flavto, ki je bila objavljena okoli leta 1732. Fantazije so v zbirki razvrščene po abecednem vrstnem redu tonalitete, od uvodne v A-duru do zadnje v g-molu, v njih pa lahko zasledimo improvizacijski značaj nekaterih uvodnih stavkov ter značilne baročne kontraste.

Anže Rozman (1989-), je slovenski skladatelj filmske, koncertne in televizijske glasbe. Po diplomi iz kompozicije in glasbene teorije na Akademiji za glasbo v Ljubljani, kjer je študiral pod mentorstvom Janija Goloba, je nadaljeval magistrski študij pisanja glasbe za film, televizijo in videoigre na Berklee inštitutu za glasbo v Valenciji. S svojimi deli je pritegnil pozornost priznanega skladatelja Hansa Zimmerja, ki ga je leta 2018 povabil k njegovi ekipi skladateljev pri studiu Bleeding Fingers Music v Kaliforniji. Rozmanov pristop k skladanju temelji na naravi in vključuje organski proces ustvarjanja, pri katerem uporablja posebej izdelane, unikatne inštrumente z vsega sveta, ki jih sam tudi igra. Skladal je za številne nagrajene filmske in televizijske projekte, med drugim za serijo Prazgodovinski planet ter za Netflixovo dokumentarno serijo Beckham, za oba projekta pa je tudi prejel nominacijo za nagrado Emmy. Delo za flavto in klavir, FUNtazija/ FUNtasy je napisal leta 2022 za priznanega slovenskega flavtista, Mateja Zupana.

Jaka Pucihar (1976-), slovenski skladatelj, aranžer, jazzovski pianist in pedagog je leta 1998 na Akademiji za glasbo v Ljubljani diplomiral iz kompozicije in glasbene teorije v razredu prof. Alojza Srebotnjaka. Na isti ustanovi je opravil še podiplomski študij, hkrati pa od leta 1999 deluje kot asistent in poučuje harmonijo, improvizacijo, jazz harmonijo ter jazz aranžiranje. Leta 1998 je prejel študentsko Prešernovo nagrado, Piccolo jazz za pikolo in klavir pa je napisal leta 2011.

Lowell Liebermann (1961-), rojen v New Yorku, je že kot mlad pianist navduševal občinstvo, saj je pri šestnajstih letih nastopil v dvorani Carnegie Hall, kjer je zaigral svojo Sonato za klavir, op. 1. Kasneje se je udejstvoval na Šoli za glasbo Juilliard, kjer je pridobil diplomo, magisterij in doktorat. Angleški skladatelj in pianist Kaikhosru Shapurji Sorabji je prav tako izkazal zanimanje za Liebermannova zgodnja dela, saj je podal kritiko za njegovo klavirsko sonato v zasebni korespondenci z mladim skladateljem, ki mu je kasneje njemu posvetil svoj Klavirski koncert, op. 12. Liebermann je napisal več kot sto štirideset del v vseh glasbenih zvrsteh, pri čemer je več izmed njih postalo standardni repertoar za posamezne inštrumente. Med drugim je napisal štiri simfonije, koncert za orkester, tri klavirske koncerte, balet ter dve operi. Njegove koncerte za pikolo in orkester, flavto in orkester ter flavto, harfo in orkester je posnel priznani flavtist James Galway. Njegova dela so krstno izvedli številni orkestri, med drugim Simfonični orkester Dallasa, Nacionalni simfonični orkester in Newyorška filharmonija. Njegova Sonata za flavto in klavir sodi med najbolj priljubljena sodobna dela in je redno vključena v recitale in tekmovalne programe. Napisana je bila za flavtistko Paulo Robison in prvič izvajana leta 1988, kot delo pa združuje elemente tradicionalne tonalnosti z bolj drznimi harmonijami.