MAGISTRSKI KONCERT
Tadeja Žele, violončelo
Nika Tkalec, klavir
Mentor
izr. prof. Igor Škerjanec
Spored
Samuel Barber (1910–1981)
Sonata za violončelo, op. 6
I. Allegro ma non troppo
II. Adagio
III. Allegro appassionato
Camille Saint-Saëns (1835–1921)
Koncert za violončelo št. 1 v a-molu, op. 33
I. Allegro non troppo
II. Allegretto con motto
III. Tempo primo
Johann Sebastian Bach (1685–1750)
Suita za violončelo št. 3 v C-duru
I. Preludij
Niccolò Paganini (1782–1840)
Variacije po eni struni na Rossinijevo temo
Robert Schumann (1810–1856)
Fantasiestucke, op. 73
I. Zart und mit Ausdruck (Nežno in ekspresivno)
II. Lebhaft, leicht (Živo, lahko)
III. Rasch und mit Feuer (Hitro in ognjevito)
K sporedu
Spored koncerta programsko zajema široko zgodovinsko obdobje od baroka pa vse do 20. stoletja.
Samuel Barber (1910–1981) se je rodil v West Chestru v Pensilvaniji v Združenih državah Amerike. Velja za enega najpomembnejših ameriških skladateljev 20. stoletja. Svoje prvo delo je napisal pri sedmih letih, prvo opero pri desetih, pri dvanajstih je že sprejel delo organista. Barber je po ostri zavrnitvi svoje tretje opere Anthony in Kleopatra, op. 40 (1966), večino časa preživel v izolaciji. 23. januarja 1981 je pri sedemdesetih letih umrl zaradi bolezni. S Sonato za violončelo, op. 6 je Barber zaključil svoje izobraževanje v kompoziciji in hkrati razvil vseživljenjski interes za spoznavanje novih elementov in virtuoznih možnosti različnih inštrumentov. Prvi, ki je delo izvedel, je bil violončelist Orlando Cole. Cole se je v mesecih pred zaključkom sonate srečeval s skladateljem na tedenskih sestankih, na katerih je Barberju pomagal razširiti znanje s področja tehnike violončelske igre in ga vodil s svojimi predlogi.
Camille Saint-Saëns (1835–1921) se je rodil v Parizu, umrl je v Alžiriji. Pri petih letih je prvič nastopil na recitalu, na katerem je korepetiral Beethovnove violinske sonate. Pri desetih naj bi obvladoval vseh 32 Beethovnovih klavirskih sonat na pamet. Pri šestnajstih (1853)
je objavil svojo prvo simfonijo, ki je med skladatelji in kritiki doživela velik uspeh. Pozneje je deloval kot organist v številnih cerkvah. Umrl je za pljučnico leta 1921. Koncert za violončelo št. 1 v a-molu, op. 33 (1872) je eno najpomembnejših del za violončelo v obdobju romantike.
Johann Sebastian Bach (1685–1750) je bil skladatelj in organist v obdobju baroka in je splošno priznan kot eden najboljših skladateljev vseh časov. Njegova dela so znana po intelektualni globini, tehnični zahtevnosti in umetniški lepoti. Služboval je kot dirigent in organist na več nemških dvorih in v znanih cerkvah. V svojem dolgem in plodnem življenju je ustvaril zelo veliko skladb, od preprostih do celovečernih oratorijev. Skladal je za vse instrumente, glasove, orkestre in vokalne zasedbe in je bil gotovo najbolj univerzalen skladatelj vseh časov. Preludij iz tretje suite za violončelo solo je sestavljen iz oblike A – B – A– C, pri čemer je A sestavljen iz postopov na osnovi lestvice, ki se sčasoma raztopi v energetski del arpeggia, B je del zahtevnih akordov, nato pa se vrne na temo lestvice in konča z močnim in presenetljivim akordičnim gibanjem.
Niccolò Paganini (1782–1840) se je rodil v Genovi kot sin pristaniškega delavca. S petimi leti se je začel učiti igranja na mandolino pri očetu Antoniu, s sedmimi je začel igrati violino pri učitelju Giovanniju Servettu, pozneje pa pri kapelniku Giacomu Costi. Prvič je kot violinist javno
nastopil z enajstimi leti. V tem času je začel tudi skladati. Bil je na turneji po Lombardiji in se pri šestnajstih vrnil v Genovo Do dvajsetega leta je živel razuzdano, vdajal se je pijači in igram na srečo. Njegovo kariero je rešila mecenka, ki mu je omogočila zavzeto vadenje. Tema z variacijami zavzema velik del Paganinijevega repertoarja. Variacije po eni struni temeljijo na Rossinijevi temi iz opere Mojzes v Egiptu in zahtevajo tako dramatično kot lahkotno dinamiko, pri čemer je vedno potrebno pozornost ohraniti na izvirnem cantabile razpoloženju.
Robert Schumann (1810–1856) se je s sedmimi leti začel učiti klavir pri Johannu Gottfriedu Kuntschu. Na materino željo je v letih 1828–1830 študiral pravo v Leipzigu in se še naprej učil klavir ter kompozicijo pri Friedrichu Wiecku. Pri dvajsetih letih se je dokončno poslovil od prava in se posvetil samo glasbi. Zaradi težav s prsti je bilo njegove kariere pianista konec in posvetil se je skladanju. Tri fantazijske skladbe (Drei Fantasiestücke), op. 73 je Schumann napisal za klarinet in klavir leta 1849. Čeprav so bile prvotno namenjene klarinetu in klavirju, je Schumann navedel, da je klarinetni del mogoče izvajati tudi na violi ali violončelu. Naslov je tisti, ki je bil Schumannu všeč, saj ga je uporabil v več delih. Ta pesniški naslov spodbuja temeljno romantično pojmovanje, da je ustvarjalno izražanje produkt umetnikove neomejene domišljije. Poleg tega »fantazije« upravičujejo nenadne spremembe v razpoloženju.
Nastopajoči
Tadeja Žele, violončelo
Nika Tkalec, klavir
Tadeja Žele (1987) je glasbeno šolo obiskovala v Postojni. Šolanje je zaključila pri Kseniji Trotovšek Brlek, ko je bila že absolventka pedagogike in sociologije na Filozofski fakulteti, UL. Izredni dodiplomski študij violončela je zaključila pri prof. Igorju Škerjancu. Trenutno zaključuje izredni magistrski študij violončela na Akademiji za glasbo, UL v razredu prof. Igorja Škerjanca. Od leta 2010 poučuje violončelo na več glasbenih šolah. Kot vodja sekcije sodeluje pri Orkestru Simfonika Vrhnika, s katerim je večkrat nastopila tudi kot solistka. Sodeluje še z orkestri Cantabile, Crescendo in Orkestrom Gimnazije Kranj. Z violončelistko Katarino Kozjek je v letu 2018 na mednarodnem Bienalu sodobne glasbe v Kopru izvedla noviteto Triptihon skladatelja Tilna Lebarja, ki jo je napisal posebej zanju.
Nika Tkalec (1987) je končala nižjo glasbeno šolo pri prof. Branimirju Bilišku v Krškem ter šolanje nadaljevala na SGBŠ v Ljubljani, kjer je z odliko maturirala v razredu prof. Janeza Lovšeta. Leta 2011 je s posebno pohvalo summa cum laude diplomirala v razredu prof. Tomaža Petrača. Dodatno se je izobraževala na Konservatoriju za glasbo v Madridu. Kot solistka je igrala s simfoničnim orkestrom glasbene šole Krško, s Pihalnim orkestrom Videm Krško, z orkestrom Slovenske filharmonije ter z orkestrom ljubljanske Opere. Nika je dobitnica študentske Prešernove nagrade Akademije za glasbo, UL. Trenutno poučuje klavir na glasbeni šoli Vrhnika ter korepetira študente in študentke Akademije za glasbo, UL.