MAGISTRSKI KONCERT
Urška Šehić, harmonika

Gostja
Barbara Spital, flavta

Mentor
izr. prof. Luka Juhart

Spored

Georg Friederich Händel (1685‒1759):
Suite in D minor (1733), HWV 436
Allemande
Allegro (Courante)
Air (Sarabande)
Gigue
Menuetto (3 var.)

Marko Tajčević (1900–1984):
Sedam balkanskih igara (1926)

Wolfgang Jacobi (1894–1972):
Zehn polyphone Stucke nach spanischen Volkslieder (1970)
1. Marsch in der Frühe
2. Alala
3. Leid zur Heiligen Nacht
4. Asturische Copla
5. Katalanisches Wiegenlied
6. Wiegenlied
7. Freude am Lieben
8. Baskisches Wiegenlied
9. Weihnachtslied
10 Liebes Mädchen

Tadeja Vulc (1978):
Občutja I., II. (2004)

Keiko Harada (1968):
Third Ear Deaf II – b`(2003)

Tri skladbe nocojšnjega koncerta povezuje poleg glasbene – umetnost plesa. Prvo je v stilu baročne suite skomponiral Georg Friederich Händel. Suita za inštrumente s tipkami je bila v obdobju baroka izjemno priljubljena glasbena oblika, ki so jo v svoj opus vključili številni skladatelji. Njeni stavki so stilizirani plesi – Suita v d - molu ima štiri obvezne ter enega neobveznega. Obvezni so Allemande – nemški ples v štiridobnem taktu, Courante – francoski ples v tridobnem taktu, Sarabande – španski ples v tridobnem taktu, Gigue – britansko/irski ples. Ti so del vsake baročne suite, medtem ko neobvezne stavke skladatelj izbere sam; tej Suiti pripada Menuet z variacijami.

Ples je za motiv svoje skladbe uporabil srbski skladatelj Marko Tajčević. Izviral je iz ljudskega izročila balkanskih plesov in glasbe. Skladbo Sedem balkanskih plesov je napisal za klavir, izvaja pa se jo tudi na druge inštrumente ter v različnih komornih zasedbah. Zgrajena je iz sedmih kontrastnih stavkov oz. plesov; skladatelj jim ni podal specifičnih naslovov, temveč samo izraze za način izvedbe. Ti si po vrsti sledijo: Con moto, Rustico, Vivo, Sostenuto e cantabile, Allegro ritmico, Allegretto ter Allegro quasi pesante.

Nemški skladatelj Wolfgang Jacobi je deloval v obdobju, ko je klasična harmonika doživljala hiter razvoj iz ljudskega glasbila. Ker se je skladatelju to zdelo izjemno fascinantno, je inštrumentu posvetil veliko del. Deset polifonih skladb na španske ljudske pesmi je zbirka desetih skladb, ki bazirajo na ljudskih pesmih različnih španskih pokrajin. Večinoma so to pokrajine severne Španije – Galicija, Asturias, Katalonija, Baskija. A kjer je ljudska pesem, je tudi ples, zato lahko tudi to skladbo povežemo z gibalno umetnostjo.

Tadeja Vulc spada med vidnejše predstavnice mlajše generacije slovenskih skladateljev. V njenem opusu je tudi veliko zborovskih del. Skladbo Občutja je napisala za harmoniko; razdeljena je na dva stavka, vsak izmed njiju pa na štiri glavne dele. Zdi se, da je vsak del kot stavek zase, ki se začne po kratkem predahu ali pa kar attaca. Lahko si razlagamo tudi, da deli predstavljajo različna občutja, ki jih vsak poslušalec doživlja po svoje. Že na začetku skladbe lahko slišimo poliritmijo, ki se nato pojavlja do konca. Vedno je v obliki 2:3, 3:4, 4:5, 5:6, 6:7, 7:8 ali 8:9 – ker je tempo hiter, v enem glasu pa je vedno ena nota več kot v drugem, deluje vzorec kot efekt zamujanja enega glasu oz. izmenjavanja leve in desne roke. Poleg ritma je pomemben element skladbe še dinamika, ki pripomore k nenadnim ter postopnim spremembam razpoloženja. Drugi stavek ima zanimiv melodični potek, začne se pol tona višje (es1), kot se konča (d1), na poti do spremembe pa se zgodi veliko. Najprej prevladuje ton es, postopoma, skozi različna melodična ter ritmična gibanja pa postane prevladujoč ton – d.

Japonska skladateljica Keiko Harada velikokrat vključi v svoje komponiranje harmoniko, bodisi kot solističen, bodisi kot inštrument v komorni zasedbi. Skladbo Tretje nemo uho II je leta 2001 prvotno napisala za kljunasto flavto in japonski ljudski inštrument »sho«. Leta 2002 jo je po naročilu za Darmstadt International Summer Seminar aranžirala za kljunasto flavto in harmoniko, naslednje leto pa po naročilu za Jacobi Competition za prečno flavto in harmoniko. Skladba je zgrajena iz več delov, ki so si kontrastni v tempu. Ta se pogosto spremeni, na sredini skladbe pa nastopi del, kjer morata flavta in harmonika igrati vsaka v svojem tempu. Z dinamiko harmonika posnema inštrument »sho«, saj harmonski oz. melodični vzorec velikokrat začne tiho in naredi eksponenten crescendo. Razpoloženje na koncu skladbe spominja na njen začetek, omogoči nam, da se ponovno umirimo ter da v nas odzvanja vse, kar se je zgodilo vmes.

***

Urška Šehić je z igranjem harmonike začela na glasbeni šoli Frana Koruna Koželjskega v Velenju, kjer je tudi nadaljevala z izobraževanjem na umetniški gimnaziji. Tekom študija na Akademiji za glasbo v Ljubljani je na državnem tekmovanju TEMSIG prejela srebrno nagrado. Udeleževala se je mojstrskih tečajev ter tako sodelovala s priznanimi glasbeniki in profesorji, kot so Geir Draugsvoll, Veli Kujala, Inaki Alberdi, Vladimir Blagojević, Giorgio Dellarole, Hans Maier… En semester študija je opravila v nemškem Bremnu pod mentorstvom profesorice Margit Kern. Od prvega letnika študija se posveča tudi poučevanju harmonike in upa, da jo bo to razveseljevalo še naprej.