29.09.2021
12:00
Dvorana Univerze v Ljubljani, Kongresni trg 12
MAGISTRSKI KONCERT
Viktor Radić, klavir
Mentorica:
red. prof. Tatjana Ognjanovič
Spored
Robert Schumann (1810–1856)
VIER FUGEN op. 72
1. Nicht schnell
2. Sehr lebhaft
Janez Matičič (1926)
ETUDA op. 66 št. 5, »FLUIDA«
Ludwig van Beethoven (1770–1827)
SONATA št. 21 v C-duru op. 53 »WALDSTEIN«
1. Allegro con brio
2. Introduzione. Adagio molto
3. Rondo. Allegretto moderato – Prestissimo
***
Frédéric Chopin (1810–1849)
NOCTURNA op. 72
1. Andante
2. Lento
Maurice Ravel (1875–1937)
MIROIRS
1. Noctuelles
2. Oiseaux tristes
3. Une barque sur l’océan
4. Alborada del gracioso
5. La vallée des cloches
K sporedu
Program je sestavljen po standardni šabloni klavirskega recitala v dveh delih po petinštirideset minut. Obvezni del repertoarja je polifona skladba, skladba slovenskega skladatelja in ena od zahtevnešji Beethovnovih sonat. Magistrski esej je pisan na temo programskosti v Ravelovem ciklu »Miroirs«, ki je tudi na sporedu koncerta. Ostali dve skladbi (Matičič in Chopin) skladno dopolnjujeta program. Recital se odpre z dvema fugama Roberta Schumanna (1810–1856). Schumann je bil dober kontrapunktik: to je razvidno iz njegovega celotnega opusa, pa tudi iz njegovih pomembnih klavirskih skladb Pri njem je fugato zelo pogost pojav. Samostojne fuge pa ne najdemo kot sestavni del njegovih klavirskih ciklov, ampak, ampak je fuge in fughette vedno združil v posebne opuse. Tak primer so tudi Štiri fuge (1845) op. 72. Relativno pozni opus, ne vsebuje več zanosa, poleta in briljance zgodnjih ciklov. Tu že prevladuje razmišljujoč pristop, kar ne pomeni, da v izrazu nima tudi ognjevitosti. Prvi dve fugi sta napisani kot diptih: obe sta »in d« in odražata Schumannov osebni dualizem »Eusebiusa« in »Florestana«.
Dve Schumannovi personifikaciji introvertnega in ekstravertnega principa. Fugi dodata programu potrebno zvočno in vsebinsko težo in širino (»gravitas«), ki nista toliko prisotni v drugih skladbah.
Janez Matičič (1926) je končal študij kompozicije in dirigiranja na Akademiji za glasbo v Ljubljani. Izpopolnjeval se je v Parizu pri Nadji Boulanger. Med letoma 1952 in 1980 je sodeloval z raziskovalno skupino za konkretno glasbo pod vodstvom Pierra Schaefferja.
V svojem opusu etud za klavir (op. 66) predstavlja deset skladb, ki so nastale v časovnem razponu od leta 1988 do 2013. Vse nosijo italijanske, programske naslove, ki v eni besedi podajo osnovni karakter posamezne etude. V etudah Matičič uporablja veliko različnih tehnik igranja, kot so igranje s »klastri«, oziroma »arpeggiato s kubitalnim delom roke« od komolca proti koncu prstov ali obratno; udarci po lesu klavirja, brezzvočni glissando s nohtom ipd. Tudi notacija in ritem sta v primerjavi s klavirskim repertoarjem do 20. stoletja, bolj kompleksna. Fluida (1994) je polna glissandskih in drugih »vodnih« efektov (ampak brez glissandov!). V programu bo »Waldstein« sonata op. 53 (1804) Ludwiga van Beethovna (1770–1827) je (poleg »Appassionate«, op. 57) najbolj poznana sonata srednjega obdobja. Prvi stavek »Allegro con brio« predstavlja skoraj »idealni tip« sonatne forme – krono arhitektonskega principa. Temu gosto in virtuozno napisanemu stavku, v tem aspektu ni para. Drugi stavek »Introduzione«, predstavlja refleksivno težišče sonate v katerem čas teče drugače kot v prvem in tretjem. Preko legendarnega prehoda, nas pripelje v tretji stavek »Rondo« – veliko panoramo plavajočo v opojno čistem zraku »proto-impresionizma«, v kateri srečamo tudi zvočne glissande.
Dva zadnja Nokturna (1846) Frederica Chopina (1810–1849), op. 62, predstavljata mojstrska dela najbolj arhetipskega pianista-romantika. Zreli stil F. Chopina je neverjetno bogat prostor pomenov, izrazov, atmosfer, harmonij. Vsak ton in fraza imata svoje mesto, a vse skupaj je polifono prepleteno. Lahko rečemo, da je osnovna linija nokturna zadržana v pretresljivem občutku pomirjene resignacije.
Maurice Ravel (1875–1937), francoski skladatelj švicarsko-baskovskega rodu, ni napisal zelo veliko skladb, ampak te, ki jih je napisal (posebno za klavir) so izklesane z neverjetno preciznostjo. Njegov cikel Miroirs (1905) oz. »ogledala«, je napisal v času aktivnega druženja s prijatelji-umetniki, ki so same sebe poimenovali »Les Apaches«. To je bilo slabšalno ime za huligane in gangsterje v tedanjem Parizu. Vsakega od petih stavkov je posvetil enemu od svojih kolegov. Ciklus, programsko sestavljen, vsebuje pet različnih scen in slik, ki na različne načine, z uporabo kreativnih tehnik in zvočnih posebnosti, prinesejo neverjetno širino izraza karakterja.
Viktor Radić (1996) je končal osnovni in magistrski študij v Beogradu v razredu prof. Lidije Stanković. Kot študent Akademije za glasbo v razredu prof. Tatjane Ognjanovič je prejemnik nagrad na raznih tekmovanjih, kot so Matičič (2018, Ljubljana), Jeunesses musicales (2019, Beograd) in Schumann (Zwickau, 2021). Junija 2021 se je predstavil kot solist z orkestrom SNG Maribor v izvedbi Tretjega koncerta S. Prokofjeva.
Viktor Radić, klavir
Mentorica:
red. prof. Tatjana Ognjanovič
Spored
Robert Schumann (1810–1856)
VIER FUGEN op. 72
1. Nicht schnell
2. Sehr lebhaft
Janez Matičič (1926)
ETUDA op. 66 št. 5, »FLUIDA«
Ludwig van Beethoven (1770–1827)
SONATA št. 21 v C-duru op. 53 »WALDSTEIN«
1. Allegro con brio
2. Introduzione. Adagio molto
3. Rondo. Allegretto moderato – Prestissimo
***
Frédéric Chopin (1810–1849)
NOCTURNA op. 72
1. Andante
2. Lento
Maurice Ravel (1875–1937)
MIROIRS
1. Noctuelles
2. Oiseaux tristes
3. Une barque sur l’océan
4. Alborada del gracioso
5. La vallée des cloches
K sporedu
Program je sestavljen po standardni šabloni klavirskega recitala v dveh delih po petinštirideset minut. Obvezni del repertoarja je polifona skladba, skladba slovenskega skladatelja in ena od zahtevnešji Beethovnovih sonat. Magistrski esej je pisan na temo programskosti v Ravelovem ciklu »Miroirs«, ki je tudi na sporedu koncerta. Ostali dve skladbi (Matičič in Chopin) skladno dopolnjujeta program. Recital se odpre z dvema fugama Roberta Schumanna (1810–1856). Schumann je bil dober kontrapunktik: to je razvidno iz njegovega celotnega opusa, pa tudi iz njegovih pomembnih klavirskih skladb Pri njem je fugato zelo pogost pojav. Samostojne fuge pa ne najdemo kot sestavni del njegovih klavirskih ciklov, ampak, ampak je fuge in fughette vedno združil v posebne opuse. Tak primer so tudi Štiri fuge (1845) op. 72. Relativno pozni opus, ne vsebuje več zanosa, poleta in briljance zgodnjih ciklov. Tu že prevladuje razmišljujoč pristop, kar ne pomeni, da v izrazu nima tudi ognjevitosti. Prvi dve fugi sta napisani kot diptih: obe sta »in d« in odražata Schumannov osebni dualizem »Eusebiusa« in »Florestana«.
Dve Schumannovi personifikaciji introvertnega in ekstravertnega principa. Fugi dodata programu potrebno zvočno in vsebinsko težo in širino (»gravitas«), ki nista toliko prisotni v drugih skladbah.
Janez Matičič (1926) je končal študij kompozicije in dirigiranja na Akademiji za glasbo v Ljubljani. Izpopolnjeval se je v Parizu pri Nadji Boulanger. Med letoma 1952 in 1980 je sodeloval z raziskovalno skupino za konkretno glasbo pod vodstvom Pierra Schaefferja.
V svojem opusu etud za klavir (op. 66) predstavlja deset skladb, ki so nastale v časovnem razponu od leta 1988 do 2013. Vse nosijo italijanske, programske naslove, ki v eni besedi podajo osnovni karakter posamezne etude. V etudah Matičič uporablja veliko različnih tehnik igranja, kot so igranje s »klastri«, oziroma »arpeggiato s kubitalnim delom roke« od komolca proti koncu prstov ali obratno; udarci po lesu klavirja, brezzvočni glissando s nohtom ipd. Tudi notacija in ritem sta v primerjavi s klavirskim repertoarjem do 20. stoletja, bolj kompleksna. Fluida (1994) je polna glissandskih in drugih »vodnih« efektov (ampak brez glissandov!). V programu bo »Waldstein« sonata op. 53 (1804) Ludwiga van Beethovna (1770–1827) je (poleg »Appassionate«, op. 57) najbolj poznana sonata srednjega obdobja. Prvi stavek »Allegro con brio« predstavlja skoraj »idealni tip« sonatne forme – krono arhitektonskega principa. Temu gosto in virtuozno napisanemu stavku, v tem aspektu ni para. Drugi stavek »Introduzione«, predstavlja refleksivno težišče sonate v katerem čas teče drugače kot v prvem in tretjem. Preko legendarnega prehoda, nas pripelje v tretji stavek »Rondo« – veliko panoramo plavajočo v opojno čistem zraku »proto-impresionizma«, v kateri srečamo tudi zvočne glissande.
Dva zadnja Nokturna (1846) Frederica Chopina (1810–1849), op. 62, predstavljata mojstrska dela najbolj arhetipskega pianista-romantika. Zreli stil F. Chopina je neverjetno bogat prostor pomenov, izrazov, atmosfer, harmonij. Vsak ton in fraza imata svoje mesto, a vse skupaj je polifono prepleteno. Lahko rečemo, da je osnovna linija nokturna zadržana v pretresljivem občutku pomirjene resignacije.
Maurice Ravel (1875–1937), francoski skladatelj švicarsko-baskovskega rodu, ni napisal zelo veliko skladb, ampak te, ki jih je napisal (posebno za klavir) so izklesane z neverjetno preciznostjo. Njegov cikel Miroirs (1905) oz. »ogledala«, je napisal v času aktivnega druženja s prijatelji-umetniki, ki so same sebe poimenovali »Les Apaches«. To je bilo slabšalno ime za huligane in gangsterje v tedanjem Parizu. Vsakega od petih stavkov je posvetil enemu od svojih kolegov. Ciklus, programsko sestavljen, vsebuje pet različnih scen in slik, ki na različne načine, z uporabo kreativnih tehnik in zvočnih posebnosti, prinesejo neverjetno širino izraza karakterja.
Viktor Radić (1996) je končal osnovni in magistrski študij v Beogradu v razredu prof. Lidije Stanković. Kot študent Akademije za glasbo v razredu prof. Tatjane Ognjanovič je prejemnik nagrad na raznih tekmovanjih, kot so Matičič (2018, Ljubljana), Jeunesses musicales (2019, Beograd) in Schumann (Zwickau, 2021). Junija 2021 se je predstavil kot solist z orkestrom SNG Maribor v izvedbi Tretjega koncerta S. Prokofjeva.