PROFESORJI IGRAJO ŠTUDENTE
12. 2. 2019, 19.30
Slovenska filharmonija, Dvorana Slavka Osterca

Ob 18.30: Predkoncertni pogovor z red. prof. dr. Lariso Vrhunc, zasl. prof. Lojzetom Lebičem in Nenadom Firštom bo vodil izr. prof. dr. Gregor Pompe.

Jakob Jež: Prelivi (2012)
na besedila Milana Dekleve
Medeni preliv
Nobene sledi
Ritmika sonca
V večernem dežju

izr. prof. Barbara Jernejčič Fürst, mezzosopran
viš. strok. sod. Tadej Podobnik, klavir

izr. prof. Aldo Kumar: Tantadrujeve želje (1982)

red. prof. Cveto Kobal, flavta

Nina Šenk: Odsevi (2013)

doc. Franc Kosem, trobenta
izr. prof. Miha Haas, klavir

Janez Matičič: Geode (1998)
I. Žametni kristali
II. Prozorne ostrine
V. Zdrobljeni žarki

doc. Simon Klavžar, tolkala
strok. sod. Beata Ilona Barcza, klavir

odmor

red. prof. dr. Larisa Vrhunc: Gratis 0–6 (1996)

red. prof. Jože Kotar, klarinet
red. prof. Matej Zupan, flavta
red. prof. Zoran Marković, kontrabas

Nenad Firšt: Jezero (2018)
doc. Maja Rome, viola

Lojze Lebič: Od blizu in daleč – 7 podob za kljunaste flavte in asistenta (1991)
Ptičica svarilka
Kačji kraljič
Jemlji, jemlji zdaj slovo
Otroci ukleti v ptice
Godec pred peklom

doc. Mateja Bajt, kljunaste flavte
doc. Simon Klavžar, asistent

Primož Ramovš: Saxophonia (1995)

izr. prof. Miha Rogina, sopranski saksofon
Jan Gričar, k. g., altovski saksofon
red. prof. Matjaž Drevenšek, tenorski saksofon
izr. prof. Dejan Prešiček, baritonski saksofon

Naslov nocojšnjega programa je lahko zavajajoč – njegova ideja izvira iz zamisli, da bi trenutno zaposleni ali zunanji sodelavci Akademije za lasbo izvajali dela nekdanjih študentov kompozicije Akademije za glasbo. Misel se zdi enostavna, a postane bolj zavita, ko pomislimo, da bi osnovni naslov »profesorji igrajo študente « kaj kmalu lahko preobrnili tudi v »profesorji igrajo profesorje«, hkrati pa je bila pri nekaterih nekdanjih študentih akademska pot precej razvejana, polna stranskih rokavov, prekinitev in enosmernih ulic … Med vsemi nocojšnjimi nekdanjimi študenti kompozicije so pravzaprav vsi kasneje postali profesorji – Jakob Jež na Pedagoški akademiji, Aldo Kumar na Akademiji za gledališče, film
in televizijo, Larisa Vrhunc na Oddelku za muzikologijo Filozofske fakultete, kjer sta delovala tudi Janez Matičič in Lojze Lebič, ki je prej poučeval na Pedagoški akademiji. Izjeme predstavljajo najstarejši skladatelj, najmlajša skladateljica in skladatelj srednje generacije. Pri najmlajši Nini Šenk se profesorsko mesto šele ponuja, medtem ko je Primož Ramovš vendarle tudi služboval na »akademiji« – vrsto let je opravljal službo bibliotekarja v knjižnici Slovenske akademije znanosti in umetnosti, katere redni član je bil vrsto let, podobno kot Lojze Lebič in Janez Matičič. Nenad Firšt se je ognil akademskim poklicem, a se vseeno ali pa še tem bolj uvršča kot dolgoletni predsednik Društva slovenskih skladateljev med vodilne usmerjevalce slovenskega glasbenega življenja.

So bili poznejši profesorji/nekdanji študenti zgledni v svojih študijskih klopeh? Sodeč po mnogih, ki so študij nadaljevali v tujini, so najbrž pazljivo poslušali v prvih klopeh in zbirali znanje – Nina Šenk je svoje izobraževanje nadaljevala v Nemčiji, Larisa Vrhunc v Švici in Franciji, Janez Matičič v Parizu pri slavni Nadii Boulanger, Primož Ramovš v Italiji pri Alfredu Casellu, Kumar na Poljskem. Toda po drugi strani ustvarjalec težko slepo zaupa šolskim dogmam: Jakob Jež ni predolgo zdržal v kompozicijskem razredu pri Marjanu Kozini, ki mu je zaradi uporabe treh sistemov črtovja pri klavirski skladbi očital »hohštaplarijo«, Matičič priznava v svojih spominih, da so profesorja Lucijana Marijo Škerjanca pogosto čakali zaman, študij Lojzeta Lebiča se je nenavadno razvlekel, Nenad Firšt je študiral tudi violino,  Lebič arheologijo, Vrhunčeva in Kumar še glasbeno pedagogiko, Jež je presedlal na muzikologijo.

Iz zgornjega sledi le, da je bil vsak profesor nekoč tudi študent. Toda tej enostavni logiki se upira misel o raznovrstnosti glasbe, ki kaže, da so bile študijske poti in nato tudi končne estetske odločitve skladateljev/nekdanjih študentov bolj povezane z osebnostmi kot šolo. Primož Ramovš se je po prelomni izkušnji festivala Varšavska jesen zavezal zvočnim kompozicijam in kontrolirani aleatorki, Janez Matičič je v Parizu spoznal konkretno glasbo in novo zvočno materijo združil s klasičnim formalnim oblikovanjem, Lojze Lebič druži modernistične postopke in material s premišljenimi starejšimi plastmi, ki jih morda lahko povezjemo z njegovoarheološko izkušnjo, Jakob Jež je mojster detajla in najmanjših vzgibov,
Larisa Vrhunc je tenkočutna prisluškovalka in oblikovalka različnih zvočnih tekstur, Nina Šenk mojstri oglate modernistične konture v mehkejše predivo, Nenad Firšt stoji na presečišču med poudarjeno ekspresijo in bolj komunikativnimi toni, Aldo Kumar se napaja iz prerajajoče človeške energije. A vsi so bili nekoč »zgolj« študent, in četudi so se pozneje odtegnili metodam, dogmam, nasvetom svojih učiteljev, v njih gotovo odmeva vsaj kanček šolarskih izkušenj. Primož Ramovš je sklenil svoj pogovor z Borutom Loparnikom z mislijo na enega izmed svojih učiteljev takole: »Če bi zdajle sedel Osterc tu pri naju, saj bi lahko še živel, bi mu mogel reči: Gospod profesor, mislim, da vas nisem nikoli razočaral. In mislim, da bi mi odgovoril: Res me niste.« (Borut Loparnik, Biti skladatelj, Ljubljana 1984, str. 232)

izr. prof. dr. Gregor Pompe