(Mihael Kozjek)

to so trije pridevniki, ki najbolje zaobjamejo splošni vtis koncerta, na katerem smo lahko

poslušali odlično pripravljen akademski orkester pod vodstvom prav tako prepričljivega

Pehlivaniana in enega največjih slovenskih glasbenih talentov, violinistko Tanjo Sonc.

Najprej je bil na sporedu violinski koncert v D-duru opus 79, ki ga je Johannes Brahms napisal

leta 1878 in ga posvetil svojemu dobremu prijatelju, violinskemu virtuozu Josephu Joachimu.

Koncert je napisan v beethovnovski tradiciji in vsebuje tri stavke. Prvi je izjemno obsežni Allegro

non troppo, sledi že omenjeni spevni Adagio, zadnji stavek v obliki rondoja pa je Allegro giocoso,

ma non troppo vivace. Glavna tema ima pridih madžarskega melosa, s čimer se je skladatelj

poklonil Joachimovemu rodu. Že po uvodnih taktih koncerta, ki ga uvede orkester, se je

reprezentativno izvajalsko telo Akademije za glasbo prikazalo kot homogen orkester z dobro

intonacijo in zglednim razmerjem med posameznimi sekcijami. Simfonični orkester je na ta

način pripravil prostor za izjemno izvedbo solističnega parta, za katerega se je zdelo, da ga je

Brahms napisal za Tanjo Sonc in ne Joachima. Violinistka je vseskozi blestela, tako v virtuozni

kadenci, ko se je izkazala z brilijantno izvedenimi dvojemkami, kot tudi v številnih pasažah in

počasnejših, spevnejših delih. Odlikovala sta jo tudi odlična intonacija in svetel, prodoren ton, ki

počasi postaja njen zaščitni znak. Orkester jo je večinoma zgledno in pazljivo spremljal, za kar

gre veliko zaslug dirigentu Pehlivanianu, kljub temu pa bi lahko poskrbel za boljše dinamično

razmerje do solistke, saj jo je orkester nemalokrat tudi preglasil. Izpostaviti velja tudi

navdahnjen solo oboe, ki kot kontrasubjekt solo violini nastopi v drugem stavku. V zadnjem

stavku, ki s svojim sinkopiranim, skoraj plesnim madžarskim ritmom vseskozi drži poslušalca in

orkester v napetosti in pričakovanju pa smo pri orkestru pogrešali nekaj artikulacijske ostrine ki

bi bolje poudarila sam značaj stavka.

Po odmoru je sledila podelitev zelo cenjene nagrade, štipendije Yamaha Music foundation of

Europe, ki si jo je letos na avdiciji fundacije prislužil saksofonist Jan Gričar. Jan je prejemnik

številnih nagrad in kot solist ali komorni glasbenik nastopa s številnimi sestavi in orkestri,

najbolje pa ga poznamo po tem, da je l. 2008 zastopal Slovenijo na evrovizijskem tekmovanju

mladih glasbenikov na Dunaju, kjer je v finalu nastopil kot solist z dunajskim simfoničnim

orkestrom. Čestitkam se pridružujemo tudi na programu ARS.

V drugem delu je orkester izvedel še simfonijo št. 2 v D-duru op. 43 Jeana Sibeliusa. Gre za

priljubljeno štiristavčno delo s katerim je Sibeliusu kot enemu redkih skandinavskih skladateljev

uspel tudi preboj v Nemčiji. Simfonija zaokrožuje Sibeliusovo zgodnje romantično obdobje, in

predstavlja nekakšen spomenik njegovim simfoničnim predhodnikom. Kljub temu simfonijo v

veliki meri zaznamuje skladateljev individualni glasbeni jezik. Ta se najbolje kaže v temnih

barvah pihal in občasno trobil kratkih in preprostih ljudskih motivični drobcih ter značilnih

skandinavski melodiki. Orkester pod vodstvom Georga Pehlivaniana se je tokrat izkazal s

pretanjenim občutkom za muziciranje in zvočno bogatim oblikovanjem melodičnih linij. Sama

artikulacija je bila boljša kot pri Brahmsu Kljub manjšim intonančnim zdrsom je bila tudi

intonacija dobra, na trenutke pa bi lahko bili vstopi posameznih instrumentov oziroma skupin

bolj sinhroni. Ena izmed glavnih odlik orkestra na koncertu je bila tudi velika dinamična

variabilnost. Orkester je zmogel subtilne pianisime , veličastne gradacije pa tudi čvrst fortissimo,

s katerim je triumfalno dosegel simfonični klimaks in sklenil simfonijo. Na tem mestu ne gre

prezreti trobil, ki se jih ne bi sramoval niti kateri izmed priznanih nemških simfoničnih orkestrov.

George Pehlivanian je očitno na vajah opravil veliko delo, zgledno pripravil orkester tako po

tehnični kot tudi interpretacijski plati. Iz njega je predvsem v muzikalnem smislu izvlekel veliko

in tako lahko izvedbo samo zlahka postavimo ob bok orkestru Slovenske filharmonije ali

Simfoničnemu orkestru RTV Slovenija.