IX. KONCERTNI ABONMA, SLAVNOSTNI KONCERT, odmeva in nekaj slik

"Mahler bi bil ponosen na ljubljanske naslednike" Marijan Zlobec

Delo

IlPiccolo
 

Več kot 240 nastopajočih študentov je v nabito polni Gallusovi dvorani Cankarjevega doma izvedlo Mahlerjevo Simfonijo št. 2 Vstajenje
Mlada generacija študentov Akademije za glasbo v Ljubljani (zbor in velik orkester) je včeraj z gostujočim APZ Tone Tomšič in s študenti povabljenega Glasbenega konservatorija Giuseppe Tartini iz Trsta v Cankarjevem domu pripravila osrednji slavnostni koncert v jubilejnem letu (1919–1939–2009). Izbor Mahlerjeve zelo zahtevne Druge simfonije v c-molu Vstajenje (iz let med 1887 in 1894) je po naključju ponovil razpoloženje in uspeh, kot ga je lani marca v Bruslju v počastitev slovenskega predsedovanja svetu Evropske unije pripravila Slovenska filharmonija. Vstajenje je očitno slovenska vsebina, umetniški izziv, prinaša pa zanesljiv uspeh in odmev.

Gustav Mahler je naš človek, bi lahko rekli. Deloval je v Ljubljani v starosti nastopajočih na odru Gallusove dvorane, ki je tokrat pokala po šivih, na koncu izvedbe tudi od navdušenja s stoječimi aplavzi in ovacijami, pri čemer se zdi, da je prvi vstal predsednik republike dr. Danilo Türk v prvi vrsti balkona. Mahler bo naš večni vzornik, tako po veličini svoje glasbe kot osebnostni predanosti umetnosti, kar bi morala naša mlada, zelo nadarjena generacija spoznati in osvojiti kot temeljni življenjski princip – namreč, delati in ustvarjati z velikansko energijo, potem umetnost vedno pride. Treba je misliti na večnost, tako kot je mislil skladatelj v svojem Vstajenju. Mahler je že pri dvaindvajsetih letih v mali Ljubljani dirigiral talo velik operni repertoar, o kakršnem sedanje mlade generacije ne morejo niti sanjati; ne pri nas ne v svetu.

Uspešna mlada generacija

Predsednikov nagovor je bil učen, a je pozabil na nekaj preprostejših resnic, namreč da je edina svetla prihodnost slovenskega naroda v tem trenutku neverjetno nadarjena mlada generacija na vseh področjih ustvarjalnosti in da je razumevanje odločujočih, zlasti aktualne politike do teh naravnih zakladov, milo rečeno nezadostno. Žal dr. Türk ni omenil niti problema gradnje vseh treh akademij, kaj šele, da bi rekel kaj spodbudnega, če že ne zavezujočega v imenu države.

Izvedbo je prevzel dirigent Anton Nanut s številnimi mentorji orkestra (Vasilij Meljnikov, Jože Kotar, Boštjan Lipovšek, Dušan Kranjc, Matej Rihter, Boris Šurbek, Zoran Marković), asistentom Markom Hribernikom in zborovodkinjo Uršo Lah. Mahlerjev projekt je tako nastajal z največjimi ambicijami doslej; usmeritev je bila prava in že so tu prvi odmevni rezultati z gostovanjem v Trstu v dvorani Banfild- Tripcovich (z velikim odmevom med tržaškimi občinskimi in pokrajinskimi italijanskimi organizatorji, nagovorom direktorja Tartinija Massima Parovela in kritiko v dnevniku Il Piccolo), po Ljubljani pa še v Celju in poleti še najmanj dvakrat na tujem in morda spet v Ljubljani.

Mahlerjeva zvočna energija

Nanut je Mahlerja dirigiral desetletja; spominjam se njegove izvedbe Vstajenja pred dobrimi dvajsetimi leti z »radijci«. Takrat je bilo zvočne energije v celoti še več, njegova potenca mladostnejša in dirigiranje sugestivnejše, zlasti na najbolj dramatičnih mestih, ko je potreben velik fizični angažma z močnejšo gestikulacijo. Tako je bil tokrat že sam začetek simfonije premalo dramatičen (violončela, potem trobila); nakazan je bil pristop, ki iz Mahlerja ne bo potegnil maksimalnega naboja. Problem je pomanjkanje odrske samozavesti in izkušenj nastopajočih, razumevanja vseh motivov, ki jih lahko izlušči iz partiture le dolgotrajen študij, poglobitev v metafizično snov in sporočilo, zlasti v zadnjih dveh stavkih. Mahler je tu povsem neprizanesljiv, če pomislimo, kako se morajo v globokem pianissimu in z najnižjimi legami (do beja) izkazati drugi basi! Zlitost zbora pa je bila nasploh zgledna.

Stominutna koncentracija je ogromen zalogaj za dvajsetletnike. Med sekcijami pa bi vendarle pričakoval večjo zlitost in angažma, smelost, celo drznost v godalih (več »grizenja«), več zvočnih valovanj in homogenosti ter napetosti (drugi stavek), še zlasti spričo dejstva, da je pri tej simfoniji zvočno ravnovesje oziroma neravnovesje vedno v nevarnosti. Najboljša je bila sekcija rogov, skupaj deset; Nanut jih je na koncu dvignil, da bi dosegel večji zvočni učinek. Dovolj solidne so bile trobente, skupaj devet, medtem ko so bila pihala nekoliko slabše pripravljena (precej blede flavte, klarineti z napakami, medle oboe …). Tolkala so imela še nekaj rezerv, zlasti gong, ki pa bi moral biti postavljen na rob zbora, ne v sredino pred pevke. Glasba izza odra je bila korektna, a rahlo previdna, manj prijetno sprehajanje glasbenikov. Sklepne orgle niso dale pravega zvočnega maksimuma. Čeprav je bilo na odru vsega veliko, je pri Mahlerju mogoče še več.

Če bi rekel, da je Anton Nanut deloval precej starikavo, se je to pokazalo tam, kjer je potrebna večja in jasnejša motorika (premajhna diferenciacija v prvem, drugem stavku in scherzu), medtem ko ostaja njegova leva roka precej mlačno spuščena ob telesu. A leva roka je Mahlerjeva duhovnost. Te duhovnosti sem v interpretaciji Mahlerja pričakoval več; njegova petstavčna simfonija je namreč potovanje k Bogu, s prošnjo po poveličanju. Bolj sta jo nakazali dobri solistki; grška mezzosopranistka Katerina Roussou s temnim globokim glasom, a z rahlim rezkim prizvokom (Praluč) in sopranistka Rebeka Radovan, ki jo odlikuje zaokrožena toplina izpovedi vstajenja k Bogu.

Če pri kriterijih in opombah nekoliko popustim, a ne preveč, ker vem, da je hvala vedno škodljiva in mladi hitro mislijo, da so »najboljši na svetu«, potem smo doživeli veličasten večer, sem pa prepričan, da ta generacija glasbenikov zmore še več in da zlati časi z njimi šele prihajajo!


Marijan Zlobec

vir: slika Delo


 



Na vrh