Ciril Škerjanec

29. april 1936 - 23. april 2009

Ko se prepustimo glasbi, ko nas ta prevzame, in nam nakaže mnogotere možnosti, ideale, ki se jim poskušamo približati, se vedno znova dotaknemo neznanih zvokov, ki uravnavajo sposobnost duha, panoramo zvočnih poljan. Doživimo glasbo enega samega, glasbo komornega sestava, in iščemo celo komorni odzven v orkestra. Poslušamo izbrane zvoke, pretanjena glasbena sporočila, da bi se približali sanjam. Ni nam dano vsega zaobjeti. Toda vse, kar hočemo poiskati, da bi izpovedali veličino umetnosti, se nam približa kot dih časa, a tudi kot odsev neskončnosti. Z neskočnostjo se soočamo v tem trenutku, ko se poslavljamo od spoštovanega profesorja, od mentorja množice mladih, nadarjenih glasbenikov – violončelistov, od kolege, ki je z odgovornostjo, pa tudi s pretanjenim sluhom znal razvrščati glasbene stvaritve po umetniški vrednosti, pa tudi po čistinah poustvarjalnih primerjav.

Naš profesor Ciril Škerjanec, ki ga danes spremljamo na njegovi poslednji poti, je bil velik umetnik. Ne vem zakaj se je kot mlad fant odločil ravno za violončelo, a vsi dobro vemo, da je bil za njegovo roko, za njegovo dušo to pravi inštrument. Kot da bi iz nižin poiskal barvo tenorja, kot da bi z varne tenorske lege preskočil v sopransko, kot da bi z močnim zvokom zaobjel vse registre, vso jasnino toplega vibrata, kot da bi hotel poudariti ekspresivnost inštrumenta, ki si ga je nekoč izbral. Vsi, ki smo ga poslušali, kadar je igral sam, v komornem sestavu ali pred orkestrom, ki poslušamo njegove številne posnetke, občudujemo njegov žlahtni ton, njegovo silno poustvarjalno moč, sugestivnost, naravno muzikalnost in predanost muziki. Imel je jasna načela, ki jih je prepričljivo zagovarjal. Imel je občutek za lepoto, za izrazno suverenost; imel je dober občutek, kadar se je zavzemal za slovensko glasbo. In kadar je vedel, da je zapis izčiščen, je predlagal, da naj bo ta zapis na voljo še komu. Nova redakcijsko prečiščena različica Serenade Benjamina Ipavca bo zagotovo prišla v repertoar pred nedavnim registrirane akademijske založniške dejavnosti. Tri skladbe za godala Emila Adamiča pa je profesor Škerjanec za natis predlagal prav pred kratkim. Godala so bila njegova stalna skrb, njegova velika ljubezen. Godala kot ansambelski sestav, godala kot bistveni del simfoničnega orkestra…

Na srednji glasbeni šoli v Ljubljani je bila njegova profesorica gospa Hilda Lobe. Na École Normale de Musique v Parizu je bil njegov mentor sloviti André Navarra. Tam je Ciril Škerjanec prejel Licence de Concert. Izpopolnjeval se je v mojstrskih tečajih Andrėja Navarre in Pabla Casalsa. Kot mlad umetnik je že leta 1961 predaval na Akademiji za glasbo. Na beograjski Glasbeni akademiji pa je postal docent. Sedem let je bil prvi violončelist Mestnega orkestra v Essnu, potem je v tem mestu postal docent na Folkwang hochschule. Leta 1969 je postal solist Simfoničnega orkestra Radia Ljubljana in profesor Akademije za glasbo. Med leti 1987 in 1990 je bil član in solo violončelist orkestra Orkestra Gürzenich v Kölnu.

Sodeloval je z mnogimi komornimi zasedbami. Kot sijajen interpret je nastopal s pianistom Acijem Bertoncljem in s Triom Tartini. Sodobna glasbena dela je izvajal z Ansamblom »Slavko Osterc«. Predstavil se je tudi na številnih turnejah po svetu in bil prvi slovenski violončelist, ki je nastopil v sloviti newyorški Carnegie Hall. Med drugim je bil tam solist v popularnem Dvořakovem Koncertu za violončelo in orkester na turneji Slovenske filharmonije po ZDA leta 1976. Leta 1974 je dobil nagrado Društva slovenskih skladateljev in sicer kot najboljši izvajalec slovenskih glasbenih del. Z nagrado Prešernovega sklada so njegovo delo nagradili leta 1976.

Škerjanec je kot ugledni profesor Akademije za glasbo vzgojil številne generacije violončelistov ter komornih glasbenikov. Profesor Ciril Škerjanec je bil izjemen poznavalec glasbene literature. Kot vsi veliki glasbeniki je v svojem krogu hotel razviti čut za lepoto, za interpretacijo. S komornim godalnim orkestrom, ki ga je vodil več kot deset let, je dosegel prepoznavne rezultate. Z orkestrom je gostoval po Sloveniji, pa tudi na tujih odrih. Kot izvrsten komorni glasbenik je velikokrat gostoval na turnejah po Združenih državah Amerike in v Kanadi. Lani na pomlad - pred letom dni, se je še zadnjič odpravil na koncertno pot, tam pa ga je presenetila huda bolezen. Kazalo je že, da je bolezen premagal, a to bitko je izgubil. Profesor Škerjanec je odšel, čeprav je še pred nekaj tedni intenzivno spremljal dogodke na Akademiji za glasbo.

Njegovi študentje igrajo v številnih orkestrih in v komornih sestavih. Njegovi posnetki klasičnih del za violončelo in klavir ga uvrščajo med velike umetnike našega časa. Sijajne interpretacije, ki jih odlikuje oblikovna preglednost, še zlasti pa poln izdaten ton, ostajajo. Glasba je umetnost časa. Profesorju Škerjancu je bilo dano, da je z glasbo premagal čas.

Njegovi družini izrekam v imenu Akademije za glasbo in v svojem imenu – globoko sočutje.

Pavel Mihelčič

dekan AG