Simfonični orkester Radiotelevizije Slovenija
Dirigent: doc. Marko Hribernik

Solisti:

Arijan Mačak, saksofon
Mentor: prof. Miha Rogina

Andraž Malgaj, harmonika
Mentor: prof. Luka Juhart

Jan Tominić, saksofon
Mentor: prof. Miha Rogina

Jelena Pejić, violina
Mentor: prof. Vasilij Meljnikov

Spored:
Renée Corniot (1901–1972)
EGLOGUE ET DANES PASTORALE

Krzysztof Penderecki (1933–2020)
KONCERT ZA HARMONIKO IN ORKESTER

Henri Tomasi (1901–1971)
KONCERT ZA ALTOVSKI SAKSOFON IN ORKESTER
I. Andante – Allegro  
II. Giration

‣ ‣ ‣

Johannes Brahms (1833–1897)
KONCERT ZA VIOLINO IN ORKESTER V D-DURU, op. 77
Allegro ma non troppo
Adagio
Allegro giocoso, ma non troppo vivace

Saksofon je eden najmlajših instrumentov v svetu klasične glasbe, uveljavil pa se je v jazzovski glasbi 20. stoletja. Njegov izumitelj, belgijski izdelovalec instrumentov Adolphe Sax, je saksofon patentiral leta 1846 in je želel, da bi bil nov instrument del simfoničnega orkestra, katerega sestava pa je bila takrat že trdno uveljavljena, in mnogi so menili, da se barva saksofona ne zliva dobro z ostalimi instrumenti. Čeprav nikoli ni bil popolnoma vključen v klasični orkester, se je ansambelska glasba s saksofonom začela pojavljati v 19. stoletju, še večkrat pa v zgodnjem 20. stoletju. Kot solistični instrument je saksofon močno promovirala saksofonistka iz Bostona Elise Hall, ki je naročila dela vodilnim skladateljem, vključno s Claudom Debussyjem, Andréjem Capletom in Vincentom d'Indyjem. Njenemu zgledu pri razvijanju repertoarja za instrument sta sledila saksofonista Sigurd Raschèr in Marcel Mule.
Skladbo Ekloga in pastirski ples za saksofon in orkester je leta 1946 napisal francoski skladatelj, dirigent in violinist Renée Corniot, rojen leta 1901 v Lyonu. Štirinajstminutna skladba, namenjena tehnično podkovanim saksofonistom, je bila posvečena takratnemu profesorju na Pariškem konservatoriju Marcelu Mulu, ki je bil odgovoren za razvoj celih generacij klasičnih saksofonistov. Skladba poteka v enem stavku. Prvi del, Molto Moderato, je počasnejši in speven. Solistična kadenca pa pripelje do drugega, hitrega, energičnega in igrivega dela skladbe z oznako Allegro giocoso.

Ključna osebnost avantgarde 60. let prejšnjega stoletja Krzysztof Penderecki (1933–2020), mednarodno priznan poljski skladatelj in dirigent, se je rodil v mestu Dębica na jugovzhodu Poljske. Njegova glasbena izobrazba se je začela v Krakovu, kjer je študiral violino in glasbeno teorijo na Akademiji za glasbo, kasneje pa se je popolnoma osredotočil na kompozicijo. Penderecki velja za pionirja sodobne glasbe 20. stoletja in raziskovalca novih izraznih možnosti instrumentov in človeškega glasu. Zgodnja dela kažejo vplive Antona Weberna in Pierra Bouleza, deloma pa se je zgledoval tudi pri Igorju Stravinskem. V svojih kompozicijah je rad uporabljal nenavadne intervale, tonske grozde in glissande. Te tehnike je najbolj izrazito predstavil v delu Žalostinka za žrtve iz Hirošime leta 1960. V sedemdesetih letih se je značaj skladateljevega glasbenega jezika začel spreminjati. Osrednjo vlogo je prevzela lirična melodija, skladatelj pa se je po svojem mnenju s povrnitvijo k tradiciji rešil avantgardnih pasti formalizma.
Koncert za harmoniko in orkester je leta 2017 Maciej Frackiewicz s skladateljevim pooblastilom priredil iz Dvojnega koncerta za violino in violo, ki ga je Penderecki napisal leta 2012 v počastitev praznovanja 200. obletnice ustanovitve dunajskega Društva prijateljev glasbe. Skladba je postala priljubljena kmalu po premieri. Avtor priredbe za harmoniko in orkester, ugledni poljski harmonikar mlajše generacije, je s to zanimivo različico odkril nove zvočne plati skladbe, ko je združil dva parta (violine in viole) v enega za harmoniko.  Koncert je oblikovan v enem stavku, ki se začne z dolgim kadenčnim uvodom solista. Postopoma se napetost stopnjuje do dramatičnega vrhunca, ki vodi v fortissimo vstop celotnega orkestra. Proti koncu dela tempo postopoma upada, dokler solist in orkester ne izzvenita v visokem registru do pianissima.

Henri Tomasi (1901–1971) je bil skladatelj in dirigent francoskega rodu, znan po svojih prispevkih h klasični glasbi 20. stoletja. S sedmimi leti je začel z učenjem klavirja in glasbene teorije na Marsejskem konservatoriju. Po 1. svetovni vojni, pri šestnajstih letih, se je vpisal na Konservatorij v Parizu, kjer je študiral dirigiranje pod mentorstvom Georgesa Caussadeja, Paula Vidala, Vincenta d'Indyja in Philippa Gauberta. Leta 1927 je prejel prvo nagrado za dirigiranje na Grand Prix de Rome za kantato Coriolan. V tridesetih letih 20. stoletja je bil poleg Prokofjeva, Poulenca, Milhauda in Honeggerja eden od ustanoviteljev skupine za sodobno glasbo »Triton«.  Dirigiral je v številnih opernih hišah po vsem svetu, bil pa je tudi plodovit skladatelj. Posebej pomembna je njegova orkestralna glasba, zlasti koncerti. Njegova glasba je barvita, slikovita in čutiti je vpliv francoskih prednikov. Pogosto se je nanašal na vsebine, povezane z rodno Korziko, pisal pa je tudi glasbo po navdihu srednjeveških verskih pesmi.
V standardni repertoar klasičnih saksofonistov sodi skladateljev Koncert za altovski saksofon in orkester, ki ga je napisal leta 1949 za tekmovanje na Pariškem konservatoriju. Delo je posvečeno Marcelu Mulu, znanemu francoskemu saksofonistu, ki je koncert tudi krstno izvedel skupaj s Francoskim nacionalnim orkestrom pod Tomasijevo taktirko. Skladba je sestavljena iz dveh stavkov. Skrivnostni Andante uvede prvi stavek. Sledi mu živahen Allegro  v 5/4 taktovskem načinu, ki z ritmično fleksibilnostjo daje občutek neravnovesja. Melodija v tem delu je podobna koračnici, saksofon pa lahko pokaže svojo tehnično spretnost in zvočni razpon. Barvita orkestracija spominja na razkošje Ravelove skladbe La Valse. Dolga kadenca za saksofon, ki jo subtilno spremlja harfa, pripelje do dinamično vzpenjajočega se finala prvega stavka. V energičnem drugem stavku z oznako »Giration«, ki označuje hitre, krožne motive, se pogosto menjujeta metrum in tonaliteta, kar ohranja občutek neravnovesja iz prvega stavka. Koncert se zaključi s počasnim Largom, ki posnema uvodno temo iz prvega stavka.

Nemški skladatelj in pianist Johannes Brahms (1833–1897), rojen v Hamburgu, je tipičen predstavnik absolutne glasbe v 19. stoletju in velja za edinega pravega naslednika Beethovna. Kljub klasicističnim oblikam njegova glasba ostaja romantična po izrazu in glasbenih sredstvih. Brahms je bil odličen pianist, vendar si nikoli ne bi želel, da bi ga identificirali s klavirskimi virtuozi, kakršni so gostovali po Evropi in komponirali virtuozne variacije na melodije iz Mozartovih in Verdijevih oper. Njegova klavirska koncerta sta strogi in resni deli, ko pa je šlo za pisanje violinskega koncerta, se je oziral po Beethovnu in njegovem Violinskem koncertu, kar se kaže v izbiri tonalitete in v dolgem liričnem prvem stavku v sonatni obliki.
Koncert za violino v D-duru, op. 77 je nastal leta 1878 in predstavlja Brahmsa na vrhuncu njegovih ustvarjalnih moči. Delo, ki ga zaznamujejo lirične melodije in bogata orkestracija, je Brahms napisal za svojega dolgoletnega prijatelja, violinskega virtuoza Josepha Joachima, s katerim je tesno sodeloval pri oblikovanju solističnega parta. Koncert je preizkus solistovih tehničnih in glasbeniških sposobnosti in še danes ostaja delo, po katerem posegajo le najboljši violinisti. Premierno je koncert izvedel Joachim v Leipzigu prvega januarja 1879 z lastno kadenco v prvem stavku. Brahms je monumentalno delo skladal v prehodnem obdobju svojega življenja. Do poznega 19. stoletja se je uveljavil kot eden vodilnih skladateljev svojega časa, vendar pa se je spopadal tudi s težo pričakovanj, povezanih z njegovimi predhodniki, zlasti z Beethovnom.
V prvem stavku, Allegro ma non troppo, je glavna tema, ki temelji na tonih D-dur akorda, predstavljena na samem začetku dela, ko jo zaigrajo nizka godala, rogovi in fagota. Po orkestrski ekspoziciji, v kateri se predstavi prva tema, sledi drzen vstop violine, ki obdeluje že znan material ter predstavi novo spevno drugo temo. Drugi stavek, počasni Adagio v F-duru, se odvija kot liričen dialog med solistom in orkestrom, ki sta enakovredna. Začne se z dolgo temo v oboi ob spremljavi pihal. Temo nato prevzame in razširi solist, ki ga tokrat spremljalo godala, teksture in harmonije pa postanejo vse bolj drzne, dokler se tema ne povrne v osnovni tonaliteti. Bučni zvoki finala, ognjevitega Rondoja, so poklon Joachimovim madžarskim koreninam.

Komentarji k skladbam: Lea Pinter

Slovenski dirigent Marko Hribernik, rojen v glasbeni družini, je začel svojo glasbeno pot kot pianist in diplomiral na Akademiji za glasbo v Ljubljani v razredu profesorja Acija Bertonclja. Za pomembne pianistične dosežke je prejel študentsko Prešernovo nagrado. Že v času, ko je študiral klavir, je začel tudi svojo dirigentsko pot, najprej na ljubljanski Akademiji za glasbo pri profesorju Antonu Nanutu, pozneje pa na Univerzi za glasbo na Dunaju v razredu profesorja Uroša Lajovica, kjer je leta 2004 diplomiral z odliko. Sodeluje z vsemi slovenskimi orkestri in obema nacionalnima opernima gledališčema. Dirigira doma in v tujini na različnih glasbenih festivalih. Je docent na oddelku za orkestrsko dirigiranje Akademije za glasbo v Ljubljani. Od oktobra 2020 je umetniški direktor opere SNG Opera in balet Ljubljana.

Arijan Mačak je mladi saksofonist, ki je svoje glasbeno izobraževanje začel na Glasbeni šoli Matije Petra Katančića v Valpovu in ga nadaljeval na Srednji glasbeni šoli Frana Kuhača v Osijeku (Hrvaška). Trenutno je študent 2. letnika magisterija na Akademiji za glasbo v Ljubljani v razredu Mihe Rogine. Tekom šolanja je sodeloval na mnogih glasbenih tekmovanjih kot so Aeolus v Düsseldorfu, Saxgo v Novi Gorici, TEMSIG in Papandopulo, kjer je posegal po visokih rezultatih. Leta 2022 je na tekmovanju TEMSIG osvojil 1. nagrado in zlato plaketo v najvišji kategoriji. V Novembru 2023 se je na prestižnem tekmovanju Adolphe Sax v Dinantu (Belgija) plasiral v polfinale. Kot solist se je predstavil na koncertih s Komornim godalnim orkestrom Slovenske filharmonije v ciklu koncertov Sozvočje svetov in z Orkestrom Slovenske filharmonije ter je za oba koncerta prejel Prešernovo nagrado Akademije za glasbo Univerze v Ljubljani. Kot član različnih komornih zasedb je nastopal po Sloveniji in tujini ter se predstavil na koncertih v organizaciji Festivala Ljubljana, Festivala Lent, Akademije za glasbo, Glasbene mladine Slovenija, GML ter je nastopil na Bienale-u v Kopru. Junija 2022 je imel solistični recital na festivalu Lent, Marca 2023 je imel solistični recital na festivalu Ljubljana in Oktobra 2023 je imel solistični recital v organizaciji GML. Redno se udeležuje tudi mojstrskih tečajev in seminarjev pri svetovno uglednih profesorjih, kot so Vincent David, Claude Delangle, Jean-Denis Michat, Simon Diricq idr.

Andraž Malgaj je svojo glasbeno pot pričel na glasbeni šoli Laško in nadaljeval na srednji glasbeni šoli v Velenju. Nedavno je z odliko zaključil magistrski študij na Akademiji za glasbo v Ljubljani pri profesorju Luki Juhartu. Izpopolnjeval se je tudi na številnih seminarjih pri priznanih profesorjih harmonike, kot so: Claudia Buder, Mie Miki, Hugo Noth, Inaki Alberdi, Veli Kujala. Do sedaj je prejel veliko število zlatih plaket na državnih in mednarodnih tekmovanjih. Leta 2019 je na mednarodnem tekmovanju Pannoniaccordion v Murski Soboti prejel zlato plaketo in 1. nagrado v najvišji kategoriji, prav tako je tudi na državnem tekmovanju TEMSIG leta 2020 prejel zlato plaketo in 1. nagrado v najvišji kategoriji, ter posebno nagrado za najboljšo izvedbo skladbe slovenskega skladatelja. Poleg tekmovanj tudi veliko nastopa na raznih prireditvah in koncertih: v okviru Glasbene mladine Ljubljanske (Prisluhnimo v operi in Mladi mladim), v ciklu Solo e da Camera, koncert GM oder 2023 v Ajdovčščini, Celju in Ljubljani v okviru Glasbene mladine Slovenije in koncert na Simfoničnih matinejah v Gallusovi dvorani Cankarjevega doma, koncert na Mladih virtuozih v okviru Festivala Ljubljana, sodelovanje s člani pihalnega kvinteta Slowind na 8. Slowindovi pomladi itd. Kot solist je leta 2022 nastopil s Harmonikarskim orkestrom Akademije za glasbo UL in leta 2023 s Komornim godalnim orkestrom Slovenske filharmonije s skladbo Divertilamento skladatelja Mateja Bonina. Andraž je tudi prejemnik Prešernove nagrade Akademije za glasbo v Ljubljani za solistične in komorne koncerte v letu 2021/2022.

Jan Tominić je študent Akademije za glasbo v Ljubljani v razredu prof. Mihe Rogine, smer saksofon. Glasbeno se je začel izobraževati leta 2011 v Glasbeni šoli Ferda Livadića pri prof. Tomislavu Žužku. Med študijem je nastopil na različnih državnih in mednarodnih tekmovanjih ter osvojil več prvih nagrad (HDGPP (52., 54., 56., 57., 58.), W&B (2015, 2019, 2021), EMONA (2015, 2018), Tekmovanje Davorin Jenko 2017, TEMSIG 2022). Je prejemnik dveh Oskarjev znanja. Leta 2018 je zmagal na hrvaškem izboru za Evrovizijo mladih glasbenikov pod mentorstvom prof. Aljaža Razdevšeka. Med njegovim vidnješimi koncerti velja omeniti nastop na festivalu Zagreb Classic v spremstvu Simfoničnega orkestra HRT, Svetovnem kongresu saksofonistov, Županjskih glasbenih večerih, Festivalu Lent ter na Mladih virtuozih.

Jelena Pejić (1999, Leskovac, Srbija) se je po končani Šoli za glasbene talene v Ćupriji vpisala na Akademijo za glasbo v Ljubljani, kjer je trenutno absolventka v razredu prof. Vasilija Meljnikova. Kot solistka in komorna glasbenica je nastopala na številnih koncertih in festivalih. Novembra 2022 je nastopila kot solistka z Orkestrom Slovenske filharmonije ter za izvedbo Violinskega koncerta P. I. Čajkovskega prejela Prešernovo nagrado Akademije za glasbo UL. Solistično in komorno (Trio Setsuna, Godalni sekstet Akademije za glasbo, kvintet Astra, Slovenski godalni sekstet, kvartet Dissonance in drugi) je nastopila na koncertih v organizaciji Festivala Ljubljana, Glasbene mladine ljubljanske, v ciklu Solo e da camera Akademije za glasbo UL, na Kroparskem glasbenem abonmaju ... Kot članica prvih violin ansambla Dissonance redno nastopa na koncertih ansambla v Sloveniji in tujini. V letih 2021, 2022 in 2023 je nastopila tudi kot koncertna mojstrica Simfoničnega orkestra Akademije za glasbo UL. Sodelovala je na različnih orkestrskih projektih (Orkester Norden, orkester akademije v Gothenborgu) z nizom koncertov na Finskem, Švedskem in Estonskem, kot tudi na festivalih v Srbiji (BEMUS, BELEF, Boljšoj festival, ARLEMM). Sodeluje z Orkestrom Slovenske filharmonije, Simfoničnim orkestrom RTV Slovenija in Orkestrom SNG Opera in balet Ljubljana. V opernem orkestru je od leta 2022 zaposlena v sekciji prvih violin. Izobraževala se na mojstrskih tečajih pri profesorjih, kot so Tymur Melnyk, Dan Zhu, Robert Lakatoš, Vasilij Meljnikov, Wonji Kim Ozim, Miroslav Pavlović, Goran Kentera ...