Dr. TINA BOHAK: JULIJ BETETTO (1885–1963) NESTOR OPERNIH IN KONCERTNIH PEVCEV

naročilnica

Monografija obravnava tematiko, povezano s pevsko šolo Julija Betetta, in je vsebinsko razdeljena na štiri poglavja s podpoglavji, ki obravnavajo zgodovinski razvoj poučevanja petja na Slovenskem do ustanovitve Konservatorija Glasbene matice, umetniško in pedagoško pot Julija Betetta, njegovo pevsko šolo ter recepcijo in njen pomen za slovensko glasbeno, natančneje pevsko pedagogiko in poustvarjalno prakso. Basista Julija Betetta (1885–1963) uvrščamo med najpomembnejše slovenske in jugoslovanske glasbene poustvarjalce 20. stoletja, kot izjemen basist se je zapisal tudi v zgodovino evropske operne poustvarjalnosti. Rojen Ljubljančan se je šolal v domačem mestu in leta 1903 postal član ljubljanske Opere. Leta 1907 se je vpisal na dunajsko Akademijo za glasbo in gledališko umetnost in jo v dveh letih z odliko končal. V dunajski Dvorni operi je začel peti že med študijem in tam ostal do konca sezone 1921/1922, ko se je odzval povabilu Mateja Hubada in sprejel mesto prvega basista v ljubljanski Operi. Konec leta 1924 je kot pedagog začel delovati na Konservatoriju Glasbene matice. Z njim se je pouk solopetja na Slovenskem populariziral, intenziviral in sistemiziral. Decembra 1933 je prevzel ravnateljsko mesto Državnega konservatorija, leta 1942 je postal rektor Glasbene akademije. Ob koncu 30. let so začeli veljati njegovi učni načrti za solopetje za celotno vertikalo glasbenega šolstva. Po vojni je do upokojitve leta 1962 deloval na Akademiji za glasbo, bil predstojnik solopevskega oddelka, dva mandata rektor ustanove in inšpektor za pouk solopetja. Betetto je utemeljil lastno pevsko šolo, ki sicer ni sistemizirana ali izdana v obliki didaktičnega priročnika, njeni temelji so sistematičnost, pevska tehnika in metodika petja. Nastala je po vzorih pevske šole Thuiskona Hauptnerja (1880), njegovih dunajskih profesorjev petja in iz lastne pevske prakse. Z Betettom se je raven poučevanja na Slovenskem izjemno dvignila in dosegla evropsko primerljivo raven, kar potrjujejo številni uspehi njegovih učencev, študentov oz. zrelih umetnikov, ki so se uveljavili kot operni in/ali koncertni pevci ter pevski pedagogi. Društvo glasbenih umetnikov Slovenije podeljuje Betettovo nagrado za umetniške dosežke, od leta 1990 je pred ljubljansko Opero njegov doprsni kip. Življenjska pot velikega umetnika in pevskega pedagoga se je končala 14. januarja 1963.