Dvorana slovenskih skladateljev
Vegova 7, Ljubljana

MAGISTRSKI KONCERT
Lara Hrastnik, harfa

Jera Petriček Hrastnik, sopran
Sae Lee, klavir
Dorotea Senica, flavta
Kim Kozlevčar, violončelo

Mentorica:
izr. prof. Mojca Zlobko Vajgl

Spored
Franz Liszt (1811–1886), tr. H. Renie
LE ROSSIGNOL, S. 250/1.

Johann-Sebastian Bach (1685–1750), tr. M. C. Jamet
SUITA ZA LUTNJO št.1, BWV 996
Prélude
Allemande
Courante
Sarabande
Bourrée
Gigue

Alojz Srebotnjak (1931–2010)
PISMA ZA SOPRAN IN HARFO (A.Gradnik)
Andante amabile
Sostenuto
Tranquillo

PET PRELUDIJEV ZA HARFO
Con moto
Andante, con espressione
Allegretto, leggiero
Moderato, molto agitato
Allegro, quasi rustico

KONCERT ZA HARFO IN ORKESTER
Larghetto – tema z variacijami

Marcel Grandjany (1891–1975)
RAPSODIJA ZA HARFO op.10

Maurice Ravel (1875–1937), tr. C. Salzedo
SONATINA V TRIU za flavto, čelo in harfo
Modére
Mouvement de Menuet
Animé

K sporedu
V središče mojega magistrskega koncerta sem postavila glasbo slovenskega skladatelja Alojza Srebotnjaka, saj se le-ta navezuje na temo moje magistrske naloge. Koncert bom pričela in zaključila z dvemi deli, ki sta v originalu napisani za klavir. Slišali pa boste tudi baročno in virtuozno-romantično skladbo.

Franz Liszt (1811–1886) je bil madžarski klavirski virtuoz in skladatelj. Po opravljenem konservatoriju na Dunaju je študiral v Parizu. Poznamo ga kot romantičnega virtuoza, ki je s svojimi tehničnimi sposobnosti mejil na demonično. Koncertiral je po vsej Evropi, poznal in sodeloval je z Berliozom, Chopinom, Mendelssohnom, Schubertom, Wagnerjem idr. Pri klavirju je vpeljal številne tehnične novosti, odkrival je nove zmožnosti instrumenta in dajal zvoku novo podobo. Le Rossignol (v prevodu Slavček) je pesem ruskega pesnika Antona Delviga (1798–1831), ki jo je uglasbil ruski skladatelj Alexander Alyabyev (1787–1851). Liszt jo je priredil za klavir leta 1842, francoska harfistka in skladateljica Henriette Renié (1875–1956) pa je njegovo verzijo priredila za harfo.

Johann-Sebastian Bach (1685–1750) je bil nemški skladatelj in organist v obdobju baroka in je splošno priznan kot eden izmed najboljših skladateljev vseh časov. Njegova dela, znana po intelektualni globini, tehnični zahtevnosti in umetniški lepoti, so navdihovala skoraj vse evropske glasbenike od Mozarta do Schönberga. V svojem dolgem in plodnem življenju je ustvaril izredno veliko skladb, od enostavnih do celovečernih oratorijev. Skladal je za vse instrumente, glasove, orkestre in vokalne zasedbe ter je bil gotovo najbolj univerzalen skladatelj vseh časov. V smislu kontrapunktične invencije in instrumentacije je do popolnosti razvil slogovne značilnosti baročne glasbe, predvsem v okviru koncertov, fug, kantat in partit oziroma suit. Bachovo Suito št. 1, BWV 996, v originalu napisano za lutnjo, je za harfo priredila francoska harfistka Marie-Claire Jamet (1933).

Slovenski skladatelj Alojz Srebotnjak (1931–2010) se je zgodaj umaknil od tradicionalnega glasbenega jezika. S študijem v tujini je v svoj ekspresionistični slog dodal elemente dodekafonije, kasneje tudi elemente aleatorizma in glasbene grafike. Je eden redkih slovenskih skladateljev, ki se je v 12-tonsko tehniko poglobil in redno komponiral v različnih variantah te tehnike. Z njegovo raznoliko in barvito paleto del ga uvrščamo med najradikalnejše skladatelje obdobja po drugi svetovni vojni. S svojim opusom se uvršča med najvidnejše slovenske glasbenike. Je avtor številnih del na področju orkestrske, zborovske, odrske, komorne, instrumentalne in vokalno-instrumentalne glasbe, velik pečat pa je pustil tudi v zgodovini slovenske filmske glasbe. Srebotnjak je posebno pozornost v življenju namenil glasu in harfi. Delo Pisma za sopran in harfo iz leta 1956 uvrščamo v njegov zgodnji ustvarjalni opus. Gre za stilsko ekspresionistično delo, sicer z romantičnimi melodičnimi linijami, z dodanimi elementi dodekafonije. V delu je skladatelj pokazal, kako je obvadal tehniko vokala in harfe. Značaj skladbe je spretno povezal z jezikovno ravnjo besedila, ki izhaja iz cikla sedmih pesmi Pisma slovenskega pesnika Alojza Gradnika (1882–1967). Tematika pesmi je strašljiva – govori o neločljivi povezavi med ljubeznijo in smrtjo, kjer sta ljubezen in smrt različni imeni za isti pojav: ljubezen govori še iz groba, še od tam povzroča slast in grozo, seveda pa velja obratno – še iz življenja sega naprej v grob. Srebotnjak je uglasbil prve tri pesmi iz cikla.

Pet preludijev za harfo iz leta 1960 je edino Srebotnjakovo solistično delo za ta instrument in pomeni pomemben prispevek k slovenski harfni literaturi. Njegova konstantna prisotnost na koncertnih odrih dokazuje, da gre za delo, ki 60 let od svojega nastanka še vedno uspešno nagovarja sodobnega poslušalca, hkrati pa je dovolj tehtno, da predstavlja izziv izvajalcu. Znotraj Srebotnjakovega opusa sicer Preludiji predstavljajo prehod med zgodnjim iskanjem ekspresivnosti melodičnih linij in zvočnega barvanja ter kasnejšim prehodom v 12-tonsko tehniko. Vsak preludij ima svoj karakter in posebne stilne značilnosti Srebotnjakovega komponiranja: ekspresivnost glasbenega izraza, motivična enotnost, simetrična strukturiranost in formalna zaokroženost, pa tudi črpanje gradiva iz makedonske in slovenske folklore.

Vrhunec komponiranja za harfo pa je Srebotnjak dosegel s Koncertom za harfo in orkester iz leta 1971. Delo je napisano v 12-tonski tehniki, kar je bil za skladatelja velik izziv, saj ima harfa zaradi svoje diatonične uglasitve in zapletenega mehanizma precejšnji problem z izvajanjem kromatike. Srebotnjak se je odlično znašel in v delu uporabil dve različni seriji, in sicer eno 8-notno za harfo ter drugo v 12-tonski tehniki za orkester. Seriji sta spretno oblikovani, tako da med njima ne prihaja do podvajanj tonov. Koncert ima dva stavka, ki pa sta tradicionalno grajena; danes bo izveden zgolj prvi: Lerghetto – tema z variacijami, sicer pa mu sledi še svobodni Allegro v sonatni obliki.

Marcel Grandjany (1891–1975) je bil francosko-ameriški harfist in skladatelj. Rodil se je v Parizu in bil že pri enajstih letih sprejet na Pariški konservatorij, kjer je študiral pri znamenitemu harfistu Alphonseu Hasselmansu. Kot harfistični virtuoz je nastopal po vsej Evropi in tudi Ameriki, kamor pa se je kasneje tudi preselil. Od leta 1938 do konca svojega življenja je poučeval harfo na Julliard School of Music. Za harfo je napisal ogromno del in s tem pustil velik pečat v harfni literaturi. Rapsodijo na temo gregorijanskega velikonočnega napeva za harfo in orkester op. 10 je Grandjany napisal leta 1921, istočasno je izdal tudi edicijo za solo harfo.

Maurice Ravel (1875–1937) sodi med najpomembnejše skladatelje impresionizma. Rodil se je v Pirenejih, pozneje pa živel v Parizu. Študiral je kompozicijo in klavir na pariškem konservatoriju, kjer so profesorji v njegovih skladbah že opazili vpeljevanje nenavadnih harmonskih zvez. Ravelovo življenje se je v glavnem odvijalo v trojici držav Švica-Španija-Francija, njegovo najbolj znano delo je Bolero. Sonatina je klavirsko delo, ki ga je napisal Ravel med letoma 1903 in 1905. Priredbo za flavto, violončelo in harfo je napisal Carlos Salzedo (1885–1961), francoski harfist, znan po svojih nadrealističnih tehničnih sposobnosti. Kot skladatelj je za harfo napisal veliko del. Sonatina v triu se zaradi tehničnih posebnosti in velike uporabe kromatike uvršča med najbolj zahtevna komorna dela za harfo.