KATJA FERENC, FLAVTA
Mentor: prof. Matej Zupan
SAE LEE, KLAVIR
Spored:
Camille Saint-Saëns: Romanca za flavto in klavir
Ian Clarce: The Great Train Race za solo flavto
Lowell Liebermann: Sonata za flavto in klavir, op. 23

ANDRAŽ MALGAJ, HARMONIKA
Mentor: izr. prof. Luka Juhart
Spored:
Georg Friedrich Händel: Suita v g-molu št. 7
Uvertura, Andante, Allegro, Sarabanda, Gigue, Passacaille
Uroš Rojko: 5 tangov
Uroš Rojko: Balg-Kann

Francoski skladatelj Camille Saint-Saëns (1835–1921) velja za enega pomembnejših skladateljev z bogatim romantičnim opusom, danes najbolj poznan po svojih orgelskih delih, koncertih za violino, klavir in violončelo ter humoristični glasbeni suiti Živalski karneval. Že kot otrok in študent na Pariškem konservatoriju je svoj navdih črpal iz poslušanja svojih sodobnikov, denimo Franza Liszta in Roberta Schumanna, katerih slog pisanja se odraža tako v zgodnjih kot tudi v zrelih delih skladateljevega opusa. Kljub številnim kritikam, ki jih je bil deležen predvsem s strani impresionistov in ljubiteljev dodekafonije, češ, da je njegova glasba elegantna in tehnično brezhibna, a občasno suha in brez čustev, pa se ravno nasprotje odraža v Romanci za flavto in klavir, op. 37, ki je nastala kmalu po francosko-pruski vojni leta 1871. Po podpisu Versajske mirovne pogodbe januarja 1871 je marca oblast v Parizu prevzela Pariška komuna. Saint-Saëns je v strahu za svojo varnost pobegnil v izgnanstvo v London in v teh ekstremnih razmerah napisal Romanco, za katero se zdi, da ji okoliščine, v katerih je nastajala, ne pridejo do živega. Pretežno kratka skladba nam naslika očarljivo ekspresivno linijo z neposredno privlačnostjo lirične melodije, ki tridelno skladbo poveže v vokalno celoto ter nam poda občutek melanholije in miru. Skladba je bila tako zaradi svoje priljubljenosti večkrat prirejena za druge solistične instrumente kot tudi za orkestrsko izvedbo, v flavtističnem svetu pa se je uveljavila kot del osnovnega repertoarja za flavto.

Britanski flavtist in skladatelj Ian Clarke (1964 –) je eden izmed vodilnih skladateljev v svetu flavte. Flavte se je sprva učil kot samouk, sčasoma pa pokazal velik interes za rock glasbo. To je pripeljalo do tega, da je želel v svojih skladbah venomer združiti klasično flavto z modernejšimi pridihi, za kar je bil kot skladatelj tudi večkrat nagrajen. Skladba The Great Train Race je ena izmed njegovih najpopularnejših skladb za solo flavto na recitalih po svetu, saj navduši tako glasbenike kot tudi laične poslušalce. S podnaslovom Flavta, kot je običajno ne slišite je ena tistih skladb, ki od poustvarjalca zahteva široko znanje razširjenih tehnik igranja flavte, kot so petje in igranje, eksplozivni alikvoti in krožno dihanje. Skladatelj skuša na poslušljiv način upodobiti premikajoči se vlak, njegovo pospeševanje in ustavljanje ter flavto kot inštrument predstaviti v povsem drugačni luči, kot smo ga navajeni.

Ameriški skladatelj, pianist in dirigent Lowell Liebermann (1961–) velja za enega izmed najbolj izvajanih še živečih skladateljev. Kompozicijo je študiral na prestižni glasbeni akademiji Juilliard, kjer sta bila njegova mentorja David Diamond in Vincent Persichetti. Napisal je okoli 300 del različnih žanrov. Med njimi nedvomno izstopa Sonata za flavto in klavir, op. 37 (1987), napisana za flavtistko Paulo Robinson po naročilu Komornega festivala Spoleto v Charlestonu. Sonata je odličen primer Liebermannove naklonjenosti do klasične sonatne forme. Prvi stavek, Lento, vsebuje dolge linije, ki so zapisane v široki paleti dinamičnih sprememb ter na drugi strani kontraste med zadržano melodijo ter dramatičnimi vmesnimi deli. Drugi stavek, Presto energico, pa je zaznamovan z ritmično intenziteto in deluje kot rondo, ki od izvajalca zahteva dobro tehnično podkovanost. Skladba se je hitro uvrstila na seznam železnega repertoarja za flavto ter postala ena izmed bolj izvajanih skladb na koncertih po svetu.

V svojem izredno bogatem opusu je Georg Friedrich Händel med drugim zapustil tudi suite za čembalo, ki poleg Bachovih suit sodijo v sam vrhunec baročnega žanra. V standardno zgrajene suite z osnovnimi štirimi stavki je Händel pogosto vključil dodatne stavke. Kot je za obliko tudi sicer značilno, povezuje stavke Suite št. 7 v g-molu, HWV 432 (1729) tonalna enotnost. Delo uvaja tridelna francoska Uvertura (počasi – hitro – počasi), sledi ji okrašena melodija drugega stavka Andante. Tretji stavek, Allegro, je napisan v dinamičnem dvoglasju. Sledi mu kontrastna Sarabanda v baročni dvodelni obliki, sestavljena iz tri- in štiriglasnih akordov, z melodijo v zgornjem glasu. Gigue zopet prinaša živahno in virtuozno dvoglasje, suito pa zaključuje monumentalna Passacaglia v poudarjenem kontrapunktskem slogu.

Skladatelj in profesor kompozicije Uroš Rojko je o zbirki svojih del Tangi (1995/2017) povedal naslednje: »Nikoli si nisem mislil, da bom kdaj napisal tango. Po njem me je povprašal ekscelentni harmonikar Stefan Hussong. Za objavo zgoščenke Tango Fantasy pri japonski založbi Denon mu je manjkala še ena skladba. Sprva sem hotel le poskusiti. Improviziral sem čisto spontano in posnel improvizacije. Petkrat sem improviziral 'isto' skladbo in želel zasnovati tango iz najboljše verzije. Začuda pa so bile verzije tako različne in zanimive, da sem sklenil skomponirati vseh pet. Iz zadnjih treh improvizacij so najprej nastali trije tangi za solo harmoniko in leta 2017 še 1. in 2. tango. Tretjega, najbolj divjega je Stefan Hussong poimenoval Alien Tango in ga izbral za omenjeno zgoščenko. Za naslednjo zgoščenko tangov (Revolucionario pri založbi Thorofon) pa me je Stefan Hussong pobaral za duo verzijo, torej za harmoniko in klavir. Tako je nastalo pet Tangov za harmoniko in klavir, posvečenih pianistki Miki Yamada in Stefanu Hussongu, v spomin na velikega mojstra Astorja Piazzollo.«

Svojo skladbo Balg-kann (2011) je Uroš Rojko predstavil tako: »Balg-Kann je nastal po naročilu akordeonista Denisa Patkovića. V nemškem Calwu rojeni glasbenik, čigar predniki izhajajo iz nekdanje Jugoslavije, si je zamislil nenavaden projekt: Štirje komponisti naj bi za solistični koncert napisali skladbe, ki se (na kakršen koli način) nanašajo na ljudski melos geografskega področja, od koder izvirajo njegove korenine, to je Balkan. Naslov skladbe je besedna igra: BALG (po nemško meh) in KANN (po nemško – lahko ali pa: je zmožen). V skladbi Balg-kann nisem želel oponašati ali citirati balkanskih virtuozov, pač pa sem skušal specifiko, gestus omenjene glasbe, kot so tehnika izvajanja trilerjev in predložkov, bliskovitih melodičnih fraz in kot so neulovljivost asimetričnih ritmičnih in metričnih vzorcev, vnesti v retoriko sodobnega kompozicijskega stavka.«

Katja Ferenc je z igranjem flavte pričela s sedmimi leti na Glasbeni šoli Lendava pri profesorici Maji Novak. Z devetimi leti se je udeležila Mednarodnega tekmovanja pihalcev v Požarevcu , kjer je v naslednjih letih trikrat zaporedoma postala prvonagrajenka. Vzporedno je pričela še s poukom klavirja pri profesorici Danici Baša, pri kateri je v treh letih zaključila šest razredov. Leta 2015 je na državnem tekmovanju mladih slovenskih glasbenikov TEMSIG prejela zlato priznanje v disciplini solfeggio. Istega leta je uspešno opravila sprejemne izpite na obeh konservatorijih ter se vpisala na Konservatorij za glasbo in balet Ljubljana, kjer se je šolala pri profesoricah Neži Prešeren in Lizi Hawlina. V času srednješolskega izobraževanja je postala nagrajenka številnih domačih in tujih tekmovanj – Tekmovanje mladih slovenskih glasbenikov TEMSIG (2016, 2019), tekmovanje Citta di Palmanova v Italiji, Mednarodno tekmovanje Emona, World international music competition Beograd, North Music Competition v Stockholmu, Mednarodno tekmovanje Woodwind & Brass v Varaždinu …
Leta 2019 je kot solistka nastopila s Komornim godalnim orkestrom Slovenske filharmonije ter istega leta krstno izvedla njej posvečeno skladbo Mists za solo flavto skladatelja Sama Vidica. Za izjemne zasluge pri umetniškem uveljavljanju v Sloveniji in v tujini je prejela Škerjančevo nagrado Konservatorija za glasbo in balet Ljubljana, posebno nagrado župana Občine Lendava ter postala štipendistka Zavarovalnice Triglav v projektu 'Mladi upi', ki podpira najuspešnejše mlade umetnike in športnike. Prav tako se je kot odlična komorna glasbenica predstavila na različnih tekmovanjih in koncertih v Sloveniji, Nemčiji in Franciji.
Trenutno je študentka flavte na ljubljanski Akademiji za glasbo pri profesorju Mateju Zupanu ter na Conservatoire a Rayonnement Régional de Rueil-Malmaison v Franciji, kjer študira flavto pri profesorju Julienu Beaudimentu in komorno igro pri Michelu Moraguesu. Redno se udeležuje seminarjev in mojstrskih tečajev pri svetovno uveljavljenih flavtistih, kot so Philippe Bernold, Felix Renggli, Adriana Ferreira, Karl-Heinz Schütz, Jan Ostry, Carlo Jans, Rachel Brown, Eva-Nina Kozmus, Martin Belič in mnogi drugi.

Pianistka Sae Lee je po študiju na Šoli za glasbo Toho Gakuen v Tokiu z odliko diplomirala iz klavirja in komorne glasbe na Pariškem konservatoriju pri Michelu Beroffu in Ericu Le Sageu. Je prvonagrajenka več tekmovanj, med njimi mednarodnih klavirskih tekmovanj Città di Padova in Albert Roussel ter tekmovanj komorne glasbe Fnapec v Franciji, Carlo Soliva v Italiji in Cidade de Alcobaça na Portugalskem.
Nastopila je na priznanem pariškem festivalu Piano à Enghien, na mednarodni konferenci Nevada-Semipalatinsk pod pokroviteljstvom kazahstanske vlade in UNESCA ter v televizijskem programu japonske nacionalne televizije NHK Classic Club. Kot solistka je koncertirala s Sofijsko in Plevensko filharmonijo, orkestrom Musica Collegia mesta Kojima, Filharmoničnim orkestrom Kansai, orkestrom Opus sinfonia iz Osake in Orkestrom Slovenske filharmonije, s katerim je izvedla Simfonijo Turangalîla O. Messiaena.
Umetniško sodeluje z baletnimi plesalci svetovnega slovesa, kot so Aurélie Dupont (direktorica in prva balerina Baleta Pariške nacionalne opere), Kevin O’Hare (direktor londonskega Kraljevega baleta) in Rachel Beaujean (umetniška direktorica Nizozemskega nacionalnega baleta). Za seboj ima solistične recitale in sodelovanja z orkestri ter komornimi zasedbami po Evropi in na Japonskem. Zaposlena je na Akademiji za glasbo Univerze v Ljubljani.

Andraž Malgaj je študent 1. letnika magistrskega študijskega programa Glasbena umetnost na Akademiji za glasbo v Ljubljani pri profesorju Luki Juhartu. Svojo glasbeno pot je pričel na glasbeni šoli Laško, pri Borisu Razboršku in jo nadaljeval na srednji glasbeni šoli Velenje pri prof. Primožu Kranjcu. Do sedaj je prejel več nagrad na državnih in mednarodnih tekmovanjih. Na državnem tekmovanju TEMSIG je leta 2020 prejel zlato plaketo in 1. nagrado v najvišji kategoriji ter posebno nagrado za najboljšo izvedbo skladbe Vita Žuraja: Silhouette. Na mednarodnem tekmovanju Svirel je osvojil zlato plaketo in 1. mesto v svoji kategoriji. Leta 2019 je na mednarodnem tekmovanju Pannoniaccordion v Murski Soboti prejel zlato plaketo in 1. nagrado v najvišji kategoriji. Vsako leto sodeluje pri različnih projektih v okviru Studia za sodobno glasbo in drugih ciklih, kot so Zvokotok v Španskih borcih, Prisluhnimo v operi v okviru Glasbene mladine Ljubljanske in Mladi mladim v Kosovelovi dvorani Cankarjevega doma, koncert v ciklu Solo e da camera v Narodni galeriji, nastop na poletnem festivalu Poletje v Celju 2019 v okviru Glasbene mladine Slovenije, koncert na Mladih virtuozih v okviru Festivala Ljubljana, izvedba dveh novih skladb s člani pihalnega kvinteta Slowind na 8. Slowindovi pomladi 2021. Vsako leto svoje znanje izpopolnjuje na seminarjih pri priznanih profesorjih harmonike, kot so Claudia Buder, Mie Miki, Hugo Noth, Inaki Alberdi, Corrado Rojac.