Dekliški pevski zbor Akademije za glasbo UL
Dirigenti:
prof. Marko Vatovec
Magdalena Roža Jovan in Neža Kavčič, študentki 1. letnika magistrskega študija glasbene pedagogike

Vokalna tehnika: Julieta Kubik de Habjanič

SICUT LILIUM INTER SPINAS / KAKOR LILIJA MED TRNJEM

Spored:

Hildegarda iz Bingna (1098–1179)
O VIRIDISSIMA VIRGA / O, MLADIKA ZELENA
   Dirigira: Neža Kavčič

Leonora D'Este (1515–1575)
SICUT LILIUM INTER SPINAS / KAKOR LILIJA MED TRNJEM

Maddalena Casulana (ok. 1540–ok. 1590)
STAVASI IL MIO BEL SOL / MOJE LEPO SONCE

Clara Schumann (1819–1896), prir. Agnes Blin
ICH STAND IN DUNKLEN TRÄUMEN / STAL SEM V TEMNEM SNU
(Heinrich Heine)
   Dirigira: Magdalena Roža Jovan
   Ob klavirju: Matic Podobnik, 3. letnik sakralne glasbe
   Mentorica: strok. svet. Marta Kržič

Amy Beach (1867–1944)
TRIJE SHAKESPEAROVI ZBORI, op. 39
1. »Over hill, over dale« / »Kar čez griče, kar čez dole«
2. »Come unto these yellow sands« / »Tu si bomo na obali roké podali«
3. »Through the house give glimmering light« / »Po vsem domu se razlij migotavi sij z ognjišča«

Tadeja Vulc (1978)
THE SUNDIAL / SONČNA URA (besedila s sončnih ur)

O SAPIENTIA / O, MODROST (antifona)
   Dirigira: Magdalena Roža Jovan

Klara Mlakar (1999)
RECEPT ZA PESEM (Klara Mlakar)
POZABI (Feri Lainšček)

Nana Forte (1981)
GODEC PRED PEKLOM (prekmurska ljudska iz Adrijancev)

Če spored sestavljajo zgolj dela skladateljev, tega nihče ne posebej izpostavlja, zakaj torej z večjo pozornostjo opazovati žensko obarvane koncertne programe? Zakaj takšne programe sploh izoblikovati?

Danes ena prvih izpričanih slovenskih pisateljic in skladateljic Josipina Turnograjska se je na gradu Turn rodila leta 1833, a žal po rojstvu mrtvorojenega otroka ni dočakala niti 21. rojstnega dne. Dobrih sto let kasneje je po naročilu Filharmonične družbe nastala ena največjih slovenskih figuralnih slikarskih kompozicij – Koncil slovenske glasbe Saša Šantla, na kateri je upodobljenih kar 37 slovenskih skladateljev (izraz, zapisan v moški slovnični obliki, na tem mestu ni uporabljen kot nevtralen). Še sto let kasneje, leta 2024, kar 73 odstotkov prebivalk Slovenije meni, da imajo ženske v naši državi manjše možnosti kot moški pri zaposlovanju … Teden dni po letošnjem 8. marcu se tako Dekliški zbor Akademije za glasbo pod vodstvom dirigenta Marka Vatovca več kot upravičeno predstavlja s sporedom skladb izpod peresa samih skladateljic.

Kot prva med skladateljicami nocojšnjega sporeda se nam razodeva Hildegarda iz Bingna (1098–1179), nizozemska benediktinska opatinja, tudi vizionarka in pisateljica. Kot plemkinjo so jo starši že kot osemletno deklico obljubili Cerkvi in šest let kasneje je odšla v bližnji samostan, katerega vodenje je prevzela pri svojih 52. letih, ob čemer pa je še vedno zavzemala opatu podrejen položaj. Kmalu zatem se je na »njen« samostan zaradi tamkajšnjih ekscentričnih obredov usul plaz kritik in v želji po večji neodvisnosti se je Hildegarda odločila za potezo, ki je morala biti v tistem času nepredstavljiva – ustanovila je svoj lasten samostan v Rupertsbergu v bližini Bingna, kot njegovo opatinjo pa jo je priznal celo sam cesar Friderik I. Barbarossa. O njeni glasbeni zapuščini danes pričata predvsem dva glasbena rokopisa, v katerih je ohranjenih kar 77 spevov, med njimi tudi O, mladika zelena z marijansko vsebino. Pretežno silabičen spev zaznamuje neurejena kitična forma z različno dolgimi verzi, ki ne ustreza nobeni ustaljeni obliki mašnih spevov, zaradi česar ostaja liturgična funkcija te glasbe žal še danes nejasna.

Tako kot Hildegarda je tudi Leonora D'Este (1515–1575) izhajala iz plemiške družine – bila je prvorojena hči ferrarskega vojvoda Alfonsa I. in njegove druge žene Lucrezie Borgia, znamenite femme fatale svojega časa. Lucrezia je umrla, ko je bila Leonora stara zgolj štiri leta, zaradi česar so slednjo vzgojili v samostanu Gospodovega Telesa v Ferrari, kjer se je lahko posvečala študiju glasbe in katerega vodenje je kasneje prevzela z zgolj 18. leti. Leta 1543 je beneški založnik izdal anonimno zbirko Musica quinque vocum motetta materna lingua vocata, ki vsebuje tudi motet Kot lilija med trnjem. Zbirka je pred leti pritegnila pozornost muzikologinje Laurie Stras, profesorice glasbe na angleški Univerzi v Southamptonu, ki predvideva, da je motete v njej napisala prav Leonora d'Este, ki pa v 16. stoletju kot plemkinja, nuna in ženska svojih del ni mogla objavljati pod lastnim imenom.

Nekaj let pred smrtjo Leonore d'Este je kljub temu prišlo do nekaterih sprememb v takratni založniški politiki: v letih 1568, 1570 in 1583 so izšle tri zbirke madrigalov Maddalene Casulana (ok. 1540–ok. 1590) – gre za prve natisnjene zbirke ženske skladateljice nasploh. O življenju te skladateljice, lutnjistke in pevke sicer ne vemo prav veliko, znano pa je, da je Maddalena svojo prvo zbirko madrigalov posvetila Isabelli Medičejski, ki je bila tudi sama ljubiteljska glasbenica, »ne le zato, da bi Vam s tem izkazala svojo vdanost, temveč tudi zato, da bi svetu razkrila zmotno mišljenje moških, ki verjamejo, da so mojstri velikih intelektualnih darov ter da ti niso enakovredno razširjeni tudi med ženskami.« Madrigal z nocojšnjega sporeda je sicer izšel šele leta 1586 v neki drugi antologiji, gre pa za edino ohranjeno Casulanino triglasno vokalno kompozicijo. V njej izstopa predvsem skladateljičino pogosto osredinjanje na ton g (»sol«) na mestih, ko se v madrigalu pojavi beseda »sonce«, s čimer Maddalena tudi glasbeno poudarja besedno igro uvodnega verza: »Stavasi il mio bel Sol al Sol assiso.« (»Moje lepo Sonce sedelo je pod soncem.«)

Med skladateljicami evropske glasbene zgodovine zagotovo izstopa tudi Clara Schumann (1819–1896). Kot pianistka (in sopranistka) se je udejstvovala že njena mati Mariane, ki se je kasneje (v letu 1824!) odločila ločiti od svojega oblastnega moža, Clarinega očeta. Prav njemu je sicer po ločitvi pripadla petletna Clara, ki se je pod očetovim budnim očesom kmalu predala temeljiti glasbeni izobrazbi. Že kot otrok se je tako začela predstavljati na evropskih koncertnih odrih, na katerih je izvajala tudi lastne skladbe. Leta 1840 se je, stara 21 let, poročila z Robertom Schumannom, ki mu je ob praznovanju prvega skupnega božiča predstavila cikel treh samospevov, med katere spada tudi Stal sem v temnem snu (za ženski zbor ga je priredila Agnes Blin). V njem je Clara Schumann s posebnim občutkom za pevski glas uglasbila poezijo Heinricha Heineja. Kljub lastni skladateljski nadarjenosti je Clara kasneje na prvo mesto vedno bolj postavljala ustvarjalnost svojega moža, po Robertovi smrti pa se je skladanju celo popolnoma odrekla. Posvetila se je urejanju Robertove glasbene zapuščine in ob tem s koncertiranjem in poučevanjem skrbela za finančno preskrbljenost svojih osmih otrok ter kasneje tudi nekaterih vnukov.

Za čudežnega otroka je veljala tudi ameriška skladateljica in pianistka Amy Beach (1867–1944), ki naj bi, obdarjena s popolnim posluhom, že pri enem letu lahko zapela 40 različnih melodij, pri dveh pela v dvoglasju s svojo materjo, pri štirih pa je že začela skladati prve kompozicije. Njena nadarjenost je pritegnila zdravnika Henryja Harrisa Aubreya Beacha, s katerim se je Amy kljub 24-letni starostni razliki poročila pri svojih osemnajstih letih. V skladu z željami svojega moža je Amy po poroki nastopala zgolj enkrat letno, izkupiček od prodaje vstopnic pa podarjala v dobrodelne namene, Henry si je namreč želel, da bi se njegova žena posvečala predvsem skladanju. Tri Shakespearove zbore je Amy napisala leta 1897, leto po uspešni praizvedbi svoje Galske simfonije. V njih je uglasbila izbrane odlomke iz Viharja in Sna kresne noči, ki jih krasijo ljubke melodije, obenem pa v njih odseva kontrapunkt starih mojstrov vokalne polifonije, ki jih je Amy Beach začela preučevati šele po poroki (pred tem se študiju kompozicije praktično ni posvečala). Verjetno prav zato v njenih Treh zborih ne bomo našli morebitnih drznejših poznoromantičnih kompozicijskih prijemov, čeprav se je Amy z vstopom v 20. stoletje začela zavedati tudi naglega razvoja klasične glasbe, porajajočega se na evropskem kontinentu.

Drugi del večera zaznamujeta dva ključna premika – časovni, iz 19. stoletja se prestavljamo v 21. stoletje, ter geografski, iz tujine prehajamo v Slovenijo. Koncert Dekliškega pevskega zbora Akademije za glasbo bodo namreč zaokrožila izbrana dela sodobnih slovenskih skladateljic.

Tadeja Vulc (1978) je doštudirala na Akademiji za glasbo v razredu Uroša Rojka, katerega modernistični vpliv močno odmeva v njenih instrumentalnih skladbah, medtem ko skladateljičin širše dostopen vokalni opus prevevajo predvsem njene obsežne zborovodske izkušnje. Med njena najbolj odmevna dela se že uvršča tudi skladba O, modrost, uglasbitev enega od antifonalnih spevov adventnega časa. V njej skladateljica zgolj uvodoma izhaja iz liturgične melodike, nato pa z rabo aleatorike, šepeta in telesnih tolkal napenja kompozicijsko ekspresivnost do mogočnega vrhunca. Po podobnih sredstvih je Tadeja Vulc posegla tudi v svoji najnovejši zbirki skladb, ki je izšla leta 2022. V njej je zbranih devet novitet, ki uglasbljajo besedila s sončnih ur, v katerih naj bi bile po skladateljičinih besedah skrite mnoge »kratke resnice in misli […] z močno filozofsko sporočilnostjo«. Iz zbirke izhaja tudi Sončna ura, v kateri se prepletajo angleška, francoska in latinska besedila, glasbo pa ob tem preveva tonsko slikanje navezujoče se na bitje ure, tek časa ipd.

Na Akademiji za glasbo je svojo diplomo pridobila tudi Klara Mlakar (1999), ki velja med slovenskimi skladateljicami najmlajše generacije za eno najbolj perspektivnih. Svoj študij zdaj nadaljuje na Visoki šoli za glasbo v Karlsruheju v razredu Markusa Hechtlea in Wolfganga Rihma. Podobno kot Tadejo Vulc

tudi Klarino ustvarjanje zaznamuje dialektično razmerje med zahtevnejšimi in kompozicijsko bolj naprednimi instrumentalnimi skladbami ter skladateljsko manj eksperimentalnim zborovskim opusom. S svojimi vokalnimi skladbami tako Klara Mlakar že več let uspešno osvaja slovensko zborovsko sceno. Dekliški pevski zbor AG bo na nocojšnjem koncertu izvedel dve njeni deli – mladostno navihan Recept za pesem in lirično obarvan Pozabi –, ki sodita med skladateljičine najnovejše kompozicije.

Podobno vsestranska je tudi Nana Forte (1981), ki se je prav tako šolala na Akademiji za glasbo, potem pa se je izpopolnjevala tudi na Visoki šoli za glasbo Carla Marie von Webra v Dresdnu in Umetniški univerzi v Berlinu. Kljub temu da se je preizkusila že v več glasbenih zvrsteh, se najraje posveča prav zborovski glasbi, njena vokalna dela pa izvajajo tako slovenski kot tuji ljubiteljski in profesionalni zbori. Že pred pandemijo se je v iskanju nove obvezne skladbe za Mednarodno zborovsko tekmovanje Gallus v Mariboru nanjo obrnil Javni sklad Republike Slovenije za kulturne dejavnosti in Nana Forte je ob tej priložnosti ustvarila noviteto Godec pred peklom, komunikativno priredbo motivov slovenske ljudske iz Adrijancev v Prekmurju. Na lanski ediciji mednarodnega tekmovanja smo lahko slišali že več izvedb te skladbe v priredbi za mešan in moški sestav, tokrat pa bo to delo prvič zazvenelo tudi v izvedbi ženskega pevskega zbora.

Tisa Mrhar