Verzija za Kraljevo nacionalno gledališče London (1999)
Solisti, zbor in orkester Akademije za glasbo Univerze v Ljubljani
Glasba: Leonard Bernstein
Libreto: Hugh Wheeler po motivih Voltairovega romana; nova verzija: John Caird
Besedila pesmi: Richard Wilbur, Stephen Sondheim, John La Touche, Lillian Hellman, Dorothy Parker in Leonard Bernstein
Režija: Eva Hribernik
Glasbeno vodstvo: Simon Dvoršak
Scenografija: Jaro Ješe
Kostumografija: Saša Krhen
Koreografinja: Maša Vajda
Prevod libreta: Maja Lupša
Priprava zbora: Sebastjan Vrhovnik, izr. prof., Jakob Barbo
Korepetitorji: Ivan Jose Vombergar, strok. svet., Jakob Barbo, Mojca Lavrenčič, Črt Lasbaher
Maska in frizura: Mateja Gradišek
Asistent dirigenta: Jakob Barbo
Kandid, komična opereta v dveh dejanjih skladatelja Leonarda Bernsteina, je napisana po Voltairovi noveli Kandid ali optimizem. Voltaire se v svoji noveli z veliko mero ironije postavi po robu filozofski teoriji Gottfrieda Wilhelma von Leibniza, ki razlaga nauk o optimizmu, v skadu s katerim, naj bi živeli v “najboljšem vseh možnih svetov”. Nahajamo se okoli leta 1750, v predrevolucionarni dobi in ostra reakcija razsvetljenskega filozofa nad zastarelo teorijo optimizma je več kot pričakovana. Če je vse, kar obstaja, v najlepšem redu, kako torej upravičiti uničujoč potres leta 1755 v Lizboni, ki je ubil več kot deset tisoč prebivalcev ali strahote krščanske inkvizicije?
Bernstein se pridružuje Voltairovi satiri in napiše veliko uspešnico, ki je prvič uprizorjena leta 1956 in vse do današnjih časov doživi neizmerno veliko verzij in predelav za gledališke odre po vsem svetu.
Kandid in ostali junaki operete naivno verjamejo filozofiji optimizma učitelja Panglossa. Kmalu pa spoznajo, da je svet poln grozot, kot so vojne in naravne katastrofe. V drugem delu operete v zgodbo vstopi najbolj nesrečni človek na svetu, Martin, ki zagovarja teorijo pesimizma in je popolno nasprotje Panglossu. Kandid na koncu spozna, da življenje ni ne dobro, ne slabo. Nobene filozofije ne potrebuje več, osreči ga lahko le delo.