Magistrski koncert
Dimitrije Savić, bariton
Razred: prof. Pia Brodnik, asist. Edita Garčević Koželj
Klavir: Rebeka Dobravec (2. letnik magistrskega študija GU klavirja v razredu redne profesorice Tatjane Ognjanovič)
Spored:
G. F. Handel (1685-1759):
Sibilar gli angui d'Aletto, arija Arganta iz opere Rinaldo
F. Mendelssohn Bartholdy (1809-1847):
Greift die Profeten Baals...Ist nicht des Herrn Wort wie ein Feuer,
recitativ in arija Eliasa iz oratorija Elias
W. A. Mozart (1756-1791):
Tutto è disposto...Aprite un po' quegl'occhi, arija Figara iz opere Le nozze di Figaro
A. Rubinstein (1829-1894):
Noč (A. Puškin)
S. Rahmaninov (1873-1943):
V molčani noči tajnoj (A. Fet), op. 4, no. 3
P. I. Čajikovski (1840-1893):
Serenada Don Juan (A. K. Tolstoj)
J. Hatze (1879-1959):
Morska vrba (J. Dučić)
P. Krstić (1877-1957):
Nimfa (A. Šantić)
M. Milojević (1884-1946):
Nimfa (T. Köstlin)
P. Konjović (1883-1970):
Chanson (M. Nikolić)
M. Ravel (1875-1937):
Don Quichotte a Dulcinée (Paul Morand):
Chanson romanesque
Chanson épique
Chanson à boire
G. Rossini (1792-1868):
Largo al factotum, kavatina Figara iz opere Il barbiere di Siviglia
K SPOREDU
Rinaldo je prva opera Georga Friedricha Händla, napisana v italijanskem jeziku, posebej za angleško občinstvo. Zgodba govori o ljubezni, vojni in odrešitvi v času prve križarske vojne po knjižni predlogi Gerusalemme liberata Torquata Tassa. Sibilar gli angui d'Aletto je prva arija Arganta, ki
zapušča Jeruzalem, z željo, da prosi Goffreda za tridnevno premirje. Predigra za arijo je napisana kot slovesna procesija.
Z oratorijem Elias je skladatelj Felix Mendelssohn Bartholdy upodobil trenutke iz življenja preroka Elije iz knjige Kraljev iz Stare zaveze. Recitativ je Elijina obsodba Baalovih lažnih prerokov na smrtno kazen. Arija Ist nicht des Herrn Wort wie ein Feuer je vprašanje preroka Elija, ali ni Gospodova beseda mogočna kot ogenj in kladivo, ki razbije skalo.
Le nozze di Figaro je ena najbolj znanih oper Wolfganga Amadeusa Mozarta, ki jo je napisal na libretto Lorenza da Ponteja. V Figarovi svatbi je
izpostavljen odnos plemiškega in neplemiškega para, ki se med seboj borita za svojo pravico, ljubezen, življenje in zakon kot enakopravna, čeprav to nista. Vsak par je družina zase in po zaslugi ljubezni in želje po obstoju družini obstaneta s pomočjo ena druge. Odprite oči, lahkomiselni in nespametni moški, poglejte te ženske, poglejte, kakšne so! Figaro nam govori v afektu, v trenutku negotovosti, ko izgubi skoraj vse upe. Njegovo veselje po poroki se je spremenilo v žalost in jezo. Figaro moške svari, da se ženske pod lepimi oblekami in nežnimi besedami samo skrivajo, da bi jih prizadele in uničile.
Ruski skladatelji Peter Iljič Čajkovski, Sergej Rahmaninov in Anton Rubinstein so najbolj znani po svojih operah, kot so Pikova dama, Aleko in
Demon, ter številnih samospevih, ki svoje glasbeno bistvo temeljijo na starih ruskih romancah. Stara ruska romanca je nastala pod vplivom ciganskih melodij in poezije ruskih pisateljev, tej pa sledi nova umetniška romanca z dodanim vplivom italijanske operne tradicije. Serenada Don Juana je pesem, ki žari z ognjem ljubezni mladega Don Juana, ki bo svojo kri dal za ljubico.
Intimna romanca S. Rahmanjinova govori o preteklih trenutkih dveh ljubimcev, ki sta se nekega večera srečala v tišini temne noči. Noč je romanca napisana kot labodji spev pesnika, ki mu ob postelji sveča ugaša. Medtem ko ogenj izginja, se še vidijo oči ljubljene osebe in stihi pesnika tečejo kot solze. Na koncu ostane obljuba.
Skladatelji Miloje Milojević, Josip Hatze, Petar Konjović in Petar Krstić so napisali samospeve o nimfah, ki ob vodi pojejo in k sebi vabijo zgubljene popotnike. Milojevićev samospev Nimfa govori o srečanju mladega fanta z nimfo, ki za vedno zaspi ob njenem božanskem petju. Morska vrba je
samospev, ki ga je Hatze napisal z morjem v mislih. Vrbo, ki raste ob obali, primerja z žalostno nimfo.
Konjovićev Chanson nas odpelje v zasanjano pokrajino, kjer v jezeru odsevajo zvezde, ki spominjajo na nimfine oči, ob jezeru pa se skorajda sliši nežno igranje harfe.
Krstićeva Nimfa je za razliko od prejšnjih treh edina, v kateri nimfa »poje« svojo pesem. Izgubljenega popotnika vabi k sebi v objem.
Cikel samospevov Don Quichotte a Dulcinée je Marice Ravel napisal leta 1932 za natečaj za film Don Quichotte Georga Wilhelma Pabsta, v katerem je naslovno vlogo upodobil ruski bas Fjodor Šaljapin. Cikel na natečaju ni bil izbran, vendar predstavlja mojstrovino, priljubljeno na koncertnih odrih. Ravelove uglasbitve slikovito upodabljajo nežno iskrenost in šaljive trenutke zgodbe Don Kihota. Trije samospevi so tri različne oblike izpovedi: izpovedi ljubezni do Dulsineje, molitve pred oltarjem Gospe, odete v modro, ter pijane izpovedi: Veselje je edina tarča, ki jo zadanem naravnost, ko sem pijan!
Il barbiere di Siviglia slovi kot ena najbolj znanih oper Gioacchina Rossinija. Kot Figarova svatba je napisana po Beaumarchaisevi knjižni predlogi.
Ah, kako lepo življenje, kakšen užitek za kakovostnega brivca! Ah, ah! Garati malo, nadvse se zabavati in vedno imeti nekaj kovančkov v žepu ... velik sadež mojega slovesa, pravi Figaro, in kot da bi bila to Rossinijeva vodilna misel pri ustvarjanju opere. Figaro je človek nižjega sloja, ki je marsikaj prestal in ga še veliko čaka. Poleg tega, da je najbolj znan in zaželen, resnično uživa v življenju.