MAGISTRSKI KONCERT
Laura Felicijan, flavta

Viš. strok. sod. Mateja Hladnik, klavir

Mentor
red. prof. Matej Zupan

Spored

Jean-Baptiste Loeillet (1688–1720)
SONATA ZA FLAVTO IN KITARO V A-MOLU, OP. 1

I. Adagio
II. Allegro
III. Adagio
IV. Giga. Allegro
Kitara: Mario Kurtjak, k. g.

Franz Schubert (1797–1828)
INTRODUKCIJA IN VARIACIJE ZA FLAVTO IN KLAVIR, OP. 160, D 802

Toru Takemitsu (1930–1996)
VOICE

Tilen Slakan (1994–)
LEV (LEO)

Sergej Prokofjev (1891–1953)
SONATA ZA FLAVTO IN KLAVIR, OP. 94

I. Andantino
II. Allegro
III. Andante
IV. Allegro con brio

K sporedu

Jean-Baptiste Loeillet (1688–1720) je bil flamski baročni skladatelj. Svojo glasbeno pot je kasneje nadaljeval v Franciji in tam preživel tudi večino svojega življenja. Napisal je nekaj instrumentalnih del, predvsem za kljunasto flavto in basso continuo, trio sonate in solo sonate. Sonata z flavto in kitaro v a-molu, op. 1 je prvotno napisana za kljunasto flavto in basso continuo. Sestavljena je iz štirih stavkov, ki si sledijo v zaporedju počasen, hiter, počasen, hiter. Močan vpliv na njegovo komponiranje sonat je imel italijanski skladatelj Archangelo Corelli.

Franz Schubert (1797–1828) je bil avstrijski skladatelj in je eden izmed najbolj nadarjenih romantičnih skladateljev. V svojem življenju je napisal ogromno število skladb, med njimi več kot 600 samospevov, osem simfonij, 40 kompozicij cerkvene glasbe, opere, veliko število klavirskih skladb in godalnih kvartetov. Njegov opus je razpet med klasicističnim in romantičnim slogom, romantični pa se kaže predvsem v njegovih samospevih in godalnih kvartetih. Ena izmed glavnih značilnosti njegove ustvarjalnosti je njegova vsestranskost, saj ni glasbene zvrsti, v kateri se ne bi preizkusil. Skladbo Introdukcija in variacije za flavto in klavir, op. 160, D 802 je napisal leta 1824 na temo samospeva »Suhe rože« iz cikla samospevov Lepa mlinarica. Delo je posvetil svojemu prijatelju in flavtistu Ferdinandu Bognerju, ki je takrat poučeval na konservatoriju za glasbo na Dunaju. V skladbi lahko zaznamo vrsto različnih motivov in skupek čustev: od veselja, ljubezni, upanja, do negotovosti, strahu, nemira in izgube. Slednje Schubert uprizarja s hipnimi menjavami motivov, dinamike in ritmičnih sprememb.

Toru Takemitsu (1930–1996) je bil japonski skladatelj. V svojih delih je z združenjem tradicionalne japonske klasične glasbe z modernimi glasbenimi elementi postal svetovno znan skladatelj. V njegovih orkestralnih delih lahko zasledimo elektronske elemente, tolkala v neobičajnih oblikah in tudi tišino, ki glasbi povrne čutnost. Solo skladbo za flavto z naslovom Voice je napisal leta 1971 in jo posvetil flavtistki Aurèle Nicolet. V skladbi lahko jasno opazimo njegov kompozicijski slog, poudarek na zvoku in prostoru ter zanimanje za gledališče in francosko literaturo. Je eno izmed prvih del v flavtističnem repertoarju za flavto solo, ki vsebuje tudi glas, kar pa je tudi najpomembnejša značilnost te skladbe. Z neobičajnimi tehničnimi elementi in pogovorom med flavto in glasom poslušalce privede do vznemirjujočega občutka, ki ustvari napeto vzdušje.

Tilen Slakan (1993–) je svojo glasbeno pot pričel v glasbenem vrtcu nižje glasbene šole Risto Savin Žalec, kjer se je začel učiti igranja na trobento in klavir. Igranje na trobento je nadaljeval na Umetniški gimnaziji v Velenju, nato pa na Akademiji za glasbo v Ljubljani, kjer je diplomiral v razredu prof. Stanka Arnolda. V srednji šoli se je začel navduševati tudi nad komponiranjem, pri prvih korakih pa mu je pri tem pomagal prof. Slavko Šuklar. V času študija trobente je vzporedno opravljal tudi študij kompozicije in se nato po diplomi vpisal na magistrski študij glasbeno-teoretske pedagogike, smer kompozicija. Glasbeno izobraževanje trenutno nadaljuje z doktorskim študijem na Akademiji za glasbo v Ljubljani pod mentorstvom dr. Andreja Missona na področju glasbene teorije in kompozicije. Skladba Lev (Leo) za flavto in klavir je del cikla skladb za solistične in komorne skupine s horoskopskimi znamenji – osnova skladb torej sloni na karakternih lastnostih posameznih znamenj, ki jih na rahlo humoren način želi prikazati v vsaki od teh skladb. Omenjena skladba je nastala na pobudo flavtistke Laure Felicijan, kateri je skladba tudi posvečena.

Sergej Prokofjev (1891–1953) je bil uspešen in zelo cenjen ruski skladatelj in pianist, vendar kljub temu ni bil zadovoljen s svojim življenjem. Bil je najboljši šahist med skladatelji 20. stoletja in bil kvalificiran tik pod nazivom šahovskega velemojstra. V svojih delih daje prednost klasičnemu elementu, kar vključuje jasnost oblike po zgledu komponistov iz obdobja klasicizma 18. stoletja. Sonato za flavto in klavir op. 94 je napisal leta 1943, kasneje pa je bila prirejena tudi za violino in klavir. Skladbo sestavljajo štirje stavki: prvi stavek je napisan v klasični sonatni obliki, drugi je zasnovan kot scherzo, tretji počasni stavek je v ternarni obliki, zadnji stavek pa je napisan v rondo obliki. Številne barvne harmonije, velik dinamični razpon, nežne melodije z občasnimi ostrimi motivi, vse to lahko zaznamo v delu, ki ga umeščamo v sam vrh flavtističnega repertoarja.