Simfonični orkester RTV Slovenija
Dirigent: Simon Krečič
Solisti:
Marko Stević, klavir
Mentor: prof. Ruben Dalibaltayan
Nuša Planinc, violončelo
Mentor: doc. Eldar Saparayev
Anika Goldner, violina
Mentorica: doc. Lana Trotovšek
Spored:
F. Liszt: Koncert za klavir in orkester št. 1 v Es-duru, S. 124
J. Sibelius: Koncert za violino in orkester v d-molu, op. 47
A. Dvořák: Koncert za violončelo in orkester v h-molu, op. 104
Program današnjega koncerta nas pelje po glasbeni poti skozi tri kulturno in geografsko raznolike umetniške svetove treh zelo različnih glasbenih mojstrov. Teatraličnega Franza Liszta, zadržaniega in zasanjanega Jeana Sibeliusa ter toplo pripovednega Antonína Dvořáka povezuje skupna os; koncert kot izraz najglobljih osebnih, nacionalnih in zgodovinskih identitet. Te trije skladatelji so vsak na svoj način preoblikovali koncertni žanr s tehničnimi inovacijami, virtuozno dovršenostjo in s povezovanjem osebne izpovedi in narodne dediščine. Pri tem pa niso izpostavili le solističnega mojstrstva, temveč tudi ustvarili umetniško celoto, ki močno presega golo idejo tekmovanja med solistom in orkestrom.
Klavirski koncert št. 1 v Es-duru, S. 124 Franza Liszta (1811–1886) je več kot samo parada virtuoznosti – je izziv glasbeni formi, s katerim je skladatelj skušal preseči konvencije časa in redefinirati vlogo solista pianista. Koncert je nastajal skoraj dve desetletji: prve osnutke je Liszt zapisal že leta 1830 star toliko kot povprečni maturant danes, ko si je želel utrditi svoj sloves virtuoznega pianista z dolgimi prsti, orkestracijo pa je izpopolnil šele leta 1849. Koncert je bil krstno izveden leta 1855 v Weimarju s skladateljem samim za klavirjem in Hectorjem Berliozom za dirigentskim pultom. Posebnost koncerta je njegova ciklična forma, kjer se tematski material iz prvega stavka nenehno vrača in preoblikuje. Hkrati koncert ni razdeljen na tri stavke (kot je bilo to pri koncertu sicer običajno), ampak je celovita skladba z več deli. Vse to nam daje občutek enotnosti in dramaturške zaokroženosti. Liszt je s tem stopil v stik z Beethovnovo simfonično logiko, hkrati pa odprl vrata poznejšim simfoničnim pesnitvam in celo Wagnerjevim glasbenim dramam. Klavirski solistični part koncerta je tehnično zelo zahteven, a tudi duhovit. V prvem stavku se pojavi slavni motiv iz treh tonov (Es–D–Es), ki naj bi bil Lisztov zvočni podpis. Govorilo se je, da so besede »Das versteht ihr alle nicht, haha!« (»Tega nihče ne razume, haha!«) domnevno ustrezale ritmu tega motiva – duhovita provokacija, s katero naj bi Liszt nagovoril svoje kritike. Liszt je želel preseči tradicionalno razmerje med solistom in orkestrom. Klavir in orkester ne nastopata le kot nasprotnika, temveč kot enakovredna sogovornika. Pogosto orkester prevzame vodilno vlogo, klavir pa odzvanja, dopolnjuje in komentira. Takšen pristop je bil v času precej drzen, a je napovedal smer razvoja koncertnega žanra za drugo polovico 19. stoletja. Navdih za koncert je deloma prišel iz Lisztovega sodelovanja z inovativnimi skladatelji in dirigenti, kot sta Berlioz in Wagner. Verjetno ni presenetljivo, da je Liszt ta koncert pogosto izvajal kar sam, tako da je hkrati igral in dirigiral izza klavirja – kar je bila takrat precejšnja redkost.
Edini koncert finskega mojstra Jeana Sibeliusa (1865–1957) je Koncert za violino v d-molu, op. 47, vendar je tako markanten, da je še danes trdno zasidran v sam vrh violinskega repertoarja. Njegova zgodovina ni bila od začetka tako bleščeča; prva izvedba leta 1904 v Helsinkih s češkim violinistom V. Nováčkom je bila milo rečeno polomija. Nováček, ki je vskočil, ker originalno izbrani W. Burmeister ni mogel priti do Finske, se je zapletal z izredno zahtevnim partom, občinstvo je ostalo zmedeno, kritiki pa neusmiljeni. Sibelius se je odločil, da bo delo temeljito predelal, nova različica, dokončana leta 1905, pa je postala mojstrovina, ki združuje nordijsko melanholijo z virtuoznimi izbruhi. Sibelius, sam violinist, ki je celo sanjal o karieri na koncertnih odrih, je kasneje priznal, da solističnega parta tega koncerta sam nikdar ne bi mogel odigrati, bi si pa želel, da bi ga lahko. Koncert se začne z zamolklimi, skoraj meglenimi godali in prefinjenim vstopom solista, ki nam daje vtis megličaste severne pokraine. Drugi stavek, Adagio di molto, je poln lirične topline in melodične ekspresije; mnogi ga označujejo kot eno najlepših ljubezenskih izpovedi v vsej koncertni literaturi. Tretji stavek, Allegro, ma non tanto, je razposajeno plesen, z ritmi, ki spominjajo na nordijske ljudske plese ob ognju, a tudi z mistično globino, ki je značilna za Sibeliusa. Sibelius je znan po svojem zanimivem odnosu do tišine, kar je razvidno tudi v tem koncertu. Uporablja jo kot izrazno sredstvo; napetost ustvarja ne le s tem, kar je slišno, temveč tudi s tistim, kar ni. Ta koncert je glasba, ki diha z naravo in pripoveduje zgodbe tišine, snega in notranjih bojev.
Koncert za violončelo v h-molu, op. 104, Antonina Dvořáka (1841–1904) je eno najpoznejših in najbolj osebnih del skladateljevega opusa. Skladba je nastala, ko je skladatelj bival v ZDA, v obdobju, ko se je že začel ozirati nazaj k domovini in razmišljati o vrnitvi. Čeprav je bil daleč od doma, so njegove melodije ves čas pripovedovale o češki zemlji, naravi in ljudeh. Do violončela kot solističnega instrumenta je bil skladatelj sprva zadržan, saj je menil, da njegov temni zven težko prebije čez gosti zvok orkestra, vendar se je sčasoma le ogrel, kar je še sreča, saj je to delo eden od najpogosteje izvajanih koncertov za violončelo sploh. Koncert v h-molu je rezultat hrepenenja po domovini in obenem poklon Dvořákovi prvi ljubezni, svakinji Josefini Kaunitzovi, ki je umrla, medtem ko je on končeval koncert. V drugem stavku se pojavi subtilna aluzija na njeno najljubšo pesem »Láska opravdová«, kar daje delu poseben pomen. Prav tako je v zaključnem stavku tik pred koncem Dvořák vstavil elegični epilog v spomin na njeno smrt. Prvi stavek je sicer simfonično razgiban, s tematskim materialom, ki se razvija skorajda brez napora. Dvořák mojstrsko povezuje solistični in orkestrski material, pogosto v komplementarni vlogi. Drugi stavek je liričen, skoraj speven, medtem ko finale prinaša energičen, plesni značaj z elementi češke folklore. Koncert je bil premierno izveden aprila 1896 v Londonu, s slovitim angleškim violončelistom Leom Sternom v vlogi solista. Dvořák je bil nad izvedbo navdušen ne glede na to, da se je moral solist pred nastopom ukvarjati še z zlomljenim vrhom svojega loka, ki so mu ga popravljali v zadnjem trenutku. Po koncertu je Dvořák na rokopis zapisal: “Najlepše čestitke! Bog te blagoslovi – ta koncert je zdaj tvoj.” Delo še danes velja za enega redkih koncertov, kjer je violončelo resnično enakovredno orkestru. V njem se prepletajo češke plesne melodije, melodična preprostost in čustvena globina, ki občinstvo nagovarja z neposrednostjo in iskrenostjo. Današnji koncert predstavlja priložnost za primerjalno poslušanje treh skladateljev, ki so vsak na svoj način na novo osmislili koncertni žanr. Te trije mojstri si na prvi pogled ne bi mogli biti bolj različni: Liszt je bil romantični virtuoz in revolucija v človeški podobi, Sibelius molčeči severnjak, ki je raje govoril skozi glasbo, Dvorak pa srčen Čeh z nežnim občutkom za melodijo in domačnost. Pa vendar jih povezuje skupno prepričanje, da je koncert ne samo kot tehnični izziv, ampak tudi glasbeni portret časa, čustev, umetniške integritete in notranjega sveta ustvarjalca.
Manca Katarina Svetina
Anika Goldner (25), violinistka rojena v Beogradu, trenutno živi in deluje v Ljubljani. Zaposlena je kot violinistka-tuttistka Orkestra Slovenske filharmonije, je redna sodelavka Dunajskega komornega orkestra (Wiener Kammer Orchester) in gostujoča vodja drugih violin v orkestru Teatra Giuseppe Verdi v Trstu. Trenutno zaključuje magistrski študij violine na Akademiji za glasbo UL pri prof. Lani Trotovšek in na Univerzi za glasbo in uprizoritvene umetnosti v Gradcu. Dodiplomski študij violine je uspešno zaključila na Univerzi za glasbo in uprizoritvene umetnosti v Gradcu pri prof. Vesni Stanković-Moffatt, osnovno in srednjo šolo (Davorin Jenko) pri prof. Mariji Kovačević v Beogradu. V svoji dosedanji karieri je kot koncertna mojstrica in namestnica vodje drugih violin sodelovala z orkestri, kot so Orkester FVG (Italija), La Nuova Orchestra da Camera "Ferruccio Busoni", Oberton String Octet … Kot solistka in komorna glasbenica je nastopila na številnih prizoriščih po Evropi, med njimi v Dvorani Kolarčevege zadužbine v Beogradu, na koncertih v Kraljevem dvorcu dinastije Karađorđević, Festspiel Haus Baden-Baden ... Udeležila se številnih mednarodnih festivalov, kot so Musica Mundi (Belgija), Colluvio (Avstrija), Boljšoj festival (Srbija), IMMC Slavonice (Dunajski filharmoniki) ... Svoje znanje je izpopolnjevala na mojstrskih tečajih pri mednarodno priznanih violinistih, kot so Nemanja Radulović, Milan Šetena (Dunajski filharmoniki), Robert Lakatoš (Novi Sad), Mark Messenger (Royal Academy, London) in drugi. Je večkratna nagrajenka republiških tekmovanj v Srbiji v kategoriji solo in komorna igra. Je varovanka Fundacije za mlade talente mesta Beograda in Fundacije Dobar glas. Trenutno igra na violino Zosima Bergonzija iz leta 1721, ki ji je v uporabo zaupana s strani avkcijske hiše Ingles & Hayday
Marko Stević se je rodil 4. maja 2005 v Beogradu, Srbija. Leta 2012 je začel igrati klavir na glasbeni šoli "Kosta Manojlović" in zaključil srednješolsko izobraževanje pod vodstvom profesorja Siniše Radojčića. Med svojim študijem v Beogradu je nastopal kot solist ali v komornih zasedbah na številnih koncertih in tekmovanjih, osvojil je več kot 40 nagrad na domačih in mednarodnih tekmovanjih. Leta 2023 se je vpisal na dodiplomske študije klavirja na Ljubljanski glasbeni akademiji, kot študent profesorja Rubena Dalibaltayana. Pomembne nagrade kot solist vključujejo Republiško tekmovanje 2022 (1. nagrada, 100 točk), Mednarodno tekmovanje "Ohrid Pearls" 2020 (Laureat), Mednarodno tekmovanje "Davorin Jenko" 2022 (1. nagrada) in "Zemun International Music Competition" leta 2023 (Laureat). Leta 2022 je Marko zmagal v superfinalu tekmovanja "Zemun International Music Competition", kjer je izvajal Mozartov koncert v d-molu ob spremljavi orkestra "Stanislav Binički". Marko je sodeloval z uglednimi učitelji in pianisti, kot so Natalija Trul, Hovar Gimse, Lidija Bizjak, Igor Lazko, Nataša Mitrović, Aleksandar Sinčuk, Vladimir Milošević ... Poleg tekmovanj je sodeloval na številnih koncertih na prestižnih prizoriščih v Srbiji in regiji, med njimi so Zadužbina Ilije M. Kolarca, Galerija "Srpska akademija nauka i umetnosti, Galerija Artget, Ruski dom, Umetniški paviljon "Cvijeta Zuzorić" in Cerkev Svete Sofije v Makedoniji.
Nuša Planinc je svojo glasbeno pot začela pri sedmih letih na Glasbeni šoli Krško pod mentorstvom prof. Maje Virant. Izobraževanje je nadaljevala na Konservatoriju za glasbo in balet Ljubljana v razredu prof. Karmen Pečar, kjer je študij kasneje nadaljevala tudi na Akademiji za glasbo v Ljubljani. Od leta 2023 študira pri profesorju Eldaryu Saparayevi in trenutno obiskuje 1. letnik magistrskega študija. Udeležila se je številnih državnih in mednarodnih tekmovanj, kot so Anna Kull, David Popper in Antonio Janigro, ter državnega tekmovanja TEMSIG, na katerih je dosegala visoke nagrade. Posebno priznanje predstavlja osvojitev naslova laureatke na mednarodnem tekmovanju Petar Konjović. Svoje znanje je poglabljala na mojstrskih tečajih pri priznanih violončelistih, kot so Thomas Carroll, Julian Steckel, Thomas Platzgummer, Enrico Dindo, David Grigorian, Giovanni Gnocchi, Marco Testori, Igor Mitrović, Sebastian Bertoncelj in Dragan Đorđević. Redno nastopa tako solistično kot tudi v različnih komornih zasedbah, v okviru številnih festivalov in glasbenih dogodkov, ter poučuje mlajše generacije violončelistov. Je redna substitutka v Simfoničnem orkestru RTV Slovenija, s katerim bo maja izvedla Dvořákov koncert za violončelo in orkester. V naslednji sezoni pa se bo predstavila še s 1. koncertom za violončelo in orkester skladatelja Dmitrija Šostakoviča. Že dve leti zapored je članica prestižnega mednarodnega orkestra Gustav Mahler Jugendorchester, v sezoni 2025 pa se je pridružila tudi Mladinskemu orkestru Evropske unije, kjer nastopa pod vodstvom svetovno priznanih dirigentov in sodeluje z izjemnimi mladimi glasbeniki z vse Evrope. Igra na violončelo Loeiza Honoréja, izdelano leta 2023.
VSTOP PROST.
Brezplačne vstopnice bodo na voljo eno uro pred koncertom v preddverju Slovenske filharmonije.
Obvestilo o fotografiranju in snemanju dogodka
Organizatorka Akademija za glasbo UL bo na dogodkih zajela več zaslonskih slik (fotografij) in videoposnetkov z namenom promocije dogodka oz. poročanja o njem. Fotografiranje in snemanje bosta potekala skladno z veljavnim nacionalnim Zakonom o varstvu osebnih podatkov (ZVOP-2) in Uredbo EU 2016/679. Fotografije in videoposnetki dogodka bodo objavljeni na spletni strani, družbenih omrežjih (Facebook, Instagram, YouTube, LinkedIn, X), v publikacijah ter na promocijskem in drugem informativnem gradivu Akademije za glasbo UL.
Fotografije se bodo nanašale na dogodek na splošno in ne na posamezne udeležence. Imetnik materialnih avtorskih pravic dogodka je Akademija za glasbo UL, zato kakršno koli kopiranje, vključno s snemanjem in shranjevanjem v elektronski obliki, razširjanje, spletno objavljanje in druga uporaba razen dovoljene zasebne rabe ni dovoljena brez predhodnega dovoljenja Akademije za glasbo UL.
Za dodatne informacije se obrnite na pooblaščeno osebo za varstvo osebnih podatkov na Akademiji za glasbo UL: Manja Belina (manja.belina@ag.uni-lj.si).