Ansambel violončelistov Akademije za glasbo UL
prof. Gal Faganel
doc. Eldar Saparayev
asist. Sebastian Bertoncelj
študenti in študentke violončela
strok. sod. Sven Brajković, klavir
Spored:
David Popper (1843–1913)
Requiem, op. 66
Gal Faganel, Eldar Saparayev, Sebastian Bertoncelj
Sven Brajković, klavir
Caroline Shaw (1982)
in manus tuas
Bruna Šestić
Wolfgang Amadeus Mozart (1756–1791)
Sonata za fagot in violončelo, K. 292
Allegro
Bruna Šestić, David Pavlović
Bogo Leskovic (1909–1995)
Suita za tri violončela
Prélude
Laura Gazzari, Hana Požrl, Nikita Bolshakov
Blaž Pucihar (1977)
Suita za štiri čeliste
Aria
Ana Miculinić, Neža Homšak, David Pavlović, Lovro Drofenik
Sergej Prokofjev (1891–1953), prir. Mstislav Rostropovič
Concertino za violončelo in orkester, op. 132
Andante
Lovro Drofenik, Neža Homšak, David Pavlović, Gal Faganel, Ana Miculinić
Sergej Rahmaninov (1873–1943), prir. Hans Erik Deckert
Vocalise, op. 34, št. 14
Nuša Planinc, Lora Kozlevčar, Barbara Kepic, Petra Hafner, Urša Roš, Lovro Drofenik
John Philip Sousa (1854–1932), prir. Stephen Watkins
Liberty Bell
Nuša Planinc, Lora Kozlevčar, Barbara Kepic, Petra Hafner, Urša Roš, Laura Gazzari, Lovro Drofenik
Charles Marx-Marcus (1820–1901)
Nocturne pastorale
Nuša Planinc, Lora Kozlevčar, Barbara Kepic, Petra Hafner, Urša Roš, Laura Gazzari, Nikita Bolshakov, Lovro Drofenik
Julius Klengel (1859–1933)
Hymnus, op. 57
Eldar Saparayev, Nuša Planinc, Petra Hafner, Lora Kozlevčar, Gal Faganel, Neža Homšak, David Pavlović, Ana Miculinić,
Sebastian Bertoncelj, Urša Roš, Lovro Drofenik, Laura Gazzari, Hana Požrl, Barbara Kepic
Ludwig van Beethoven (1770–1827), prir. Giovanni Sollima
Simfonija št. 7
Allegretto
Giovanni Sollima (1962)
Marcia
Gal Faganel, Nuša Planinc, Neža Homšak, Lovro Drofenik, Ana Miculinić, Lora Kozlevčar, Bruna Šestić, Sebastian Bertoncelj,
Petra Hafner, David Pavlović, Hana Požrl, Nikita Bolshakov, Barbara Kepic, Urša Roš, Laura Gazzari, Eldar Saparayev
David Popper (1843–1913) je bil priznan violončelist, skladatelj in učitelj. Violončelo je študiral pri Juliusu Goltermannu in se hitro uveljavil, postal je prvi violončelist dvornega orkestra v Löwenbergu in pozneje pri petindvajsetih prvi violončelist orkestrov, ki sta danes Dunajski filharmoniki in orkester Dunajske državne opere. Bil je sloviti solist, ki je nastopal po vsej Evropi, Rusiji in Ameriki, ter se dobro poznal s skladatelji, kot so Brahms, Wagner, Bruckner, Liszt in Čajkovski. Requiem op. 66 je bil premierno izveden v zasedbi treh violončel in orkestra konec leta 1891, pozneje pa se je skladba izvedla v zasedbi treh violončel in klavirja. Elegično-melanholičen ekspresiven glasbeni material je enakomerno porazdeljen med tri violončela. Skladbo je posvetil v spomin svojemu dobremu prijatelju Danielu Rahterju. Prav ta skladba je Popperja pospremila na njegovi zadnji poti, ko so jo leta 1913 izvedli na njegovem pogrebu.
Caroline Shaw (1982) je »glasbenica, ki se giblje med vlogami, žanri in mediji ter si poskuša zamisliti svet zvoka, ki ga še nikoli ni bil slišan, a je vedno obstajal. Pogosto sodeluje z drugimi kot producentka, skladateljica, violinistka in vokalistka. Caroline je prejemnica Pulitzerjeve nagrade za glasbo, več Grammyjev in častnega doktorata univerze Yale.« (Shaw, https://carolineshaw.com/)
Pri svojem delu pogosto uporablja že obstoječ material, tako glasbeni, kot tudi literarni. Tudi pri skladbi in manus tuas (2009) se je naslonila na obstoječe delo, motet iz 16. stoletja angleškega skladatelja Thomasa Tallisa. Nekaj delčkov skladbe odraža harmonične spremembe Tallisovega moteta, potek skladbe, njeno mirovanje pa skuša ujeti izkušnjo poslušanja moteta v edinstveni akustiki cerkve Christ Church v New Havenu v Connecticutu.
Leta 1772 je knezoškof Colloredo šestnajstletnemu Mozartu ponudil službo v dvornem orkestru v Salzburgu. Tam je Mozart ostal do leta 1777, a ga je razočaralo pomanjkanje umetniške svobode. Salzburg je bil naklonjen lahkotni, galantni glasbi, Mozart pa si je prizadeval za več. Njegovi poskusi, da bi si zagotovil boljše položaje na Dunaju, v Milanu in Münchnu, so bili neuspešni. Med potovanjem v München (1774/75) je Mozart verjetno spoznal ljubiteljskega fagotista Thaddäusa von Dürnitza, ki naj bi naročil Sonato za fagot in violončelo (K. 292). Slog v sonati je podoben Mozartovemu koncertu za fagot. Part za violončelo služi predvsem kot continuo. Prvi stavek Allegro je v sonatni obliki.
Bogo Leskovic (1909–1995) je bil slovenski dirigent, violončelist, skladatelj, tenorist in pedagog. Velik del svojega življenja je posvetil dirigiranju, po drugi svetovni vojni je na Dunaju veljal za enega najbolj dejavnih simfoničnih dirigentov. Ko se je vrnil v Slovenijo, je leta 1951 postal stalni dirigent v SNG Operi in baletu Ljubljana, tu je delo opravljal do upokojitve leta 1975. Ob koncu kariere je obžaloval, da je komponiranju namenil le kratek čas, njegov opus je nastajal od začetka študija do začetka velike dirigentske kariere. V njegovih delih so vidne poteze Osterčeve šole in Marxove poznoromantične lirike. Suito za tri violončele je napisal, ko je deloval kot pedagog na Državnem konservatoriju leta 1935, premierno je bila izvedena 24. junija istega leta, interpretirali so jo Gustav Šivic, Karola Jeraj in Bogomil Čehovin.
Blaž Pucihar (1977), slovenski skladatelj in pianist je z odliko diplomiral na Akademiji za glasbo v Ljubljani pri prof. Dubravki Tomšič Srebotnjak. Kot skladatelj je priznan v svetovnem pogledu, naročila prejema od umetnikov s celega sveta, na mednarodnem tekmovanju Newly Published Music v ZDA so zmagale že štiri njegove edicije, nemška založba Edition Kossack in ameriška založba ARLY njegove skladbe uspešno predstavljata vse od ZDA do Japonske. Suita za 4 čeliste je bila krstno izvedena 8. 3. 2010. Skladatelj je o delu povedal: »Skladba je nastala na pobudo takratnega sodelavca na Akademiji za glasbo v Ljubljani prof. Miloša Mlejnika, ki jo je naročil za koncert v ciklu 'Študent-profesor' v Unionu. Poleg njega so pri krstni izvedbi sodelovali njegovi študenti Maruša Bogataj, Tamara Gombač in Sebastian Bertoncelj. Moja želja je bila, da združim klasično formo v 4-stavčni suiti, kjer ima vsak stavek svojo individualno vlogo in se ga lahko postavi na oder kot samostojno skladbo.«
Prokofjev Concertino za violončelo in orkester, op. 132 je nastal v njegovem tretjem ustvarjalnem obdobju (1936-53), ki zajema kompozicije, od Prokofjeve vrnitve v Sovjetsko zvezo do njegove smrti. V zadnjih letih življenja je Prokofjev navezal tesno prijateljstvo z mladim Rostropovičem, s katerim sta sodelovala pri skladbah za violončelo, med drugim pri nedokončanem Concertinu op. 132 (1953). Po Prokofjevi smrti sta Dmitrij Kabalevski in Rostropovič dokončala skladbo na podlagi skladateljeve klavirske partiture in predhodnih razprav. Rostropovič je orkestrirano različico premierno izvedel leta 1960. Kasneje je drugi stavek Andante priredil za kvintet violončel.
Rahmaninov (1873–1943) je Vocaliso, op. 34, št. 14 napisal leta 1915, v letu, ki so ga zaznamovale osebne izgube, saj sta umrla njegov tesni prijatelj Aleksander Skrjabin in mentor Sergej Tanjev. Ko se je spopadal z žalovanjem, je doživel obdobje ustvarjalnega zastoja, preden je septembra napisal Vocaliso. Skladba odraža teme žalovanja, prevare in resignacije. Izrazna globina skladbe se ujema z Rahmaninovim prepričanjem, da so skladateljeva biografija in čustva vgrajeni v njegovo glasbo.
John Philip Sousa (1854–1932) je bil ameriški skladatelj in dirigent, znan kot 'kralj maršev' po svojih številnih vojaških in patriotskih marših, med drugim po maršu The Stars and Stripes Forever. Marš Liberty Bell je bil prvotno namenjen za opereto The Devil's Deputy, ki jo je naročil komik Francis Wilson. Ko pa se Wilson in Sousa nista mogla dogovoriti o ceni, je Sousa opustil projekt in obdržal nedokončani marš. Naslov je pozneje navdihnila odrska kulisa, na kateri je bil Liberty Bell in pismo Sousove žene, ki je omenjala udeležbo njunega sina na Filadelfijski paradi v čast vrnitve zvona. Skladba je postal ena prvih Sousovih komercialno uspešnih skladb.
Charles Marx-Marcus (1820–1901) je bil poklicni violončelist, pedagog in kustos. Študiral je na konservatoriju Leipzigu, tekom študija se je pridružil orkestru leipziškega Gewandhausa, pozneje je prevzel mesto prvega violončelista v opernem orkestru v Rigi. Leta 1873 je začel poučevati na Sanktpeterburškem konservatoriju in tam služboval do smrti. Njegov opus obsega predvsem komorno glasbo za violončelo.
Julius Klengel (1859–1933) je bil nemški violončelist, skladatelj in učitelj, znan po svojem dolgoletnem sodelovanju z orkestrom leipziškega Gewandhausa in konservatorijem v Leipzigu. Orkestru leipziškega Gewandhausa se je pridružil pri petnajstih letih in leta 1881 postal njegov prvi violončelist, istega leta je bil tudi imenovan za profesorja na konservatoriju v Leipzigu. Bil je spreten pianist in je slovel po globokem poznavanju komorne glasbe. Klengel je bil tesno povezan s skladatelji, kot sta Brahms in Reger. Med njegovimi deli najdemo štiri koncerte za violončelo, komorna dela in Hymnus, op. 57 (1920) za dvanajst violončel. Delo je bilo posvečeno dirigentu Arturju Nikischu.
Beethoven (1770–1827) je Sedmo simfonijo napisal med letoma 1811 in 1812 v zdravilišču Teplitz na Češkem. Premierno je bila izvedena 8. decembra 1813 na dobrodelnem koncertu za ranjene avstrijske in bavarske vojake. Simfonija je bila sprejeta z velikim navdušenjem, drugi stavek Allegretto je občinstvo tako navdušil, da so ga izvedli ponovno. Sedma simfonija še danes ostaja eno najbolj priljubljenih Beethovnovih del, tudi sam Beethoven je bil z delom zelo zadovoljen, Sedmo simfonijo je imel za najboljšo in najbolj plemenito. Nekateri domnevajo, da je njen veseli prvi stavek simboliziral bližajoči se Napoleonov poraz, medtem ko je bil slavnostni drugi stavek poklon padlim vojakom. Richard Wagner je skladbo imenoval apoteoza plesa, hvalil je njeno ekstatično in nebrzdano energijo.
Giovanni Sollima (1962), italijanski violončelist in skladatelj, klasično glasbo redno združuje z jazzom, rockom in sredozemskimi etničnimi pridihi. Njegove skladbe odražajo vplive ameriškega minimalizma, lahko bi rekli, da je pripadnik evropskega postminimalizma. Sollima je postal prepoznaven z deli, kot so Violoncelles, Vibrez! in Aquilarco, kar ga je pripeljalo do mednarodnih nastopov, tudi v Carnegie Hallu. Poleg koncertiranja se posveča izobraževanju, dobrodelnosti in premikanju meja sodobne violončelske glasbe. Skladbo Marcia je napisal poleg nekaterih drugih kratkih melodij v času študija v Salzburgu in jih s študijskimi kolegi igral na ulici. »Spomnim se, da mi je primanjkovalo časa, zato sem jih zložil neposredno, ne da bi napisal celotno partituro. Spomnim se tudi, da smo imeli velik uspeh, ko smo igrali na različnih mestih v mestu, naši kovčki za violončela pa so bili polni denarja (kovancev in bankovcev), ki smo ga večinoma porabili za pivo. Naš maestro Antonio Janigro je bil navdušen in nam je rekel, naj jih zaigramo na zaključnem koncertu razreda na Mozarteumu, kar smo tudi storili in s tem povzročili veliko smeha, zlasti med Valzerjem.« (Ricercare Editions)
Katarina Benedik
VSTOP PROST
Obvestilo o fotografiranju in snemanju dogodka
Organizatorka Akademija za glasbo UL bo na dogodkih zajela več zaslonskih slik (fotografij) in videoposnetkov z namenom promocije dogodka oz. poročanja o njem. Fotografiranje in snemanje bosta potekala skladno z veljavnim nacionalnim Zakonom o varstvu osebnih podatkov (ZVOP-2) in Uredbo EU 2016/679. Fotografije in videoposnetki dogodka bodo objavljeni na spletni strani, družbenih omrežjih (Facebook, Instagram, YouTube, LinkedIn, X), v publikacijah ter na promocijskem in drugem informativnem gradivu Akademije za glasbo UL.
Fotografije se bodo nanašale na dogodek na splošno in ne na posamezne udeležence. Imetnik materialnih avtorskih pravic dogodka je Akademija za glasbo UL, zato kakršno koli kopiranje, vključno s snemanjem in shranjevanjem v elektronski obliki, razširjanje, spletno objavljanje in druga uporaba razen dovoljene zasebne rabe ni dovoljena brez predhodnega dovoljenja Akademije za glasbo UL.
Za dodatne informacije se obrnite na pooblaščeno osebo za varstvo osebnih podatkov na Akademiji za glasbo UL: Manja Belina (manja.belina@ag.uni-lj.si).