MAGISTRSKI KONCERT
Andrej Petreski, oboa

Mentor: red. prof. Matej Šarc

strok. sod. Alvin Ćućić, klavir

Gostje: 
Val Jelenski, violina
Bozhana Gosheva, violina
Patricija Malovrh Mlačnik, viola
Petar Todorović, violončelo
Veljko Stanković, kontrabas
Marie Tuhtan, čembalo

Spored

Johann Sebastian Bach (1685-1750)
Koncert za oboo d’amore v A-duru BWV1055
    Allegro
    Larghetto
    Allegro ma non tanto

Richard Strauss (1864-1949)
Koncert za oboo v D-duru TrV 292
    Allegro moderato
    Andante 
    Vivace - Allegro

Antal Doráti (1906-1988)
Duo concertante
    Libero, rubatissimo
    Molto vivace

Luciano Berio (1925-2003)
Sequenza VII

K sporedu

Johann Sebastian Bach (1685–1750) velja za enega najpomembnejših skladateljev baročnega obdobja. Njegov Koncert za oboo d'amore v A-duru BWV 1055 je rekonstrukcija koncerta, ki je danes najbolj znan v različici za čembalo in godalni orkester. Izvirna različica za oboo d'amore se ni ohranila, vendar glasbeni značaj in obseg solističnega dela kažeta, da je bila skladba zelo verjetno prvotno namenjena temu instrumentu. Oboa d'amore s svojim toplim, mehkim in nekoliko temnejšim zvokom daje koncertu posebno barvo ter se lepo povezuje z godalno spremljavo. Skladba je značilna za Bachov slog, saj združuje bogato melodiko, jasne ritmične strukture in prepletanje solističnega instrumenta z orkestrom.

Richard Strauss (1864–1949) je bil eden najpomembnejših nemških skladateljev pozne romantike v prvi polovici 20. stoletja. Bil je tudi zelo uspešen dirigent in pomembna osebnost glasbenega življenja svojega časa. Strauss je bil znan predvsem po svoji bogati orkestraciji in zelo dobrem poznavanju različnih instrumentov. Za njegovo glasbo so značilne lepe in izrazite melodije, bogate harmonije ter izjemno barvita inštrumentacija. Koncert za oboo v D-duru TrV 292 je eno izmed njegovih zadnjih pomembnih instrumentalnih del, ki je nastalo leta 1945, ob koncu druge svetovne vojne. Njegov nastanek je povezan z ameriškim oboistom in vojakom Johnom de Lanciejem, ki je Straussu po srečanju predlagal, naj napiše koncert za oboo. Čeprav Strauss sprva ni bil prepričan o tej ideji, je kmalu zatem napisal delo, ki je danes eno najpomembnejših v oboističnem repertoarju. Posebnost tega koncerta je njegov nekoliko drugačen glasbeni slog. Čeprav je nastal v zadnjih letih Straussovega življenja, je glasba bolj jasna in lahka kot v mnogih njegovih zgodnejših delih. 
Koncert od oboista zahteva predvsem lepo oblikovanje fraz in sposobnost igranja izredno dolgih glasbenih linij. Glasba združuje virtuozne dele z zelo lirskimi in spevnimi melodijami.
Straussov Koncert za oboo je danes eno najpomembnejših del za ta instrument. Združuje tehnično zahtevnost, zahteva lep, topel ton in izrazito melodiko. Skladba predstavlja eno najlepših del Straussovega ustvarjanja v zadnjem obdobju njegovega življenja.

Antal Doráti (1906–1988) je bil madžarski dirigent in skladatelj, ki je večino svojega življenja deloval v drugih evropskih državah in v Ameriki. Bil je predvsem znan kot zelo uspešen dirigent, manj pa kot skladatelj. Študiral je na Akademiji Franza Liszta v Budimpešti, kjer sta bila med njegovimi učitelji tudi pomembna madžarska skladatelja Zoltán Kodály in Béla Bartók. Duo concertante za oboo in klavir je nastal leta 1983 in je eno njegovih pomembnejših poznih del za oboo. Skladbo je napisal za znanega švicarskega oboista Heinza Holligerja, ki jo je naslednje leto tudi prvič izvedel v Washingtonu skupaj s pianistom Karlom Ritterjem. V skladbi lahko slišimo različne glasbene vplive, posebno pomembni pa so elementi madžarske ljudske glasbe in plesa. Skladba se začne zelo mirno in svobodno, pozneje pa postaja vedno bolj živahna, ritmična in virtuozna. Poleg madžarske melodike Doráti v skladbi uporablja tudi sodobnejši glasbeni jezik, vendar njegova glasba kljub temu ostaja zelo izrazna in karakterna. Posebnost skladbe je enakovredna vloga oboe in klavirja. Klavir ni samo spremljava, ampak aktivno sodeluje pri kompozicijski gradnji in ustvarja dialog z oboo. Oba instrumenta si izmenujata glasbena ideje, včasih združena razvijata glasbeno misel, drugič pa se med seboj drug na drugega odzivata in se dopolnjujeta.

Luciano Berio (1925–2003) je bil eden najpomembnejših italijanskih skladateljev 20. stoletja in ena pomembnih osebnosti sodobne glasbe. Zanimali so ga predvsem novi načini ustvarjanja zvoka in možnosti, ki jih lahko ponujajo različni instrumenti. Pri svojem delu je pogosto sodeloval z glasbeniki in svoje skladbe prilagajal njihovim posebnim sposobnostim in načinu igranja. Sequenza VII je nastala leta 1969 in je bila enako kot Dorátijev Duo concertante  napisana za švicarskega oboista Heinza Holligerja, ki jo je prvič izvedel v Baslu. Skladba je del Berieve zbirke štirinajstih Sequenz, v katerih je raziskoval in uporabil najširše zmožnosti posameznih instrumentov in njihovih izvajalcev. Pri Sequenzi VII je zato oboa predstavljena na zelo drugačen način kot v tradicionalnem repertoarju. Pomemben element skladbe je ton H, ki se skozi celotno skladbo pojavlja kot nekakšna zvočna osnova. V ozadju je ves čas prisoten naraven in nevtralen zvok tona H, ki ustvarja posebno zvočno okolje za oboo.. Oddaljeni zvok je zelo tih in nima izrazite barve, zato bolj ustvarja občutek prostora kot pa samostojno glasbeno vlogo. V tem prostoru oboa izvaja glasbo, ki ves čas gravitira k tonu H. Skladatelj predpiše oboistu šest različnih barv istega tona H, ki se včasih počasneje, drugič spet zelo hitro menjajo, vmes pa oboist izvaja zelo hitre pasaže tradicionalnih in tudi najrazličnejših večzvočnih (multifonih) tonov. Sequenza VII je zato zelo zahtevna skladba, tako tehnično kot tudi glasbeno. Od izvajalca zahteva dobro poznavanje sodobnih tehnik igranja in veliko nadzora nad dinamiko. Hkrati pa skladba omogoča oboistu, da pokaže veliko različnih barv in možnosti svojega instrumenta.

Andrej Petreski, rojen v Skopju, Makedoniji, kjer je končal osnovno in srednje glasbeno izobraževanje na DMBUC "Ilija Nikolovski - Luj" na oddelku za instrumentalno oboo v razredu prof. Nadice Ristič. V času srednješolskega izobraževanja je bil del srednješolskega orkestra, s katerim je nastopil na številnih projektih, eden izmed njih je Mladinski Super Orkester. Z njim je nastopal v Ljubljani, Beogradu in Skopju. Udeležil se je številnih državnih in mednarodnih tekmovanj, kjer je prejel številne nagrade. Po končani srednji glasbeni šoli se je vpisal na Fakulteto za glasbo Univerze sv. Kirila in Metodija v Skopju. Leta 2019 je zaključil študij na oddelku za oboo v razredu prof. Gordane Josifove – Nedelkovske. Med študijem je igral z orkestrom Fakultete za glasbeno umetnost (FMU), bil del pihalnega kvinteta FMU, leta 2018 pa je skupaj s FMU sodeloval na festivalu "FIMU" v Belfortu v Franciji. Med študijem je sodeloval z Makedonsko opero in baletom, nastopal z Mladinskim komornim orkestrom "Saša Nikolovski - Gjumar" in Črnogorskim simfoničnim orkestrom. Po diplomi na FMU leta 2019 je sodeloval s Sarajevsko filharmonijo v Bosni in Hercegovini, od leta 2020 pa je uradno na mestu prve oboe Sarajevske filharmonije, kjer je sodeloval s številnimi domačimi in svetovno priznanimi dirigenti, kot so Boris Bomoštar, Ivo Lipanović, Slaven Kulenović, Marek Štilec, Riccardo Muti, Evan-Alexis Christ, ter solisti Emmanuel Pahud, Simon Trpčeski, Ruben in Arsen Dalibaltayan, Matthias Arter, Sergej Krilov, Stefan Milenković, Nebojša Živković, Alena Baeva. Leta 2023 je spoznal prof. Mateja Šarca in se isto leto vpisal k njemu v prvi letnik magistrskega študija na Akademiji za glasbo – Ljubljana. Andrej je redni substitut v različnih orkestrih, med drugim v Slovnesnkem narodnem gledališču Maribor, Slovenskem narodnem gledališču Opera in Balet v Ljubljani, Slovenski filharmoniji, Cantabile, Amadeo in drugih.