MAGISTRSKI KONCERT
Anja Kralj, violina

viš. strok. sod. Beata Ilona Barcza, klavir

Mentor: prof. Gorjan Košuta

Spored: 

Eugène Ysaÿe (1858–1931): 
Sonata za solo violino št. 5 v G-duru, op. 27
L'Aurore
Danse Rustique

Johannes Brahms (1833–1897): 
Sonata št. 2 za violino in klavir v A-duru, op. 100
Allegro amabile
Andante tranquillo — Vivace
 Allegretto grazioso, quasi Andante

*

Jean Sibelius (1865–1957): 
Koncert za violino v d-molu, op. 47
Allegro moderato

Fritz Kreisler (1875–1962): 
Recitativo in Scherzo–Caprice, op. 6

Violina je portal h Glasbi – njen zven, njena moč in spoznanje, da je njen zvok tako zelo sličen človeškemu glasu. Vendar violina brez dotika življenjske sile ne zveni; ne brez tiste, ki ji glasbo posveča in ne brez tiste, ki nanjo igra. Vsi mojstri izvajalci, skladatelji, goslarji so violini skozi zgodovino človeštva nesebično darovali čas in ljubezen; vera, radovednost in vznemirjen duh, vsa ta stanja človeka, pa so ključ do zakladnice violinskega repertoarja, katerega nekaj mojstrovin bomo slišali tudi danes.

Eugène Ysaÿe (1858–1931) je belgijski violinist, skladatelj, dirigent in pedagog. Rodil se je v Liègeu in njegov prvi učitelj je bil njegov oče, violinist in dirigent. Študiral je nato v Liègu, Bruslju in Parizu. Leta 1879 je postal koncertni mojster orkestra Benjamina Bilseja v Berlinu. Sprejel je pozicijo profesorja violine na bruseljskem konservatoriju, medtem pa je nadaljeval z mednarodnih koncertiranjem. Sodeloval je s skladatelji, kot so Camille Saint-Saëns, César Franck, Gabriel Fauré, Vincent d’Indy, Ernest Chausson in Claude Debussy. Bil je tudi aktiven komorni glasbenik, med drugim v duu z Raoulom Pugnom in v godalnem kvartetu. Leta 1895 je z Mauriceom Kufferathom ustanovil orkester Société Symphonique des Concerts Ysaÿe, ki mu je služil tudi kot dirigent. Zaradi zdravstvenih težav, ki so ga omejevale pri igranju na violino, se je bolj posvečal poučevanju in dirigiranju, pa tudi kompoziciji, s katero se je sicer ukvarjal že od mladosti. Za najpomembnejši doprinos k violinskem repertoarju štejemo Šest sonat za solo violino, op. 27, ki jih je napisal leta 1923.
Vsako sonato je posvetil violinistu svojega časa; peta je posvečena Mathieuju Crickboomu.

Johannes Brahms (1833–1897) je nemški skladatelj, pianist in dirigent. Rodil se je v Hamburgu, kjer je prejel prva glasbena znanja pri očetu in nato študiral pri Ottu Friedrichu Willibaldu Cosselu in Eduardu Marxsenu. Kot pianist je že mlad koncertiral, leta 1853 pa je na turneji z violinistom Eduardom Reményijem spoznal Josepha Joachima in Franza Liszta ter po Joachimu tudi Roberta in Claro Schumann. Z družino Schumann je ostal tesno povezan vse življenje. Deloval je v Detmoldu in Hamburgu, od eta 1862 pa predvsem na Dunaju, kjer je med drugim vodil Dunajsko pevsko akademijo in pozneje Gesellschaft der Musikfreunde. Njegov opus obsega simfonije, koncerte, komorno in klavirsko glasbo, samospeve ter zborovska dela. Sonato za violino in klavir št. 2 v A-duru, op. 100, je napisal leta 1886 v švicarskem Thunu.

Jean Sibelius (1865–1957) je eden najpomembnejših predstavnikov finske glasbene romantike. Sprva se je učil igranja klavirja, pozneje pa se je posvetil violini in si v mladosti želel postati koncertni violinist. Za svoja dela je pogosto črpal navdih iz finske narave in ljudskega izročila. Njegova glasba je pomembno prispevala k razvoju finske narodne zavesti in ga uvrstila med najpomembnejše finske umetnike. Čeprav je v poznejših letih živel precej umaknjeno in je postopoma skoraj povsem prenehal skladati, je njegovo glasbeno delo ostalo izjemno vplivno. Med najpomembnejša dela njegovega opusa štejemo njegove simfonične pesnitve, simfonije ter Koncert za violino in orkester v d-molu, op. 47, ki ga je Sibelius napisal leta 1904 in ga po neuspešni premieri  temeljito predelal. Delo velja za enega najpomembnejših in tehnično najzahtevnejših koncertov violinskega repertoarja.

Fritz Kreisler (1875–1962) je bil eden najpomembnejših violinistov svojega časa. Rodil se je na Dunaju, kjer je pri sedmih letih pričel s študijem na Dunajskem konservatoriju in študiral pod mentorstvom Antona Brucknerja, Jakoba Donta in Josepha Hellmesbergerja ml. Šolanje je kasneje nadaljeval na Pariškem konservatoriju, kjer je diplomiral že pri dvanajstih letih.
Po neuspešni prijavi za mesto v Dunajski filharmoniji je za nekaj časa glasbo opustil ter študiral medicino, pozneje pa se je vendarle ponovno vrnil k violini in z njo pravi mednarodni uspeh doživel po koncertu z Berlinsko filharmonijo pod vodstvom Arthurja Nikischa in s turnejami po Ameriki v začetku 20. stoletja. Zaslovel je kot izjemen virtuoz in interpret, prepoznan po svojem distinktivnem tonu in svojevrstnem muziciranju.
Kot se izjemnim virtuozom ponavadi pritiče, je tudi Kreisler skladal za svoj inštrument. Med skladbami so še posebej priljubljene njegove krajše virtuozne skladbe. Ena izmed njih je Recitativo in Scherzo-Caprice, ki jo je napisal leta 1911. Skladba pod naslovom nosi posvetilo: À Eugène Ysaÿe, le maître et l'ami, kar v prevodu pomeni Eugènu Ysaÿeju, mojstru/mentorju in prijatelju.