Magistrski koncert
Manca Kosmač, viola

Klavir: strok. svet. Andreja Kosmač

Mentorica: izr. prof. Marija Rome

Spored:

J. S. Bach: Suita št. 6 za violončelo v D-duru, BWV 1012
I.    Prélude
II.    Allemande
III.    Courante
IV.    Sarabande
V.    Gavotte I & II
VI.    Gigue



C. P. Stamitz: Koncert za violo in orkester v D-duru
I.    Allegro
II.    Andante moderato
III.    Rondo: Allegretto

C. Franck: Sonata za violino in klavir v A-duru
(prir. za violo Douglas Woodfull-Harris)
I.    Allegretto ben moderato
II.    Allegro
III.    Recitativo–Fantasia
IV.    Allegretto poco mosso
 

Johann Sebastian Bach (1685–1750) je svojih Šest suit za violončelo solo (BWV 1007–1012) ustvaril v obdobju delovanja na köthenskem dvoru med letoma 1717 in 1723. Čeprav so bile suite prvotno namenjene violončelu, so zaradi svoje glasbene bogatosti in univerzalnosti zaživele v številnih priredbah za druge instrumente, med njimi tudi za violo. Šesta suita izstopa po širokem tonskem obsegu, bogati zvočni podobi in izraziti večglasnosti ter predstavlja enega vrhuncev celotnega cikla. Preludij odpira suito s široko razpetimi arpeggiranimi figuracijami, bogato akordično teksturo in tekočimi melodičnimi linijami ter že uvodoma razkriva širino Bachove glasbene domišljije. V Allemandi prevladuje umirjen in plemenit značaj, ki ga oblikujejo ornamentirana melodika, prefinjeno fraziranje in tekoč ritmični tok. Couranta prinaša večjo živahnost, ritmično gibkost in izrazitejšo metrično razgibanost ter s plesnim značajem ustvarja kontrast pred Sarabando, ki predstavlja čustveno in izrazno središče suite. Njen zadržani značaj, počasnejši tok ter harmonsko in teksturno zgoščena zasnova ustvarjajo prostor za poglobljeno oblikovanje posameznih glasbenih linij in notranjih glasov.Sledita Gavotta I in Gavotta II, ki se razlikujeta po melodični in ritmični zasnovi, vendar obe ohranjata značilno plesno naravo gavote. Gigue suito sklene z izrazito ritmično živahnostjo, sekvenčnim razvojem in virtuozno figuracijo. Njena energija in neprekinjeno gibanje ustvarjata prepričljiv zaključek, v katerem se ponovno pokažeta Bachova mojstrska sposobnost oblikovanja glasbenega toka in izrazna širina solističnega instrumenta.

Koncert za violo v D-duru Carla Philippa Stamitza (1745–1801) velja za eno pomembnejših del klasicističnega violskega repertoarja. Stamitz, eden vidnejših predstavnikov znamenite mannheimske šole, je s svojim skladateljskim slogom pomembno prispeval k razvoju simfonične in koncertantne glasbe druge polovice 18. stoletja. V svojem koncertu je violo postavil v izrazito solistično vlogo ter mojstrsko združil njene tople, spevne zvočne značilnosti z zahtevami virtuoznega koncertantnega sloga. V treh kontrastno zasnovanih stavkih se prepletajo živahna virtuoznost, lirična izraznost in igriv značaj. Prvi stavek, Allegro non troppo, zaznamuje živahen in speven značaj, značilen za klasicistični koncert. Melodične fraze se prepletajo z virtuoznimi pasažami in širokimi skoki, dialog med violo in orkestrom pa ustvarja občutek nenehnega glasbenega gibanja. Solistični part ob tem razkriva tako tehnične možnosti instrumenta kot tudi njegovo izrazno in melodično bogastvo. Andante moderato v d-molu prinaša umirjen in liričen kontrast. V ospredju je nežna in spevna melodija viole, ki ob zadržani spremljavi orkestra ustvarja občutek topline,
 
notranje zbranosti in izrazne nežnosti. Prav v tem stavku se posebej razkrije značilna barva viole, ki s svojim toplim in nekoliko temnejšim zvenom daje glasbeni pripovedi posebno intimnost. Koncert sklene Rondo: Allegretto, ki ga zaznamujeta lahkotnost in živahen, igriv značaj. Glavna tema se skozi stavek vrača in izmenjuje s kontrastnimi epizodami, kar ustvarja razgibano in dinamično glasbeno dogajanje. Viola v posameznih epizodah izstopa z virtuoznimi pasažami, spretnimi figuracijami in izrazitimi tehničnimi zahtevami, ki solistu omogočajo, da pokaže tako svojo virtuoznost kot muzikalno izraznost. S svojo vedrino in eleganco finale zaokroži koncert v značilno klasicističnem, živahnem in sijajnem slogu.

César Franck (1822–1890) je svojo znamenito Sonato v A-duru za violino in klavir napisal leta 1886 kot poročno darilo legendarnemu violinistu Eugènu Ysaÿu. Zaradi izjemne melodične lepote, organske celovitosti in čustvene globine se je delo kmalu zapisalo med vrhunce komorne glasbe ter sčasoma našlo pot tudi v repertoar drugih glasbil. Priredba za violo ohranja vso izvirno moč in strukturo skladbe, hkrati pa ji globlji, toplejši in žametnejši zvok viole daje novo, intimnejšo zvočno dimenzijo. Skladba temelji na mojstrski uporabi ciklične forme, v kateri se ključne tematske ideje v preoblikovani podobi prelivajo skozi celotno delo ter povezujejo njegove štiri kontrastne stavke. Uvodni Allegretto ben moderato sonato odpira nevsiljivo in sanjavo; namesto pričakovanega hitrega začetka poslušalca pritegne z lebdečim, izrazito melodičnim motivom, ki ga viola prevzame z nežno eleganco. Sledi dramatični Allegro v d-molu, strasten in virtuozno razburkan stavek, v katerem viola in klavir kot enakovredna partnerja stopnjujeta napetost in ustvarjata izrazito čustveno intenzivnost. Tretji stavek, Recitativo-Fantasia, učinkuje kot svobodno zasnovana improvizacija, polna notranjega premišljevanja, nenadnih dinamičnih preobratov in globoke lirike. V njem se znova pojavijo in preoblikujejo tematski zametki iz prejšnjih stavkov, kar dodatno poudarja organsko povezanost celotne sonate. Svetel in zmagoslaven finale, Allegretto poco mosso, se odpre z enim najbolj prepoznavnih primerov kanonskega posnemanja v klasičnem komornem repertoarju, v katerem instrumenta z zamikom prevzemata in razvijata isto melodično misel. Zvezno prepletanje tematskih motivov, slišanih skozi celotno delo, se naposled izteče v veličasten, radosten in zvočno poln zaključek.stavka. Zdi se, da je Mahler želel objaviti kvartet kot ohranjeni rokopis, ki vključuje 24 taktov naslednjega stavka klavirskega kvarteta- Scherza, napisanega v g-molu, vendar se danes izvaja le prvi – dokončani stavek.

Manca Kosmač (2002) je svojo glasbeno pot začela z igranjem violine na OEKGBL pri prof. Poloni Češarek ter nadaljevala šolanje na Konservatoriju za glasbo in balet Ljubljana pri prof. Janezu Podlesku. Študij je nadaljevala z violo na Akademiji za glasbo v Ljubljani pri prof. Mariji Rome, v zadnjem letniku pa je bila na celoletni izmenjavi Erasmus na Univerzi za glasbo in upodabljajočo umetnost na Dunaju pri prof. Thomasu Selditzu. Na tekmovanju TEMSIG je dosegla več vidnih uspehov: zlato plaketo s klavirskim triom v disciplini komorne skupine z godali (2017), srebrno plaketo v disciplini violina (2018), drugo nagrado v kategoriji komorne skupine z godali (2020), srebrno plaketo v violini (2021), leta 2025 pa je v kategoriji viola III.a prejela zlato plaketo in 1. nagrado. Od leta 2020 je aktivna violistka komornega godalnega orkestra Camerata Laibach, s katerim je prejela nagrade doma in v tujini. Od leta 2023 je članica godalnega orkestra FB BANDA pod umetniškim vodstvom klarinetista Mateta Bekavca. Je redna substitutka orkestra Slovenske filharmonije, SNG Opera in balet Ljubljana, RTV Slovenija ter drugih priložnostnih komornih sestavov. Leta 2023 je bila članica orkestra EUYO, s katerim je sodelovala pri treh projektih (godalni kvartet v Avstriji, poletna evropska turneja ter turneja v Mehiki). V letu 2024 je bila članica orkestra GMJO in je bila povabljena na spomladansko ter poletno turnejo. Leta 2024 in 2025 je bila izbrana za udeleženko poletne akademije SIMA (Swiss International Music Academy), za katero je leta 2025 prejela tudi štipendijo za bivanje. V sezoni 2024/25 je bila akademistka violistka Slovenske filharmonije. Od leta 2025 je članica NES (New European String Orchestra), ki deluje pod umetniškim vodstvom Dmitrija Sitkovetskega. Poleti 2026 je bila članica Berlin Opera Academy, Menuhin Festival Youth Orchestra in Allegro Vivo Academy. Manca se je izpopolnjevala na seminarjih pri Thomasu Selditzu, Christianu Tetzlaffu, Wonji Kim Ozim, Anke Schittenhelm, Raphaelu Kasprianu, Sretenu Krstiću, Nobuko Imai, Emilu Samama Cantorju, Garthu Knoxu, Susanne van Els in drugih.

Pianistka Andreja Kosmač je diplomirala na Akademiji za glasbo Univerze v Ljubljani v razredu profesorice Dubravke Tomšič Srebotnjak. Svoje obzorje je širila na Dunajskem glasbenem konservatoriju pri profesorju Martynu van den Hoeku in se udeležila več klavirskih mojstrskih tečajev pri priznanih pianistih (L. Brumberg, J. Lateiner, S. Falvai, R. Ward, O. Maisenberg ...). Kot študentka je sodelovala na državnih in mednarodnih tekmovanjih ter prejela številne nagrade. Kot solistka je nastopila z Orkestrom Slovenske filharmonije in Orkestrom RTV Slovenija. Udejstvuje se kot komorna glasbenica, igra s priznanimi slovenskimi in tujimi umetniki, predvsem s pevci in flavtisti. Pri izvedbi večjih zborovskih del je sodelovala z Zborom Slovenske filharmonije, Zborom Radia France in Bachchor iz Salzburga. Pogosto kot korepetitorka igra na mojstrskih tečajih, ki jih vodijo vrhunski umetniki. Kot pedagoginja je dejavna na Konservatoriju za glasbo in balet v Ljubljani, kjer njeni učenci in dijaki posegajo po najvišjih nagradah na klavirskih tekmovanjih, kot umetniška sodelavka pa na Akademiji za glasbo Univerze v Ljubljani.