Gosti: Studio za tolkala UL AG, Dominika Kastelic, Vita Živa Pečak in Lara Gorše

Mentorji: Miha Rogina, Jan Gričar, Simon Klavžar
Priprava ansambla: Aljaž Sečnik, Jan Gričar, Miha Rogina

 

Soprani
– Luna Georgia Vavourakis
– Kristina Neli Lampe
– Maksim Gal

 

Alti
– Boštjan Rojc
– Meta Neža Stražiščar
– Ena Knežević

 

Tenorji
– Marko Petek
– Maj Brinovec
– Tomislav Slačanac

 

Baritoni
– Nejc Zavratnik
– Hanga Dorottya Pusztai

 

Bas
– Svit Krumpačnik

 

Studio za tolkala (mentor Simon Klavžar)

Timpani
– Gašper Šemrov
– Rok Kastelec

 

Tolkala
– Klemen Juvančič
– Bojan Ilievski
– Marko Zadravec

 

Harfi
– Dominika Kastelic
– Vita Živa Pečak

 

Čelesta
– Lara Gorše
_________________

 

SPORED:
F. Mendelssohn: Uvertura k Snu kresne noči, op. 21 (prir. C. Joubert)

G. Holst: Planeti, op. 32 (prir. K. Mastalerz in K. Koszowski)
• Mars, prinašalec vojne
• Venera, prinašalka miru
• Merkur, krilati sel
• Saturn, prinašalec starosti
• Uran, čarovnik
• Jupiter, prinašalec veselja

---

Felix Mendelssohn (1809–1847), eden izmed največjih umetnikov, ki so skladateljsko pot začeli kot čudežni dečki, se je že pri sedemnajstih letih navdušil nad deli Williama Shakespeara. Mendelssohnova uvertura k Shakespearovi igri izvira iz leta 1826, ko sta se s sestro Fanny prvič seznanila z briljantnim romantičnim nemškim prevodom Shakespeara Augusta Wilhelma Schlegla. Nemci so Schleglov prevod sprejeli tako močno, da so govorili o »unser Shakespeare« (»naš Shakespeare«). Posebej je Mendelssohna prevzela Shakespearova komedija Sen kresne noči, in tako je nastala Uvertura k Snu kresne noči. Takoj po krstni izvedbi leta 1926 je postalo delo izjemno priljubljeno po celotni severni Evropi in tako poskrbelo za zgodnjo potrditev mladega skladateljskega genija Felixa Mendelssohna. Uverturo, v kateri se skladatelj sprehodi skozi vsebino literarne predloge, je Mendelssohn leta po nastanku sam opisal svojemu založniku: »Najprej slišimo šepetanje pravljične glasbe na violinah, pozneje brenčanje z oslovsko glasbo, pa tudi kmečki ples. Na koncu, ko je vse zadovoljivo končano in glavni igralci veselo zapustijo oder, jim sledijo vile, ki blagoslovijo hišo in izginejo z zoro. Tako se konča igra in tudi moja uvertura.« Skladba je zasnovana izrazito sodobno, saj gre za enega najzgodnejših primerov priljubljene romantične oblike koncertne uverture – gre za programsko skladbo, ki pa ni namenjena izvedbi pred scenskim delom, ampak povsem samostojno slika njegovo vzdušje in motive. Kljub tej napredni zasnovi lahko v Uverturi prepoznamo klasično sonatno obliko, v katero skladatelj vlije čudovit material, ki nas popelje v pravljični svet Sna.

»Praviloma proučujem le stvari, ki v meni vzbudijo glasbo. Pred kratkim sem se seznanil z astrologijo, jo precej natančno študiral –  in značaj vsakega planeta mi je sugeriral glasbo.« Tako je Gustav Holst (1874–1934) v pismu prijatelju zapisal leta 1913, ko se je na Majorki prvič srečal z astrologijo. Od tedaj je skladatelja spremljala fascinacija s planeti in vplivom »sveta zgoraj na svet spodaj«, o domnevnih vplivih posameznih planetov pa se je podrobneje seznanil v knjigi Kaj je horoskop, ki jo je napisal Alan Leo. Pod vplivom astrologije nastali Planeti so hkrati pomenili tudi pomemben preboj Holsta kot skladatelja. Do njihovega nastanka je deloval kot sicer odličen profesor glasbe, a mu njegov precej obsežen opus zborovskih in orkestrskih del, v katerih se je navezoval na angleško ljudsko pesem na eni in hindujsko filozofijo na drugi strani, ni prinesel posebne prepoznavnosti. Prava uspešnica, ki je skladatelju prinesla več slave kot je je kadarkoli želel ali iskal, pričujoči Planeti, so nastajali počasi. S komponiranjem suite pod delovnim naslovom Sedem skladb za veliki orkester je Holst začel avgusta leta 1914, ko je nastal prvi stavek, Mars, zadnji stavek pa je bil napisal leta 1917. Do premiere suite v celoti so minila še nadaljnja tri leta, pred tem pa so že bili izvedeni posamezni stavki, saj je dirigent Adrian Boult menil, da »ko poslušalec sliši tako nov jezik, je trideset minut glasbe največ, kar lahko razume.« Čeprav je jasno, da delo podaja zunajglasbeno vsebino, ga skladatelj po vrsti eksplicitno razlikuje od programskih skladb, kot so denimo simfonične pesnitve Richarda Straussa. »Sklade so nastale na podlagi astrološkega pomena planetov: to ni programska glasba. Prav tako nimajo nobene povezave z božanstvi klasične mitologije, ki nosijo ista imena. Če je potrebno kakršnokoli navodilo za poslušanje glasbe, zadostuje podnaslov vsakega stavka«, piše skladatelj. V Marsu, prinašalcu vojne tako slišimo grobe ostinate v 5/4 taktovskem načinu. Fanfarni elementi dodatno podčrtajo vihro vojne, jezo in nazadnje zmagovalni marš. Venera, prinašalka miru prinese kontrastno razpoloženje, v katerem se iz prej divjajoče skupine inštrumentov izločijo prefinjeni solistični glasovi. Stavek Merkur, krilati sel je bil napisan zadnji. Planet sam Holst slika s solističnim partom, ki ga barvajo hitre figuracije spremljajočega orkestra. Po skladateljevih besedah stavek prikazuje »proces človeškega razmišljanja.« Kot svojega najljubšega je skladatelj opisal stavek Saturn, prinašalec starosti. V njem je prikazan tek človeškega življenja od nemirnega rojstva in mladosti, prek marša srednjih let do žalostinki podobne starosti. Stavek sklene resignirana umirjenost, saj »Saturn ne prinese samo fizičnega slabljenja, ampak tudi vizijo izpolnjenosti.« Uran, čarovnik uvede urok iz štirih not, ki mu sledi turbulenten ples, zaključi pa se v zlovešči umirjenosti pričakovanja zadnjega stavka. V pričujoči priredbi Planetov, ki sta jo za orkester saksofonov pripravila Karol Mastalerz in Krzysztof Koszowski, skrivnostni zadnji stavek, naslovljen Neptun, misitk, zamenja četrti stavek izvirnika Jupiter, prinašalec veselja. Za konec tako slišimo radostno tematiko, ki se opira na melos angleških ljudskih plesov.

Ansambel saksofonov Akademije za glasbo Univerze v Ljubljani pod vodstvom Mihe Rogina deluje od leta 2010. V tradicionalni obliki ga sestavljajo trije sopranski, trije altovski, trije tenorski, dva baritonska in en basovski saksofon. Nekatere skladbe zahtevajo dodatne instrumentalne različke, kot sopranino in kontrabas saksofon.
Zvočna prilagodljivost jim omogoča, da posegajo tako po originalnih delih kot transkripcijah. Lahko se približajo zvoku orgel ali klavirja, pa tudi simfoničnega orkestra ali big banda. Izkoriščajo vse tehnične zmožnosti saksofona, od alikvotnega registra do četrttonskih intervalov, multifonov in drugih sodobnih tehnik, torej raven poustvarjanja, ki po zahtevnosti predstavlja pošten zalogaj tudi solističnemu koncertiranju.
Njihov repertoar obsega zvrsti od baroka do sodobne glasbe, kot tudi popularno glasbo in jazz. Sodelujejo z drugimi oddelki UL AG, kot sta oddelek za dirigiranje in oddelek za kompozicijo. Redno sodelujejo s Tolkalnim studiom Akademije za glasbo, s katerim so izvedli Pomladno obredje I. Stravinskega, kot tudi dela D. Mucka, R. Campa in L. Beria. Nastopili so na festivalih Emona, AS Bled, Arsana in Glasbeni abonma Celje. Japonska skladateljica Masa Matsuura jim je posvetila dve skladbi, Toya in Cytokinesis 2, ki so ju praizvedli maja 2017, leta 2019 pa so skladbe posebej za omenjeni ansambel napisali skladatelj Matej Bonin (Eppur si muove II) in japonska skladateljica Emi Maeda (Earth pulsation continues).