Sreda, 10. december 2025, ob 19.00
Kulturni dom Velenje

Četrtek in petek, 11. in 12. december 2025, ob 19.30
Akademija za glasbo UL, Dvorana Julija Betetta

Torek, 16. december 2025, ob 19.00
Zavod Celeia, Celjski dom

Simfonični orkester Akademije za glasbo UL
Dirigenta:
izr. prof. Simon Dvoršak
Andro Ostrognaj (mentor: izr. prof. Simon Dvoršak)
Koncertna mojstrica: Hanna Kryvtsova

Spored:

Georges Bizet: Carmen, Suiti št. 1 in 2 (izbor, prir. Ernest Guiraud)
- Prélude
- Aragonaise
- Intermezzo
- Les Dragons d'Alcala
- Marche des contrebandiers
- Danse bohème

Maurice Ravel: Pavana za umrlo princeso

Erik Satie: Gimnopedije
1. Počasi in boleče (ork. Claude Debussy)
2. Počasi in žalostno (solist Marko Stević, klavir)
3. Počasi in težko (ork. Claude Debussy)

Dmitrij Šostakovič: Baletna suita št. 1
1. Lirični valček
2. Ples
3. Romanca
4. Polka
5. Valček–hec
6. Galop

*

Johann Strauss mlajši:
- Uvertura k opereti Cigan baron
- Pizzicato-Polka
- Egipčanska koračnica, op. 335
- Im Krapfenwald'l, op. 336
- Vrtnice z juga, op. 388
- Éljen a Magyar!, op. 332

Simfonični orkester Akademije za glasbo UL, ki bo nastopil pod vodstvom izr. prof. Simona Dvoršaka, nas bo zazibal v praznični čas s prefinjenimi melodijami nekaterih najbolj priljubljenih skladateljev 19. in 20. stoletja – letošnjih visokih jubilantov. S koncertom bomo namreč obeležili 200-letnico rojstva Johanna Straussa mlajšega, 150-letnico rojstva Mauricea Ravela, 150-letnico smrti Georgesa Bizeta, 100-letnico smrti Erika Satieja in 50-letnico smrti Dmitrija Šostakoviča.

Georges Bizet (1838–1875) je za dogajalni prostor svoje zadnje opere Carmen izbral sončno Sevilijo. Krstna izvedba opere v pariški Komični operi leta 1875 je zaradi domnevno neprimernih likov in nasilnega konca doživela mešane odzive, zato je skladatelj do svoje smrti le nekaj mesecev pozneje verjel, da je delo spodletelo – nenadoma pa doživelo gromovit uspeh na dunajskem odru, kar je pomenilo začetek zmagoslavne poti ene najpogosteje izvajanih oper vseh časov. Njena priljubljenost je botrovala nastanku dveh suit, ki ju je po Bizetovi smrti iz najbolj priljubljenih številk zložil skladateljev prijatelj Ernest Guiraud. Obe suiti, vsaka s po šestimi stavki, pozorno sledita Bizetovi izvorni orkestraciji in na koncertni oder izvrstno prevajata operno mojstrovino.

Tudi naslednje delo zaznamuje fascinacija francoskih skladatlejev s španskim imaginarijem – kot pravi Maurice Ravel (1875–1937), gre pri Pavani za umrlo princeso za evokacijo pavane, ki bi jo nekoč lahko plesala mala princesa na španskem dvoru. Delo je nastalo leta 1899, ko je bil Ravel še študent kompozicije na pariškem konzertvatoriju, kjer je svoj skladateljski slog pilil pri Gabrielu Fauréju. Napisana je bila kot klavirska miniatura, posvečena pa princesi Edmond de Polignac, vplivni mecenki pariškega glasbenega življenja, s katere krogom je bil tudi Ravel tesno povezan. Zaradi velikega uspeha klavirske različice jo je Ravel leta 1910 priredil za orkester, v kakršni obliki jo bomo lahko slišali tudi nocoj. Nenavadnega naslova, zanimivo, skladatelj ni izbral zaradi pomena, temveč zaradi zvena. In čeravno je bil pozneje v življenju Ravel do zadržanosti mladostne Pavane kritičen, skladbo že od njenega nastanka spremlja neomajna naklonjenost občinstva.

Podobno kot Ravelova mojstrovina so tudi Gimnopedije Erika Satieja (1866–1925) pot po koncertnih odrih začele kot skladbe za solo klavir. Skladatelj jih je napisal leta 1888 kot kratke, skoraj meditativne miniature počasnega tempa in radikalno preprostih tekstur. Nenavadni naslov skladbe dobijo iz grške besede »gymnopaedia«, ki pomeni goli ples. Asketska zvočnost, kakršno lahko občudujemo v treh miniaturah, je postala glavna značilnost skladateljevega sloga, pogosto pa je tudi omenjena kot zgled poznejši ambientalni glasbi. Nocoj bomo slišali vse tri Gimnopedije iz zbirke, pri čemer bo v izvirni verziji za klavira zazvenela le druga. Prve in tretje pa ni orkestriral nihče drug kot Claude Debussy, ki je prav z nastankom priredb pripomogel k povečani prepoznavnosti Satijeve glasbe. V orkestraciji Debussy ostaja zvest prosojnosti in enostavnosti izvirnika. Zven tako tudi ob rabi več inštrumentov ohranja intimnost enega.

Baletna suita št. 1 Dmitrija Šostakoviča (1906–1975) je nastala leta 1949 kot koncertna kompilacija obstoječih skladateljevih del, ki jo je za simfonični orkester sestavil skladateljev dolgoletni sodelavec Levon Atovmjan. Po zloglasni obsodbi Šostakovičeve glasbe kot formalistične leta 1948 je bil skladatelj prisiljen svoja resnejša dela umakniti v predal in se vsaj navzven posvetiti filmski, propagandni in zabavni glasbi. Baletne suite so značilen testament skladateljevega dvojnega življenja, saj gre za navzven lahkotno, plesno glasbo, ki pa pogosto skriva ironičen podton. Šest kratkih stavkov suite je zgrajenih iz tem Šostakovičevih obstoječih del: Suite za jazz orkester št. 1 ter baletov Svetli potoček in Vijak. Baleta sta nastala v 30. letih in sta bila zaradi politične spornosti umaknena z repertoarja. A v novi preobleki plesne glasbe so privlačne melodije na novo zaživele v prepričljivi spevnosti, barviti orkestraciji in jasno prepoznavnih plesnih tipih.

V zadnjem sklopu nocojšnjega koncerta se poklanjamo »kralju valčka«, Johannu Straussu mlajšemu (1825–1899), dunajskemu mojstru plesne glasbe in operete. Izbrani spored predstavlja različne obraze njegovega sloga – od operetne uverture in koncertnega valčka do domiselnih polk in koračnic. Najprej bomo slišali uverturo iz ene izmed Straussovih najbolj priljubljenih operet Cigan baron (1885). Gre za razkošno orkestriran uvod, ki nas v zgodbo uvede z madžarsko obarvanimi plesnimi ritmi, liričnimi epizodami dunajskega valčka in operetnimi melodijami. Uverturi bo sledila živahna Pizzicato-Polka (1869) – duhovita miniatura, ki je nastala za Straussovo rusko turnejo. V njej se skladatelj poigrava s pizzicato zvokom godala, ki v skladbi stopi iz običajne spremljevalne v glavno vlogo. Naslednja na sporedu je Egipčanska koračnica (1869), ki je bila napisana za slavnostno otvoritev Sueškega prekopa. V njej se slavnostni marš prepleta z orientalističnimi melodičnimi arabeskami, s katerimi Strauss v duhu časa poslika znan jezik dunajske plesne glasbe. Polka v francoskem slogu Im Krapfenwald'l (1869) je nastala med Straussovim letovanjem v ruskem Pavlovsku in je po dunajski izvedbi dobila ime po gostilni in gozdnem okolišu na obrobju Dunaja. V njej tako slišimo domiselno orkestrirano ptičje petje. Vrtnice z juga (1880) je skladatelj posvetil Italiji, natančneje kralju Umbertu I., zadnjo skladbo večera, živahno polko v ritmu čardaša Éljen a Magyar (1869), pa Madžarski.

Spremna beseda: Jakob Barbo

Obvestilo o fotografiranju in snemanju dogodka

Organizatorka Akademija za glasbo UL bo na dogodkih zajela več zaslonskih slik (fotografij) in videoposnetkov z namenom promocije dogodka oz. poročanja o njem. Fotografiranje in snemanje bosta potekala skladno z veljavnim nacionalnim Zakonom o varstvu osebnih podatkov (ZVOP-2) in Uredbo EU 2016/679. Fotografije in videoposnetki dogodka bodo objavljeni na spletni strani, družbenih omrežjih (Facebook, Instagram, YouTube, LinkedIn, X), v publikacijah ter na promocijskem in drugem informativnem gradivu Akademije za glasbo UL.

Fotografije se bodo nanašale na dogodek na splošno in ne na posamezne udeležence. Imetnik materialnih avtorskih pravic dogodka je Akademija za glasbo UL, zato kakršno koli kopiranje, vključno s snemanjem in shranjevanjem v elektronski obliki, razširjanje, spletno objavljanje in druga uporaba razen dovoljene zasebne rabe ni dovoljena brez predhodnega dovoljenja Akademije za glasbo UL.

Za dodatne informacije se obrnite na pooblaščeno osebo za varstvo osebnih podatkov na Akademiji za glasbo UL: Manja Belina (dpo@ag.uni-lj.si).