MAGISTRSKI KONCERT
Barbara Kepic, violončelo

strok. svet. Sven Brajković, klavir


Mentor: doc. Eldar Saparayev

Gostje:
Jasmina Ranković, čembalo
Trio Plamen
Eva Založnik, klavir
Špela Pokorn, klarinet

Spored

Salvatore Lanzetti (ok. 1710–ok. 1780):
Sonata za violončelo in basso continuo v B-duru, op. 1. št. 6:
I.    Allegro
II.    Largo
III.    Gavotta (Allegro ma non presto)    


Joseph Haydn (1732–1809):
Koncert za violončelo in orkester št. 2 v D-duru
I. Allegro moderato in kadenca
II. Adagio


Dina Slama (1941):
Chant za solo violončelo


Johannes Brahms (1833–1897):
Sonata za violončelo in klavir št. 2 v F-duru, op. 99
I. Allegro vivace
II. Adagio Affettuoso
III. Allegro passionato
IV. Allegro molto


Tine Bec (1993):
Pozabljeni spomini

K sporedu

Spored koncerta ponuja glasbeno popotovanje skozi čas – od zg. baroka, prek klasicizma in pozne romantike do sodobnosti. Vsako izmed izbranih del odseva duh svojega časa hkrati pa razvija vedno nove možnosti. Slišali bomo, kako se violončelo spreminja od baročne urejenosti, klasične elegance do romantične strasti in sodobne svobode izraza.

Salvatore Lanzetti (1710–1780) je bil italijanski virtuozni violončelist in skladatelj iz Neaplja. Študiral je na konservatoriju Santa Maria di Loreto. Po začetnem delu v Luki je prestopil na dvor Viktorja Amadeja II. v Torinu, kjer je deloval do smrti. Med letoma 1730 in 1754 je živel v Londonu in Parizu, kjer je nastopal in pomagal popularizirati violončelo kot solistični instrument. Leta 1736 je izdal zbirko 12 sonat za violončelo in basso continuo, ki so bile posvečene Federiku di Brunswicku. Lepota Opusa 1 se skriva v njegovi neverjetni raznolikosti, ne samo v tehnični zahtevnosti, ampak tudi v značaju ter mešanici francoskega in italijanskega sloga, ki je bil takrat priljubljen. Obsežna uporaba dvojnih tonov, prestavljanja, raziskovanja celotne ubiralke, položaj s palcem in uporaba zapletenih tehnik loka, ki so bile do takrat rezervirane za violinsko tehniko, pričajo o izjemnem obvladovanju instrumenta in neustrašni domišljiji Lanzettija.

Joseph Haydn (1732–1809), pogosto imenovan oče klasicistične glasbe, je s svojim inovativnim ustvarjanjem pomembno zaznamoval razvoj glasbene misli in svoje ideje prenesel na naslednike, kot sta Mozart in Beethoven. Med letoma 1761 in 1790 je kot kapelmajster služboval na prestižnem dvoru Esterházyjev, kjer je ustvaril večino svojih najpomembnejših del. Koncert v D-duru velja za eno najzahtevnejših in najbolj simfoničnih del za violončelo klasicističnega obdobja. 

Prvi stavek zasnovan v sonatni obliki, prinaša nov, poglobljen pristop h koncertnemu žanru z izrazitim kontrapunktom in dialogom med glavnimi temami. Drugi in tretji stavek sledita prefinjenim in uravnoteženim oblikam počasnega gibanja ter rondo strukture, kar daje delu prefinjeno oblikovno celovitost. Haydnov Koncert v D-duru ostaja dragocena mojstrovina, ki združuje tehnično zahtevnost s subtilno umetniško izraznostjo, ter še danes navdihuje  izvajalce in poslušalce. V svoji glasbi Haydn izraža izjemno radost, človeško toplino in subtilen humor, zaradi česar je njegova glasba živahna in neposredna. Koncert odraža govorico, petje in ples, hkrati pa izstopa po svoji bogati liričnosti. 

Dina Slama (1941) je slovenska glasbenica, čembalistka, pianistka, pevka in skladateljica, ki se je rodila v Trstu. Šolala se je na konservatoriju "G. Tartini" in se izpopolnjevala v Italiji ter drugod po Evropi. Je soustanoviteljica Tržaškega baročnega ansambla, dua Pahor-Slama ter skupine Gallus Consort. Aktivna je kot skladateljica, zborovodkinja in mentorica, posebej na področju stare glasbe. Piše tudi vokalna in komorna dela na besedila slovenskih pesnikov. Chant za solo violončelo je čustveno bogata skladba, ki poudarja melodičnost in zvočno lepoto instrumenta. Naslov ('chant' – pesem, napev) namiguje na vokalno naravo glasbe, pri kateri violončelo ne pripoveduje z besedami, temveč z dolgimi linijami, bogato dinamiko in čustveno globino. Delo se spogleduje z modernimi izraznimi sredstvi – vključuje dvoglasja, nežne flažolete in izrazite poteze loka, ki razširjajo zvočno paleto in poudarjajo raznolikost glasu violončela. 

Johannes Brahms (1833–1897) je bil nemški skladatelj in pianist romantičnega obdobja, ki je pisal simfonije koncerte, komorno glasbo, klavirska dela, zborovske skladbe in več kot 200 pesmi. Poletja je rad preživljal na obali jezera Thun v švicarskih Alpah, kjer je v času svojega delovnega dopusta napisal osupljivo število del, med drugim tudi drugo sonato za violončelo in klavir. Brahms je trdil, da je bila pokrajina tako polna melodij, da si moral paziti, da ne bi stopil na kakšno. Prvi stavek sonate se začne silovito in dramatično, kjer sta violončelo in klavir postavljena skoraj v spopad. Brahms je delo naslonil Sonata za klavir in violončelo, kar poudarja enakovredno partnersko dinamiko obeh instrumentov. Drugi stavek se preseli v presenetljivo tonaliteto (Fis-dur), s katero izpoje nežno otožno melodijo. Sledi tretji stavek s svojim scherzom, ognjevitostjo ter spevnim in sanjavim liričnim delom. Zadnji stavek je lahkoten rondo. Strast prvega stavka se razreši v preprosto pastirsko melodijo, ki zaključek naredi kot brezskrbni epilog, ki ga zaključi zmagoslavna koda. 

Tine Bec (1993) je skladatelj, pevec, pianist in zborovodja. Študiral je kompozicijo in klavir na Konservatoriju za glasbo in balet ter na Akademiji za glasbo v Ljubljani. Uveljavil se je predvsem na področju vokalne in vokalno-instrumentalne glasbe. Deluje kot zborovodja, korepetitor, vokalni mentor in skladatelj, sodeluje z več slovenskimi zbori in vokalnimi skupinami. »Pozabljeni spomini« za klarinet, violončelo in klavir je razgibana in izrazita skladba, ki prepleta močna čustva, drzno energijo, presenečenja in nežnejše dele, ki prikazujejo oddaljene spomine. Na nekaterih mestih spominja na filmsko glasbo. Trio deluje kot enotno, močno zvočno telo, kjer vsak instrument prevzema svojo vlogo v pripovedi, ki ni nikoli statična. Gre za glasbo spomina, a ne kot tihega odmeva, temveč kot žive in slikovite pripovedi, ki se razkriva z izrazno močjo in široko domišljijo.

Barbara Kepic se je violončelo pričela učiti na Glasbeni šoli Moste-Polje pri prof. Kseniji Trotovšek Brlek in Katji Beguš Bobek. Srednješolsko izobraževanje je zaključila na ljubljanskem Konservatoriju za glasbo pri prof. Karmen Pečar Koritnik, pri kateri je nadaljevala tudi diplomski študij na Akademiji za glasbo v Ljubljani. Trenutno zaključuje magistrski študij pri prof. Eldarju Saparayevu. Redno obiskuje mojstrske tečaje pri priznanih pedagogih (Giovanni Gnocchi, Thomas Carroll, Reinhard Latzko, Domen Marinčič, Stephan Braun,   Enrico Dindo, Julian Steckel) in je nagrajenka slovenskega državnega tekmovanja TEMSIG. Zlate plakete je prejela tudi na drugih mednarodnih tekmovanjih po Italiji v Trevisu, Povolettu itd. Prav tako gostuje doma in po tujini z različnimi komornimi zasedbami. Zadnja štiri leta pod mentorstvom prof. Mihe Haasa deluje v triu Plamen, s katerim so osvojile zlate plakete na državnih in mednarodnih tekmovanjih. Prav tako je sodelovala pri različnih slovenskih in tujih orkestrih (SNG Maribor, Policijski orkester, Vojaški orkester, Amadeo, Slovenska filharmonija, RTV simf. orkester …). Od leta 2021/22 je tudi štipendistka MOL za nadarjene dijake/študente.