MAGISTRSKI KONCERT
Isabella Černigoj, violina

viš. strok. sod. Beata Illona Barcza, klavir

Mentor: izr. prof. Žiga Brank

Spored

Claude Debussy (1862–1918)
SONATA ZA VIOLINO v g- molu, L. 140
Allegro vivo
Intermède. Fantasque et léger
Finale. Très animé

Johannes Brahms (1833–1897)
KONCERT ZA VIOLINO v D-duru, op. 77
Allegro non troppo

***
Eugène Ysaÿe (1858–1931)
POÈME ELÉGIAQUE, op. 12

Ernest Bloch (1880–1959)
BAAL SHEM: Tri podobe hasidskega življenja za violino in klavir, B. 47 
Vidui
Nigun
Simchas Torah

K sporedu

Claude Debussy (1862–1918) je bil francoski skladatelj, ki je zaznamoval prehod iz romantike v moderno glasbo. Namesto tradicionalnih pravil je v ospredje postavil barve, občutke in vzdušje, kar ga je uvrstilo med začetnike glasbenega impresionizma. 
Sonata za violino v g- molu je ena izmed njegovih zadnjih večjih del, napisana je bila leta 1917. V prvem stavku klavir najprej ustvari barvno zvočno kuliso, ki deluje kot zrcalna površina, nad katero violina vstopi z melodičnim motivom nežno zibajočih se terc. Razvijanje tega melodičnega gibanja – najprej v tercah, nato v kvartah in kvintah – je eden izmed glavnih virov napetosti in gibanja v bolj živahnih delih stavka, ki pa je kot celota kljub vsemu toplo melodičen. Intermède se poklanja tradicionalnemu sonatnemu scherzu s hudomušnim stavkom, polnim širokih melodičnih skokov in njihovega nasprotja – vztrajnih vzorcev ponavljajočih se tonov. Začetni takti vzpostavijo duhovit in prekanjen značaj stavka z dvema portamentoma violine, ki pa se dovolj hitro uravnovesita v nekaj bleščečih arpeggih in tako razkrijeta akrobatski občutek za ravnotežje. Finale je izraz čistega navdušenja, poudarjenega skozi pester klavirski part, ki ga spremljajo vijugaste ali silovite melodične figure violine, razpete čez celoten tonski obseg instrumenta. Uvod v tem stavku nostalgično prikliče spomin na začetno melodijo prvega stavka, a nato se glasba hipoma požene v divji tek. Tempo ostaja brez sape vse do konca, pri čemer ga le za trenutek umiri srednji del.

Johannes Brahms (1833–1897) je bil nemški skladatelj in pianist, eden vodilnih predstavnikov romantike. Rodil se je v Hamburgu, a je večino življenja preživel na Dunaju, kjer je ustvaril obsežen opus simfonične, komorne, klavirske in vokalne glasbe. Bil je znan po svoji umetniški strogosti, klasični formi in globokem izrazu, hkrati pa je razvijal bogato harmonijo in ritmično kompleksnost. Kot veliki občudovalec Beethovna se je videl kot njegov duhovni naslednik, kar se odraža v resnosti in arhitekturni zasnovi njegovih del.
Presenetljivo je morda že to, da je Brahms sploh napisal violinski koncert. Posvetil ga je violinistu Josephu Joachimu. Koncert za violino v D- duru je nastal 25 let po njunem prvem srečanju, pri čemer sta tesno sodelovala pri oblikovanju solistične partiture. Čeprav so bile med zgodnjimi kritiki prisotne dileme glede ravnovesja med tehnično zahtevnostjo in glasbeno vsebino, danes violinistična pisava velja za vzor dobrega okusa in občutljive muzikalnosti. Koncert je bil prvič izveden leta 1879 v Leipzigu z Joachimom kot solistom. Ta je tudi napisal kadenco, ki jo mnogi violinisti izvajajo še danes. Brahms je znan po varčnosti z glasbenim materialom: glavno temo prvega stavka predstavi že takoj na začetku v unisonu, zatem pa se motivi postopoma razvijajo – najprej v orkestru, nato še bolj razkošno v solističnem partu, ki obsega tudi razkazovanje tehnične spretnosti. V veličastnem drugem tematskem delu se izraža najbolj lirična plat violine, vrhunec stavka pa pride v kodi po kadenci, kjer solist z domišljijsko lahkotnostjo »poleti« v višine, preden se tempo stopnjuje v veličasten konec stavka.

Eugène Ysaÿe (1858–1931) je bil belgijski violinist, skladatelj in dirigent, pogosto imenovan »kralj violinistov« svojega časa. Slovel je po izjemni tehniki, globokem glasbenem izrazu in improvizacijski svobodi, s čimer je vplival na razvoj violinske igre v 20. stoletju. Poleg kariere koncertnega virtuoza je bil tudi pomemben pedagog in skladatelj, najbolj znan po svojih Šestih sonatah za solo violino. Njegovo delo združuje romantično ekspresivnost z novimi tehničnimi izzivi in sodobnejšimi harmonskimi prijemi.
S Poème élégiaque se je skladatelj oddaljil od zgodnejših del, namenjenih predvsem tehničnemu razkazovanju. Edini ostanek virtuozne prakse je uporaba skordature (spremenjena uglasitev): G-struna violine je uglašena na F, kar daje temnejši, skoraj violski zven. Delo je bilo sprva napisano za violino in klavir, pozneje pa ga je Ysaÿe tudi orkestriral. Poème je preplet kontrastnih odsekov, po navdihu zgodbe o Romeu in Juliji. Delo se začne lirično in postopoma narašča v intenzivnosti, pri čemer odseva tragičnost Shakespearejeve zgodbe. Vključuje pogrebno sceno in kulminira z dramatičnim povratkom glavnih tem. Skladba je posvečena Gabrielu Fauréju, večji vpliv pa je imela na Ernesta Chaussona, saj je služila kot neposreden zgled za njegov znameniti Poème, napisan tri leta kasneje. Med obema skladbama so očitne podobnosti: splošno vzdušje, vpliv Wagnerja, formalna zasnova in nebeški trilčki na koncu.

Ernest Bloch (1880–1959) je bil švicarsko-ameriški skladatelj, znan po svojih delih z židovsko tematiko ter globoko duhovni in ekspresivni glasbeni govorici. Študiral je v Evropi, nato pa se preselil v Združene države Amerike, kjer je deloval kot skladatelj, pedagog in dirigent. Blochovo ustvarjanje odraža iskanje identitete, duhovnosti in univerzalnih človeških tem.
Ernest Bloch je s svojo skladbo Baal Shem: Tri podobe hasidskega življenja  za violino in klavir, ki velja za eno njegovih najbolj znanih, počastil duhovni svet hasidizma. Delo je poimenovano po Baal Šem Tovu, utemeljitelju hasidskega gibanja v 18. stoletju, katerega ime simbolizira moč dobrega slovesa – osrednjo vrednoto v judovski tradiciji. Vidui temelji na liturgičnem obredu iz praznika Jom Kipur, ko verniki priznavajo grehe in prosijo za odpuščanje. Nigun predstavlja hasidsko duhovno pesem, pogosto brez besed, ki je po prepričanju Hasidov najučinkovitejši način za dosego mistične povezanosti z Božjim. Pesem naj bi presegla moč jezika in delovala kot neposredni izraz duše. To gibanje je pesmi dalo novo vlogo – ne le kot del bogoslužja, ampak kot sredstvo duhovnega vzpona in ekstaze. 3. stavek – Simchas Torah črpa navdih iz praznika, ki obeležuje zaključek in ponovni začetek letnega cikla branja Tore. Praznik je poln radostnih procesij, plesa in petja, ki so jih Hasidi obogatili s posebnimi niguni. Bloch v tem stavku ne navaja znanih melodij, ampak izvirno in izrazno obravnava samo bistvo hasidskega veselja in predanosti. Celotna suita Baal Shem ni le virtuozna miniatura ali kolaž hasidskih melodij, temveč globoko duhovna in izrazna glasbena meditacija o judovski pobožnosti, zgodovini in kulturni identiteti, skozi osebno prizmo skladatelja, ki je čutil močno povezanost z judovsko dediščino.