MAGISTRSKI KONCERT
Oskar Longyka, violina

doc. Sae Lee, klavir

Mentor: izr. prof. Janez Podlesek

Spored
Eugène Ysaÿe (1858–1931)
Solo sonata št. 4 v e-molu (1923)
Allemande (Lento maestoso)
Sarabande (Quasi lento)
Finale (Presto ma non troppo)

Tor Aulin (1866–1914)
4 Aqvareller (1899)
Vaggsång (Poco lento)
Polska (Alegretto)

Francis Poulenc (1899–1963)
Sonata za violino in klavir, FP 119 (1942/43)
Allegro con fuoco
Intermezzo
Presto tragico

***

Johannes Brahms (1833–1897)
Koncert za violino in orkester v D-duru, op. 77 (1878)
Allegro non troppo

Erich Wolfgang Korngold (1897–1957)
Die Tote Stadt (1920)
„Mein sehnen, mein wähnen“

K sporedu

Bosque. Es de noche. Grandes troncos húmedos. Ambiente oscuro. Se ojen dos violines.
F. G. Lorca, Bodas de Sangre, 3. dejanje

Koncert je zasnovan kot poklon eklektičnim sporedom violinskih recitalov iz preteklosti, v katerih se prepletajo sonate, miniature, dela brez spremljave in pogosto tudi stavki koncertov ob spremljavi klavirja. Z današnje perspektive, ko so koncertni sporedi večinoma plod (bolj ali manj) premišljenih konceptov, se tak eklektični izbor lahko zdi nesmiseln, vendar je čar tovrstnih sporedov prav v tem, da za seboj pustijo vsakršen koncept in edino vezivo ostane glasba sama, ne da bi ji pripisovali pomen ali jo postavljali v kontekst.

Četrta sonata Ysaÿeja je poklon enega velikega mojstra recitalov drugemu – posvečena je Fritzu Kreislerju. Med vsemi šestimi je najelegatnejša in tudi virtuozni finale je v primerjavi z ostalimi precej skromnejši s prijemi, ki violino popeljejo do njenih meja. Bolj kot viharna in izrazna je v ospredju uglajena in zadržana virtuoznost.
 
Štiri akvarele švedskega violinista in skladatelja Tora Aulina slej ko prej spozna vsak, ki se tam uči violine. Miniature se nekoliko zgledujejo po skandinavski ljudski glasbi (polska je poseben ljudski ples, ki pa ga nikakor ne gre zamenjati s polko, saj je za razliko od nje v neparnem ritmu), odlikuje pa jih preprost, vendar samosvoj in ubran glasbeni jezik. Pri nas niso pogosto izvajane, je pa Uspavanko (Vaggsång) na recitale na švedskem uvrščal veliki David Oistrakh.

„Le violon prima donna sur piano arpège, me fait vomir“, je zapisal Poulenc, ko je dokončal sonato za violino in klavir. Ta se resnično odmakne od idiomatskega pisanja violinskih sonat francoske romantike in ponudi ostrejši, dinamičen in nemalokrat ironičen dialog med inštrumentoma. Vseeno pa jo krasi precej spevnih trenutkov. Zložena je v spomin na španskega pesnika in dramatika Federica Garcio Lorco.

Na sporedu seveda ne sme manjkati monumentalno delo in Brahmsov koncert s svojimi simfoničnimi razsežnostmi to mesto častno zaseda. Njegov prvi stavek pa se ob spremljavi klavirja pokaže v drugačni luči in ponudi izrazne možnosti, ki z orkestrom niso mogoče.

Za zaključek pa je v spored umeščen še encore, znana melodija iz opere. Bolj znana pod imenom Pierrot’s Tanzlied, se arija za bariton iz drugega dejanja opere Die Tote Stadt na violino pogosto izvaja transponirana v D-dur v priredbi Fritza Kreislerja, danes pa bo slišana v izvornem Des-duru v priredbi izvajalca.

Rausch und Not, Wahn und Glück: Ach, das ist Gaukler’s Geschick.
Julius Korngold (alias Paul Schott), Die Tote
Stadt: Pierrot’s Tanzlied

Oskar Longyka živi in ustvarja v Ljubljani. Dodiplomski študij violine je opravil na Universität für Musik und Darstellende Kunst Graz v razredu prof. Vesne Stanković-Moffat, v letu 2025 pa zaključuje magistrski študij violine na Akademiji za glasbo Univerze v Ljubljani pri izr. prof. Janezu Podlesku. Kot poustvarjalec je aktiven komorni in orkestrski glasbenik na področju klasične glasbe. Kot član zasedbe ansambla za novo glasbo Inštituta .abeceda se posveča izvajanju novih del skladateljev mlajše generacije. Svoje zanimanje za ljudsko glasbo goji z zasedbo Trio Lumi, kjer je dejaven tudi kot avtor glasbe. V zadnjem času je dejaven tudi kot dirigent, aranžer in skladatelj, zunaj glasbenih področij pa se zanima za filozofijo
 
„Sae Lee je ena najbolj iskanih glasbenic svoje generacije. Njena sposobnost subtilne interakcije z glasbeniki, izjemno obvladovanje instrumenta in vrhunski umetniški nivo začarata občinstvo.“ (časopis Mainichi).

Sae je po študiju na Šoli za glasbo Toho Gakuen v Tokiu z odliko diplomirala iz klavirja in komorne glasbe na Pariškem konservatoriju pri Michelu Beroffu in Ericu Le Sageu. Je prvonagrajenka več tekmovanj, med njimi mednarodnih klavirskih tekmovanj Città di Padova in Albert Roussel ter tekmovanj komorne glasbe Fnapec, Carlo Soliva in Cidade de Alcobaça. Nastopila je na priznanem pariškem festivalu Piano à Enghien, na mednarodni konferenci Nevada Semipalatinsk pod pokroviteljstvom kazahstanske  vlade  in  UNESCA ter v televizijskem programu japonske nacionalne televizije NHK Classic Club. Kot solistka je koncertirala s Sofijsko in Plevensko filharmonijo, Filharmoničnim orkestrom Kansai, in Orkestrom Slovenske filharmonije, s katerim je izvedla Simfonijo Turangalîla O. Messiaena.
Umetniško sodeluje z baletnimi plesalci svetovnega slovesa, kot so Aurélie Dupont (direktorica  Baleta  Pariške  nacionalne opere) in Kevin O’Hare (direktor londonskega Kraljevega baleta). Zaposlena je kot profesorica klavirja na Akademiji za glasbo Univerze v Ljubljani, kjer je bila izvoljena v visokošolski naziv docent za področje Klavir (2022) in Komorna igra (2021).