Magistrski koncert: Peter Markoli, kitara

01.07.2026
17:30
Akademija za glasbo UL, Dvorana Tria Lorenz

MAGISTRSKI KONCERT
Peter Markoli, kitara

Korepetitorka: strok. svet. Dijana Čizmok, klavir

Mentorica: Katja Porovne Silič, izr. prof.



Spored

Dušan Bogdanović (1955):
INTRODUKCIJA IN PASSACAGLIA ZA ZLATO ROŽO

Minoru Miki (1930–2011), prir. Leo Brouwer:
MABAE

Johann Sebastian Bach (1685–1750):
CHACONNE V D-MOLU, BWV 1004

pavza

Alan Mearns (1965):
ORACIÓN

Francis Kleynjans (1951):
ARABESQUE EN FORME DE CAPRICE, op. 99 (sur la tombe de Francisco Tarrega)

Leo Brouwer (1939):
El DECAMERON NEGRO III. (Balada de la doncella enamorada)

Joaquín Rodrigo (1901–1999):
FANTASÍA PARA UN GENTILHOMBRE


K sporedu
Spored koncerta zajema solistična dela za klasično kitaro, nastala od baroka do sodobnosti. Program predstavlja razvoj kitarske literature skozi različna slogovna obdobja od baročne polifonije prek špansko obarvanega neoklasicizma do sodobnih kompozicijskih pristopov. Ob izvirnih skladbah za kitaro vključuje tudi priredbe, ki poudarjajo izrazne in tehnične možnosti tega instrumenta

Dušan Bogdanović (1955) se je rodil v Beogradu, kjer je začel svojo glasbeno pot kot kitarist in skladatelj, kasneje pa se je uveljavil v mednarodnem prostoru, predvsem v Švici in ZDA, kot eden najizvirnejših sodobnih avtorjev za kitaro. Njegov kompozicijski jezik temelji na sintezi različnih glasbenih tradicij, med katerimi so baročni kontrapunkt, balkanske ritmične strukture, jazzovska harmonija in improvizacijsko mišljenje. Introdukcija in Passacaglia za Zlato rožo je zasnovana na variacijskem principu passacaglie, kjer se ponavljajoča basovska linija postopno razvija v kompleksno polifono in harmonsko strukturo. Kljub formalni zasnovi v baročni tradiciji delo uporablja sodoben harmonski jezik in razširjeno ritmično organizacijo. Zlata roža se nanaša na Daoistični tekst Skrivnost zlate rože, ki opisuje  obračanje pozornosti ali zavesti same vase, kar povzroči razcvet rože zavesti pod žarki lastne svetlobe. Ta tematika me je tudi navdušila nad tem delom.

Leo Brouwer (1939) se je rodil v Havani na Kubi in se uveljavil kot skladatelj, kitarist in pedagog, ki je odločilno zaznamoval razvoj kitarske literature 20. stoletja. Njegovo delo združuje avantgardne kompozicijske pristope, vplive afro-kubanske glasbe ter obdelave tradicionalnih glasbenih materialov.
Priredba Mabae, izvirno skladba japonskega skladatelja Minoruja Mikija za koto, temelji na zadržanem, pretežno statičnem zvočnem materialu, ki ga Leo Brouwer preoblikuje v jasno in pregledno kitarsko zvočnost. Skladba ohranja meditativni značaj izvirnika, pri čemer se glasbeni tok razvija skozi subtilne barvne spremembe zvočne resonance.

Johann Sebastian Bach (1685–1750) se je rodil v Eisenachu v Nemčiji in deloval kot skladatelj, organist in kantor v različnih nemških glasbenih središčih, med drugim v Weimarju, Köthnu in Leipzigu. Njegovo delo predstavlja vrh baročne kontrapunktične umetnosti in eno najpomembnejših zapuščin zahodne glasbene tradicije. Chaconne v d-molu iz Druge partite za solo violino BWV 1004 je eno njegovih najobsežnejših solističnih del, zgrajeno na variacijskem principu nad ponavljajočo se harmonsko osnovo. Skozi delo se razvija kompleksna polifona struktura, ki presega okvir violinske tehnike in ustvarja monumentalno arhitekturno obliko, ki v transkripcijah za kitaro ohranja svojo izrazno in formalno moč.

Alan Mearns je sodobni skladatelj, katerega ustvarjanje je usmerjeno predvsem v intimne solistične in komorne zasedbe, kjer raziskuje zadržano glasbeno govorico in počasne procesne spremembe. Oración je zasnovana kot kontemplativno delo, ki sledi ideji molitve kot notranjega zbranega stanja, pri čemer se glasbeni material v prvem delu razvija fragmentarno, z uporabo tišine, zadržanih harmonij in razpršenih melodičnih gest, kar ustvarja občutek suspendiranega časa. V drugem delu pa je tok glasbe popolnoma neprekinjen.

Francis Kleynjans (1951) se je rodil v Franciji in se uveljavil predvsem kot skladatelj za klasično kitaro, pri čemer njegov glasbeni jezik združuje lirično melodiko, prvine francoskega impresionizma, sodobne kompozicijske tehnike in jasno oblikovno preglednost. Arabesque en forme de caprice, Op. 99 (sur la tombe de Francisco Tárrega) je zasnovana kot virtuozna miniatura, ki združuje ornamentalno arabeskno linijo s svobodnejšim, improvizacijsko obarvanim značajem caprice. Delo je hkrati poklon Franciscu Tárregi in se v svoji izraznosti naslanja na romantično kitarsko tradicijo, ki jo Kleynjans preoblikuje v sodoben, harmonsko subtilen in tehnično razgiban kitarski slog.
Tretja balada iz cikla El Decamerón Negro (1981) nosi naslov Balada de la doncella enamorada in je sklepni stavek programsko zasnovane suite za solo kitaro, ki temelji na afriških ljudskih pripovedih. Skladba je oblikovana kot lirična glasbena pripoved, v kateri se spevna, melodična linija prepleta z zadržanimi harmonskimi in ritmičnimi impulzi. Skladba tako v slogu rondoja niha med nežno in spevno temo, in dvema izrazito ritmičnima deloma.

Joaquín Rodrigo (1901–1999) se je rodil v Saguntu v Španiji in kljub zgodnji slepoti postal eden osrednjih skladateljev španske glasbe 20. stoletja. Njegovo delo je zaznamovano z neoklasicističnim slogom in stilizirano uporabo španske ljudske glasbene tradicije. Fantasía para un gentilhombre je eno njegovih najpomembnejših del za kitaro in orkester, nastalo v sodelovanju s kitaristom Andrésom Segovio, in temelji na baročnih plesih Gasparja Sanza. Rodrigo jih preoblikuje v razširjen harmonski in orkestrski jezik, pri čemer združuje historične plesne forme z modernim orkestrskim zvokom in jasno oblikovno arhitekturo.

Na vrh