MAGISTRSKI KONCERT
Petra Hafner, violončelo

Mentor: doc. Eldar Saparayev

Klavir: red. prof. Miha Haas

Spored

Blaž Pucihar (1977) 
SUMMER SONATA ZA VIOLONČELO IN KLAVIR, OP. 8
I.    Allegro
II.    Cantilena – Con moto
III.    Vivace - Presto

Johann Sebastian Bach (1685–1750)
SARABANDE IN GIGUE IZ SUITE ŠT. 2 V D-MOLU ZA VIOLONČELO SOLO, BWV 1008

Joseph Marie Clément Ferdinand Dall'Abaco (1710–1805)
CAPRICE ŠT. 1 ZA VIOLONČELO SOLO V C-MOLU

Aram Hačaturjan (1903–1978)
KONCERT ZA VIOLONČELO IN ORKESTER V E-MOLU
I. Allegro moderato


……………..

Johannes Brahms (1833–1897)
SONATA ZA VIOLONČELO IN KLAVIR ŠT.1 V E-MOLU, OP. 38
I. Allegro non troppo
II. Allegretto quasi Menuetto – Trio
III. Allegro

K sporedu

Spored koncerta popelje skozi raznolike glasbene svetove, od baroka do sodobnosti. Vsako delo na svoj način razkriva bogastvo izraza in značaj violončela kot solističnega in komornega instrumenta. Program združuje tako tehnično zahtevne kot tudi lirično poglobljene trenutke, ki skupaj ustvarjajo uravnoteženo in doživeto glasbeno izkušnjo.

Blaž Pucihar (1977) je slovenski pianist in skladatelj. Z odliko je diplomiral na ljubljanski Akademiji za glasbo pri prof. Dubravki Tomšič Srebotnjak. Od leta 2003 se intenzivno posveča skladateljstvu in aranžiranju. Summer sonata je nastala poleti 2005 kot spontana ideja sproščene improvizacije. V treh kratkih stavkih se prepletajo otroška igra, humor, želja, veselje in žalost.

Johann Sebastian Bach (1685–1750) je bil nemški skladatelj in organist v obdobju baroka in je splošno priznan kot eden največjih skladateljev vseh časov. Njegova dela, znana po intelektualni globini, tehnični zahtevnosti in umetniški lepoti, so navdihovala skoraj vse evropske glasbenike od Mozarta do Schönberga. V svojem dolgem in plodovitem življenju je ustvaril izredno veliko del, od enostavnih do celovečernih oratorijev. Skladal je za vse instrumente, glasove, orkestre in vokalne zasedbe ter je gotovo najuniverzalnejši  skladatelj vseh časov. 
Šest suit za violončelo solo so ene od najbolj priljubljenih in cenjenih kompozicij za violončelo, najverjetneje napisane v obdobju med letoma 1717 in 1723, ko je Bach služil v Köthnu. Dobro poznane so postale šele v 19. stoletju, ko jih je v Grützmacherjevi izdaji pri 13 letih odkril Pablo Casals. 
Vsaka od suit sestoji iz nekaj plesnih stavkov, kot so Allemande, Courante, Sarabande, Menuet in Gigue. Značilne so po tehnični zahtevnosti in izraznosti. Bach je pokazal izjemno poznavanje violončela in izkoristil vse njegove zmožnosti. Vsaka suita izvajalcu predstavlja glasbeni izziv, hkrati pa v sebi nosi tudi globoko izražanje in čustveno pripoved. Suite so postale del repertoarja vsakega violončelista in še danes navdihujejo glasbenike in poslušalce po vsem svetu.

Italijanski baročni skladatelj in violončelist Joseph Marie Clément Ferdinand Dell'Abaco (1710–1805)  je kljub dolgemu življenju v obdobju klasicizma veliko svojih del napisal v starem baročnem stilu. Ohranilo se je le malo njegovih skladb. Med njimi 11 capricev za  violončelo solo, čeprav jih je Dall'Abaco verjetno napisal dvanajst, napisani so v t. i. senzitivnem slogu, ki ga je v kontrast baroku uvedel Carl Philipp Emanuel Bach, in so v mnogih pogledih neposredni naslednik Bachovih suit za violončelo solo.

Armenski skladatelj Aram Khachaturian (1903– 1978) je znan po svojem barvitem, ritmično bogatem glasbenem jeziku, ki pogosto vključuje elemente ljudske glasbe. Prvi stavek njegovega Koncerta za violončelo je energičen in čustveno nabit, z močno orkestracijo in razgibano solistično linijo. V koncertni priredbi za klavir in violončelo ohranja monumentalnost in emocionalno moč izvirnika.

Sonata za violončelo št. 1 v e-molu, op. 38, skladatelja Johanessa Brahmsa (1833–1897),  je mojstrovina romantičnega repertoarja. Prvi stavek skladatelj podpiše s svojo veličastno kodo sončnega zahoda v E-duru, ga poveže z drugima dvema stavkoma predvsem preko prevlade ekspresivne male sekste, ki se prvič pojavi v drugem taktu dela in se nadaljuje skozi celotno sonato. Drugi stavek, očarljiv menuet in trio, se zdi nostalgičen poklon Mozartovemu svetu – ali morda Schubertovemu, s čigar glasbo je bil Brahms v tem obdobju nekoliko obseden. Zadnji stavek, robustna mešanica fuge in sonate, svojo glavno temo črpa iz Kontrapunkta 13 iz Umetnosti fuge – kot da bi Brahms med napredovanjem sonate gledal dlje nazaj v čas.


Petra Hafner je svojo glasbeno pot pričela pri sedmih letih v Glasbeni šoli Škofja Loka, nadaljevala na Konservatoriju za glasbo in balet v Ljubljani pod mentorstvom prof. Karmen Pečar Koritnik, dodiplomski študij pa zaključila na Univerzi za glasbo in upodabljajočo umetnost v Gradcu pod mentorstvom prof. Tobiasa Stosieka.

V času izobraževanja se je redno izpopolnjevala na seminarjih in mojstrskih tečajih pri priznanih violončelistih, kot so Reinhard Latzko, Torleif Thedéen, Miloš Mlejnik, Stephan Braun, Johannes Krebs in drugi. Prav tako je na področju komorne glasbe sodelovala s profesorji, kot so Emile Cantor, Claudia Micheletti, Andreas Woyke, Sylvia-Elisabeth Viertel, Nejc Mikolič in drugi.