MAGISTRSKI KONCERT

Rebeka Skok, viola

Pri klavirju: strok. svet. Dijana Čizmok

Mentor: red. prof. Emile Samama CANTOR

Spored

Rebecca Clarke (1886–1979):
SONATA ZA VIOLO
Impetuoso
Vivace
Adagio – Allegro

Max Reger (1873–1916):
SUITA ZA SOLO VIOLO V D-DURU, op. 131d, št. 2
Con moto, non troppo vivace
Andante
Allegretto
Vivace

* * *

Paul Hindemith (1895–1963):
LABODJI GODEC/ DER SCHWANENDREHER
Med goro in globoko dolino: počasi – zmerno, z močjo
Ozeleni zdaj lipica, ozeleni: zelo mirno – Fugato: Na ograji je sedela
Variacije: Ali niste vi labodji godec: zmerno hitro

K sporedu
Spored združuje tri edinstvene glasbene svetove: Clarke s čustveno in drzno sonato, Reger, ki povezuje baročno tradicijo z introspektivnim dialogom ter Hindemith z živahnimi ljudskimi temami. Program predstavlja potovanje skozi zgodovino viole in raziskuje kontraste, ki razkrivajo raznolikost njenega bogatega solističnega repertoarja.

Ko je Rebecci Clarke (1886–1979) leta 1910 njen nasilni oče odrekel podporo, je morala glasbenica nujno najti nov vir prihodkov. Tako je kot visoko cenjena violistka – njen profesor na Kraljevi akademiji za glasbo v Londonu ji je denimo podaril Stradivarijevo glasbilo – postala sploh prva ženska, ki je uradno igrala v profesionalnem britanskem orkestru. Obenem pa je kot solistka aktivno nastopala z najbolj zvenečimi imeni glasbenega sveta po takratnih britanskih kolonijah in v ZDA. Prav slednje so kmalu postale njen dom, kjer je začela tudi nekoliko bolj intenzivno komponirati za svoje glasbilo pod psevdonimom Anthony Trent. Prikrivanje identitete ji je namreč omogočilo, da je nekaj skladb objavila in tudi kritiki so bili veliko bolj naklonjeni Trentu kot Clarkovi. Predsodek do ženskih skladateljic je v zgodnjem 20. stoletju šel celo tako daleč, da je skladateljica leta 1919 prijavila Sonato za violo na prestižno tekmovanje za izvirno novo delo in komisija ni mogla verjeti, da bi nekaj tako premišljenega in kompleksnega lahko napisala ženska. Nagrado je izgubila za las. Skladbo bi žirija že skoraj razglasila za zmagovalno,vendar je organizatorko tekmovanja, Elizabeth Sprague Coolidge, skrbelo za sloves prireditve in ji je v zadnjem hipu preprečila zmago. Nagrado je dobil Ernest Bloch, Coolidge pa je kot mecenka komorne glasbe še dolgo promovirala tako Sonato kot tudi skladateljico. 
Z delom je Clarke doživela prvo javno priznanje, vendar se je njena skladateljska pot po še dveh nadaljnjih uspehih malodane zaključila. Danes Sonata za violo velja za enega izmed viškov violskega repertoarja. Glasbena stroka jo obravnava kot eno najbolj tehnično zahtevnih del za to godalo, hkrati pa jo krasi spreten preplet francoske kompozicijske šole (uporaba celotonske lestvice, značilnih impresionističnih barv in visoko kromatiziranega glasbenega tkiva), kontrasta spevnih (ljudskih) melodij in izstopajočih ritmičnih odsekov značilnih za Vaughan Williamsa.

Življenjska pot Maxa Regerja (1873-1916) predstavlja enkratno zlitje romantičnega z malodane baročnim načinom skladateljskega življenja. Reger je,, kot se je za glasbenika poznega 19. stoletja pričakovalo, živel od številnih naročil skladb za orgle in zbore. Udejstvoval se je tudi kot vešči pianist, orglar in vodja komornih zasedb. Nekaj časa je predaval na slavni Univerzi v Jeni ter Kraljevem konservatoriju v Leipzigu. V največje saško mesto ga je pripeljala služba v Leipziški univerzitetni cerkvi. Pozneje pa je bil kot dvorni kapelnik zadolžen za interno gledališko produkcijo na enem zadnjih delujočih nemških dvorov pri Georgu II. Prav ta razpetost med romantičnim hrepenenjem po svobodi, avtonomiji glasbene umetnosti ter baročno religiozno vznesenostjo se kaže tudi v njegovem opusu. Celo njegova dva največja vzornika, Richard Wagner in Johann Sebastian Bach, izkazujeta Regerjev preplet romantične izpovednosti z jasno glasbeno obliko bogate polifone teksture. Regerjev opus 131 bi lahko v celoti obravnavali kot višek tovrstnega, za skladatelja značilnega pristopa. Pod to oznako namreč ne najdemo zgolj Treh suit za violo solo, op. 131d, temveč tudi Šest preludijev in fug za solo violino, op. 131a, dva klavirska kvarteta, op. 31b in Tri suite za solo violončelo, op. 131c. Pri oznakah zvrsti ne gre le za zunanjo referenco na baročne glasbene oblike, temveč prevevajo tudi notranjo logiko del. Enako velja za Suito za solo violo v D-duru, op. 131d, št. 2, ki je nastala kot poklon ali sodobna vzporednica Bachovim posvetnim delom. Skladba ima jasno periodično strukturo, uporablja plesne metrume in večglasno, polifono zasnovo z visoko romantično izraznostjo. Delo je nastalo le slabo leto pred skladateljevo prezgodnjo smrtjo.

Paul Hindemith (1895–1963) velja za osrednjega skladatelja nove stvarnosti, širšega gibanja, ki je poudarjalo pomen dostopnosti, s tem pa tudi politične razsežnosti umetniških del. Čas nestabilne oblasti v Weimarski republiki so številni umetniki doživeli kot obdobje, ko naj bi umetnost morala stopiti v stik s širšimi ljudskimi množicami, kar so poskušali doseči neposredno, torej prek umetniških sredstev, in se s tem oddaljiti od pretiranega subjektivizma romantike. Hindemith je tako po svoji poznoromantični, ekspresionistični fazi vstopil v obdobje tako imenovane »glasbe za rabo«, ko se je s poudarjeno baročno motoriko, jasnimi glasbenimi oblikami in nenavadnimi kombinacijami glasbil v komornih zasedbah umaknil iz »naprednega« modernističnega glasbenega toka. Vendar Hindemithovo delo lahko razumemo tudi drugače, saj je bil skupaj s Kurtom Weillom in Bertoltom Brechtom med prvimi, ki so uvideli prednosti v prenašanju emancipatornih družbenih sporočil skozi umetniška dela. Hindemith se je množicam med drugim skušal približati s poseganjem po ljudskih motivih, kar je razvidno tudi iz naslova enega viškov njegovega bogatega opusa za violo, Labodjega godca. . Vsak stavek se sklicuje na nemško ljudsko pesem, tretji pa je, zaradi svoje dvoumnosti, nadel ime celotni skladbi. Labodjega godca bi namreč lahko prevedli tudi kot tistega, ki laboda vrti na žaru. V srednjem veku so bili namreč kuharski pomočniki pogosto zadolženi za enakomerno peko te dolgovrate ptice. Enako ime pa so si prislužili potujoči glasbeniki, ki so s pomočjo obračanja dolgih ročk, podobnih labodjemu vratu, igrali na ljudske inštrumente, denimo na hurdy-gurdy ali ulične orgle. Na predvečer krstne izvedbe Labodjega godca, ki naj bi ga v Londonu zaigral skladatelj sam, je umrl takratni angleški kralj Gregor V., zato je Hindemith delo umaknil s sporeda in v enem samem dnevu napisal in skupaj z orkestrom izvedel suito Žalna glasba. Koncert je prvič zazvenel še istega leta 1935 v Amsterdamu z orkestrom, ki mu premišljeno manjka del godalne sekcije, da bi občinstvo lahko lažje sledilo vrtoglavemu violskemu partu.