Magistrski koncert: Sara Čano, violončelo

23.06.2026
19:30
Akademija za glasbo UL, Dvorana Tria Lorenz

MAGISTRSKI KONCERT
Sara Čano, violončelo

Mentor: zasl. prof. Miloš Mlejnik

Pri klavirju: Stefan Pajanović


D. Šostakovič: Koncert za violončelo in orkester št. 1 v Es-duru, op. 107
-    Allegretto
-    Moderato

D. Šostakovič: Sonata za violončelo in klavir v d-molu, op. 40
-    Allegro non troppo
-    Allegro
-    Largo
-    Allegro

❖❖❖

W. Lutosławski: SACHER variacija

K. Penderecki: Capriccio per Siegfried Palm

S. Čano: Гергьовден (Gergiovden)


K sporedu

Dmitrij Šostakovič (1906–1975) je bil eden najvplivnejših ruskih skladateljev 20. stoletja, čigar življenje in ustvarjanje sta zaznamovala nenehni pritisk sovjetskega režima in boj za umetniško svobodo. Svoj preboj je doživel že z Prvo simfonijo, kasneje pa je nihal med statusom državnega heroja in javno obsodbo zaradi "formalizma". Njegov glasbeni jezik združuje globoko tragiko, ostro grotesko, ironijo in tehnično virtuoznost.
Šostakovič je svoj prvi koncert za violončelo in orkester napisal za svojega tesnega prijatelja, violončelista Mstislava Rostropoviča. Delo velja za enega tehnično najzahtevnejših koncertov v literaturi za ta instrument. Prvi stavek Alegretto deluje kot bizaren, oster vojaški korak. Začne se z agresivnim motivom iz štirih not (izpeljan iz skladateljevega podpisa DSCH), ki se obsedeno ponavlja in preoblikuje skozi ves stavek. Pomembno vlogo ima solo rog, ki vodi nepretrgan dialog z violončelom. Drugi stavek Moderato je popolno nasprotje prvemu stavku. Gre za globoko ekspresiven, melanholičen in žalosten spev (elegijo). Glasba postopoma raste v pretresljiv čustveni izbruh in se zaključi v mističnem, duhovnem vzdušju ob spremljavi lesketajoče se čeleste.
Njegova sonata za violončelo in klavir je zgodnejše delo, nastalo v obdobju skladateljeve osebne krize (kratka ločitev od prve žene) tik pred prvo veliko uradno cenzuro njegove glasbe s strani oblasti. Napisana je bila za violončelista Viktorja Kubackega.
Sonata ima štiri stavke (Allegro non troppo, Allegro, Largo, Allegro). Prvi stavek prinaša široko, spevno liriko, drugi je prepoznavno Šostakovičev divji, ritmični in ironični scherzo, tretji (Largo) predstavlja temno, čustveno jedro celotne sonate, delo pa se zaključi s hudomušnim, a rahlo nevrotičnim rondojem. Sonata velja za eno najbolj romantičnih in klasicističnih del Šostakoviča. Skladatelj se tukaj zavestno obrača k jasnejšim melodijam in tradicionalni formi.

Witold Lutosławski (1913–1994) je bil eden osrednjih poljskih in evropskih skladateljev 20. stoletja ter vodilna osebnost poljske povojne avantgarde. Njegovo življenje so zaznamovali viharji druge svetovne vojne, ko je s preživljanjem v varšavskih lokalih komaj ušel ujetništvu, kasneje pa se je soočal s strogimi prepovedmi stalinističnega režima. Razvil je povsem lasten, prepoznaven harmonski jezik in tehniko "omejenega aleatorizma", pri kateri je izvajalcem znotraj natančno določenih okvirov prepustil ritmično svobodo. Za svoje delo je prejel najvišja poljska državna in mednarodna priznanja.
Njegova SACHER variacija je nastala kot del edinstvenega mednarodnega glasbenega projekta z zanimivim zgodovinskim ozadjem; violončelist Mstislav Rostropovič je leta 1975 pozval dvanajst uglednih skladateljev (med njimi Lutosławskega, Bouleza, Beria in Brittna), naj napišejo kratko skladbo za solo violončelo ob 70. rojstnem dnevu slavnega švicarskega dirigenta in mecena Paula Sacherja. Vsi povabljeni skladatelji so morali kot temo uporabiti črke slavljenca, pretvorjene v glasbene note: S-A-C-H-E-R. V nemški in solfeggianski notaciji to pomeni tone Es (Eb) – A – C – H (B) – E – Re (D). Celotno tonsko gradivo je razdeljeno na dve neodvisni niti. Prva nit uporablja izključno omenjenih 6 tonov imena Sacher. Začne se z eno noto, nato pa se fraze po strogem matematičnem načelu postopoma daljšajo (2, 3, vse do 9 not). Druga nit uporablja preostalih 6 tonov kromatične lestvice in služi kot hiter, dramatičen in kontrasten komentar osnovnemu motivu.

Krzysztof Penderecki (1933–2020) je bil eden največjih poljskih skladateljev in dirigentov, znan kot vodilni obraz glasbene avantgarde 20. stoletja. Svetovno slavo je dosegel v 60. letih z radikalnimi eksperimenti na področju sonorizma – tehnike, ki v ospredje postavlja zvočne barve, teksture in netradicionalne načine igranja. Njegovo najbolj znano zgodnje delo je Žalostinka za žrtve Hirošime. V kasnejšem obdobju se je obrnil k bolj tradicionalnemu, dostopnemu neo-romantičnemu slogu. Prejel je pet nagrad grammy in velja za avtorja, čigar glasba je močno zaznamovala tudi svet filma (npr. Izžarevanje, Eksorcist).

Njegov Cappriccio per Siegfried Palm za solo violončelo je ena najbolj radikalnih in zabavnih demonstracij avantgardne tehnike. Napisal ga je za slavnega nemškega violončelista Siegfrieda Palma, ki je bil znan po izjemni tehnični spretnosti in odprtosti za sodobno, eksperimentalno glasbo. Capriccio je pravi katalog neobičajnih tehnik igranja; iolončelist mora namesto klasičnega vlečenja loka uporabljati tehnike, kot so igranje na napačni strani kobilice, udarjanje po trupu instrumenta z dlanmi ali prsti (kot po tolkalih), igranje z lesom loka (col legno) ter ekstremni, hitri dinamični skoki. Skladatelj v njemu nenehno niha med strogo organiziranostjo in popolno svobodo; divje, disonantne sekvence (zasnovane na dvanajsttonski lestvici) se prepletajo z improvizacijskimi deli. Kljub izjemni tehnični zahtevnosti ima delo izrazito hudomušno, ironično in skoraj bizaro naravo. Eden najbolj prepoznavnih elementov je obsesivno ponavljanje na videz povsem naključnega, čistega C-dur akorda (pizzicato), ki deluje kot namenoma moteč, komičen vložek sredi avantgardnega hrupa. Sara Čano (2000) je mlada slovenska violončelistka, ki se s kompozicijo ukvarja poleg študija violončela. Do sedaj ima napisana tri dela: Laylat fi Duat za violončelo solo, Deux Harlequins za duo violončel, ki je bil izvajan na tekmovanju TEMSIG leta 2025, ter Gergiovden za violončelo solo. Svoje tematike zbira iz tradicionalnih ljudskih napevov ter uporablja tudi samo petje v svojih kompozicijah. Gergiovden (2026) je napisan po bolgarskem tradicionalnem napevu Kozhilo, pisan i sheryan, ki ga v Rodopskih gorah domačini ponavadi izvajajo pri tradicionalnih poročnih obredih, izvaja pa se tudi na dan Svetega Jurija, ki se v današnjem gregorijanslem koledarju uradno praznuje šestega maja. Bolgarski napev tako oznanja začetek pomladi tako kot predajo neveste v poroko.


Sara Čano (2000) se je violončelo začela učiti pri svoji mami, prof. Aleksandri Čano Muharemović. Šolanje je nadaljevala na Konservatoriju za glasbo in balet Ljubljana pri prof. Milošu Mlejniku, nato pa prvo stopnjo študija končala na Hochschule für Musik und Theater München pri prof. Julianu Stecklu. Sedaj končuje študij pri zasl. prof. Milošu Mlejniku na Akademiji za glasbo v Ljubljani. Je nagrajenka številnih mednarodnih tekmovanj. Med njimi je leta 2017 na prestižnem mednarodnem tekmovanju “Čajkovski” za mlade glasbenike v Astani, Kazahstanu, postala prva slovenska violončelistka z nazivom Lavreat v zgodovini Slovenije. Na tekmovanju TEMSIG leta 2024 je pridobila 1. nagrado, 100 točk ter posebno nagrado za izvedbo obvezne skladbe - Suita za solo violončelo št. 3 od B. Brittna. Na tekmovanju “B. Papandopulo” v Zagrebu je prejela 2. nagrado ter nagrado za izvedbo dela B. Papandopulo: Rapsodia concertante. Leta 2024 se je prav tako kot prva slovenska violončelista uvrstila v izbor na priznanem tekmovanju “George Enescu” v Bukarešti. Januarja 2025 je z izvedbo Šostakovičevega koncerta št.1 debitirala z orkestrom Slovenske filharmonije, septembra istega leta pa je z orkestron SNG Opera in Balet Ljubljana izvedla Dvorakov koncert. Februarja 2026 je v Satu Mare, Romunija, izvedla Lalojev koncert za violončelo z orkestrom Filharmonije “Dinu Lipatti” in dirigentom Stefanom Novakom, aprila 2026 pa je v Cankarjevem domu s simfoničnim orkestrom RTV Slovenija pod taktirko Lia Kuokmana izvedla znameniti koncert za violončelo Witolda Lutosławskega ter dobila tudi možnost, da ga arhivsko posname. Je članica priznanega slovenskega godalnega kvarteta Opifex ter igra v duu z Nikolo Pajanovićem. Igra na violončelo Fratelli Guadagnini iz leta 1850.

Na vrh