MAGISTRSKI KONCERT
Urša Roš, violončelo

Pri klavirju: strok. sod. Sven Brajković

Mentor: red. prof. Gal Faganel
Asistent: Sebastian Bertoncelj

Spored

Marijan Lipovšek (1910-1995):
Balada za violončelo in klavir

David Popper (1843-1913):
Etuda št. 27, op. 73

Antonin Dvořák (1841-1904):
Koncert za violončelo in orkester v h–molu, op. 104
I. Allegro

Johann Sebastian Bach (1685-1750):
Suita št. 4 v Es–duru za violončelo solo, BWV 1010
Allemande
Sarabande

Claude Debussy (1862-1918):
Sonata za violončelo in klavir v d-molu
I. Prologue
II. Sérénade
III. Finale

K sporedu
Na koncertu bodo zazvenela dela od baroka do skladb, nastalih v 20. stoletju. Nekatere skladbe so pisane za solo violončelo, druge za violončelo in klavir, tretje pa za solo violončelo ter orkester -  v tokratni izvedbi bo orkestrsko vlogo prevzel klavir.

Marijan Lipovšek (1910-1995) je na začetku druge svetovne vojne doživljal hude čase. Kljub večim službam (med drugim na Akademiji za glasbo in Glasbeni matici) je družino s štirimi otroki le stežka preživljal – koncerte je igral za osnovne življenjske potrebščine. Poleg tega je bil leta 1941 zaradi kršitve kulturnega molka obtožen na štiri leta prisilnega dela in deset let izgube narodne časti. Poslan je bil v kočevsko taborišče, od koder je bil po petih tednih izpuščen, a njegovo življenje zato ni bilo bistveno lažje. V tem času je napisal samospevni cikel Bolečina in Balado za violončelo in klavir, kjer se kaže njegova moralna drža – v tem delu ne najdemo nič vzvišenega, maščevalnega ali celo podcenjevalnega, temveč le zavedanje sebe kot posameznika. 

David Popper (1843-1913) je češko-madžarski violončelist, pedagog in skladatelj ter  eden najpomembnejših violončelistov 19. stoletja. Deloval je kot solist po vsej Evropi in bil cenjen zaradi svoje izjemne tehnike in muzikalnosti. Sodeloval je tudi s skladatelji, kot sta Brahms in Liszt.
Njegova zbirka 40 etud za violončelo, znana kot High School of Cello Playing (Hohe Schule des Violoncellspiels), je ena izmed pomembnejših pedagoških zbirk za violončeliste. Nastala je z namenom razvijanja tehničnih sposobnosti in glasbene zrelosti učencev. Vsaka etuda je zasnovana kot koncertni odlomek z jasno tehnično nalogo, obenem pa ohranja izrazit glasbeni značaj.

Antonin Dvořák (1841-1904) je eden najpomembnejših čeških skladateljev iz obdobja romantike, znan po tem, da je v svoja dela mojstrsko vključeval elemente češke ljudske glasbe. Koncert za violončelo v h-molu, ki ga je Dvořák napisal leta 1894–95 med bivanjem v ZDA, velja za enega najlepših koncertov za ta instrument. Nastal je razmeroma pozno v skladateljevem življenju in je rezultat njegovega dolgotrajnega dvoma o tem, ali je violončelo sploh primeren solistični instrument v koncertni obliki. Po zaslugi uspešne izvedbe s Fransem Wihanom kot solistom in briljantne orkestracije pa je delo postalo temelj violončelističnega repertoarja in stalnica koncertnih abonmajev po vsem svetu. Domnevno je po neki izvedbi tega koncerta Johannes Brahms rekel: »Če bi vedel, da je mogoče napisati takšen koncert za violončelo, bi ga poskusil napisati še sam!«. Manj znano je dejstvo, da je Dvořák pred tem napisal še en koncert za violončelo v A-duru (1865), ki ga je sam tudi uničil. Kljub temu se je ohranila kopija tega koncerta, ki se ga v praksi le redko izvaja.

Johann Sebastian Bach (1685-1750) je eden najvplivnejših skladateljev zahodne glasbene zgodovine. Njegovih šest suit za violončelo solo sodi med temeljna dela baročnega repertoarja, znane pa so po svoji formalni jasnosti, globoki izraznosti in tehnični zahtevnosti. Suite dolgo niso bile deležne pozornosti, ki si jo zaslužijo – violončelisti so jih pogosto igrali le kot tehnične skladbe. Šele na začetku 20. stoletja jih je širši javnosti kot izjemna umetniška dela predstavil Pablo Casals. Danes veljajo za enega najpomembnejših del violončelističnega repertoarja in so nepogrešljiv del umetniškega razvoja vsakega profesionalnega violončelista.

Claude Debussy (1862-1918) velja za enega največjih inovatorjev francoske glasbe in začetnika impresionizma. Njegova dela izstopajo po bogatih harmonijah, barvnih zvočnih teksturah in inovativni glasbeni izraznosti. Sonata za violončelo in klavir, dokončana leta 1915, je eno najpomembnejših del francoske impresionistične glasbe. Skladba je nastala v času prve svetovne vojne in je del sklopa 6. sonat za različne instrumente, ki ga Debussy zaradi prerane smrti ni uspel dokončati. Nosi izrazito introspektiven in pogosto melanholičen značaj. V treh stavkih združuje inovativno harmonijo, prosto rabo ritma in subtilno interakcijo med violončelom in klavirjem. Zanjo je značilen preplet dramatičnih in intimnih odsekov, ki skupaj sestavljajo čudovito zaokroženo celoto.

Urša Roš končuje magistrski študij na Akademiji za glasbo Univerze v Ljubljani pri red. prof. Galu Faganelu in asist. Sebastianu Bertonclju. Violončelo je začela igrati s 7 leti na Glasbeni šoli Ljubljana Moste – Polje, kasneje pa je vzporedno obiskovala Gimnazijo Ledina in Konservatorij za glasbo in balet v Ljubljani.
Dvakrat je sodelovala na tekmovanju TEMSIG, in sicer v letih 2015 in 2018, kjer je prejela bronasto plaketo. Leta 2014 in 2016 se je udeležila tudi tekmovanja v Povolettu (Italija), kjer je v obeh letih prejela srebrno plaketo.
Redno se je udeleževala mojstrskih tečajev pri profesorjih, kot so Giovanni Gnocchi, Jaka Stadler, Damir Hamidullin, Mihovil Karuza, Miloš Mlejnik, Julian Arp, Thomas Caroll idr.
Od leta 2020 do leta 2024 je bila članica godalnega kvarteta Perpetuum, s katerim so bili izbrani za nastope na več protokolarnih dogodkih slovenske vlade. Nastopali so tudi v okviru koncertov, ki jih organizira Glasbena mladina ljubljanska, cikla Solo e da camera v organizaciji Akademije za glasbo in drugih.