Anton Nanut je bil dirigent presežkov, eden najbolj prepoznavnih slovenskih dirigentov, glasbenik z izrazitim in specifičnim muzikalnim nabojem, dirigent z največ mednarodnimi gostovanji in največ posnetega orkestrskega gradiva ter nenazadnje slovenski dirigent, ki se je kot eden redkih uveljavil na velikih mednarodnih odrih v ZDA in Evropi.
Svoj dar je pokazal že v rani mladosti, ko je pri enajstih letih kot zborovodja in organist nadomestil očeta, ki so ga okupatorji odgnali v koncentracijsko taborišče. Dirigiranje je študiral pri dr. Danilu Švari na Akademiji za glasbo v Ljubljani. Že kot študent je dirigiral Zboru Slovenske filharmonije, ustanovil in vodil je Akademski pevski zbor Vinko Vodopivec, dirigentsko kariero pa je začel kot stalni dirigentmestnega orkestra v Dubrovniku in direktor tamkajšnje glasbene šole. Leta 1975 se je vrnil v Ljubljano in do leta 1980 deloval kot šef dirigent OrkestraSlovenske filharmonije. V teh letih se je začela tudi njegova profesura na Akademiji za glasbo v Ljubljani, kjer je nadomestil svojega nekdanjega profesorja dirigiranja. Od leta 1981 do 1998 je bil šef dirigent Simfoničnega orkestra RTV Ljubljana in nato Simfoničnega orkestra RTV Slovenija. Pod njegovim vodstvom so Simfoniki gostovali v različnih državah – v Italiji, Avstriji, Nemčiji, Belgiji, na Poljskem, v Sovjetski zvezi in ZDA. 25 let je deloval tudi kot umetniški vodja Slovenskega okteta in ustvaril svetovno prepoznaven slovenski vokalni ansambel.
Posebej cenjeni so njegovi posnetki Mahlerjevih, Beethovnovih, Berliozovih in Šostakovičevih del. Posnel je več kot 150 zgoščenk in prvič v Sloveniji izvedel vrsto temeljnih partitur sodobne glasbe tujih in tudi domačih ustvarjalcev. Dirigiral je več kot 200 tujim orkestrom – med njimi tudi tako uglednim, kot so Leningrajski filharmoniki, Orkester Staatskapelle iz Dresdna, Orkester Suisse Romande iz Ženeve, Varšavski filharmoniki, Praški filharmoniki, Simfonični orkester Zahodnonemškega radia, Orkester Južnonemškega radia, Simfonični orkester iz Monterreya, Dunajski simfoniki, Budimpeštanski filharmoniki, Orkester Valonskega radia, Orkester teatra Colon v Buenos Airesu ... Dirigiral je prav vsem italijanskim simfoničnim orkestrom, bil umetniški direktor Filharmonije v Vidmu (Udine) in stalni gostujoči dirigent nemškega komornega orkestra iz Frankfurta. V Kanalu je ustanovil in vodil festival Kogojevi dnevi, eno najbolj svetovljanskih glasbenih prireditev pri nas. Je dobitnik več nagrad: nagrade Prešernovega sklada za interpretacijo Beethovnovih del, Bevkove, Bettetove in Župančičeve nagrade, nagrade Milke Trnine, nagrade mesta Split, jugoslovanske nagrade lira itd. Leta 2011 je prejel Prešernovo nagrado za življenjsko delo.
Med delovanjem na Akademiji za glasbo je vzgojil mnogo uspešnih dirigentov, med katerimi so Marko Gašperšič, Stojan Kuret, Marko Letonja, Borut Smrekar, Nada Matošević, Andraž Hauptman idr.
Kadar koli se srečam s katerim od svojih kolegov, njegovih nekdanjih študentov, beseda vedno nanese tudi nanj. Včasih obujamo spomine na kakšno anekdoto o njegovi radoživosti, drugič se spomnimo katere izmed ukan, ki jih je imel vedno na zalogi in s katerimi je zelo rad preizkušal, iz kakšnega testa smo in ali bomo dorasli zahtevam dirigentskega poklica ali pa bomo samo glasbeni uradniki ... Velikokrat nam je govoril: »Fantje, ne veste, v kaj se spuščate. Še je čas, da si premislite ...« Pri tem se je pogosto še navihano muzal. Takrat smo si mislili, da nas hoče prestrašiti, tisti, primerno prepotentni, pa, da se hoče znebiti prihodnje konkurence ... Sčasoma smo skoraj vsi spoznali, kako prav je imel ...
Poznal je vse skrivnosti dirigentskega poklica, za seboj je imel za naš prostor izjemno dirigentsko kariero, poznal je velika imena takratne dirigentske scene in z marsikom izmed njih se je imel priložnost družiti že v obdobju svoje dubrovniške kariere. Bil je poln anekdot in izredno šarmanten. V njegovi družbi ni bilo nikoli dolgčas in marsikatero druženje se je zavleklo pozno v noč. A obenem je bil nepopustljiv, ko je šlo za delo, glasbo in zlasti za kakovost izvedbe.
Bil je poln energije, izjemen garač, izjemen glasbenik in izjemen interpret, ki se ga bomo vedno spominjali.
izr. prof. Marko Vatovec